Uničevalni komunisti kar osem dni razstreljevali emonski zid neprecenljive vrednosti!

Emona je bila z vseh strani obdana s približno 1.950 metri obzidja, ki je meščanom in blizu živečim prebivalcem zagotavljalo varnost v primeru morebitne nevarnosti. Glede na to, da obzidje predstavlja kulturno dediščino neprecenljive vrednosti, bi človek pričakoval, da bodo za njegovo ohranitev in restavracijo vladajoči naredili vse, kar je v njihovi moči, očitno pa to komunistični oblasti ni bilo jasno, saj je brez slabe vesti prispevala k razstreljevanju emonskega zidu. Mogočno gmoto obrambnega zidu, ki je bil ohranjen do višine 4 metrov, so razstreljevali osem dni.

Za postavitev temeljev emonskega obzidja je bilo potrebno izkopati več kot 10.000 m³ proda in gline ter vgraditi preko 30.000 m³ kamenja in vsaj 6.000 m³ malte. Ob gradnji obrambnih jarkov in kloak je bilo potrebno izkopati ogromno materiala, s katerim so nato gradili notranje nasipe. Mestno obzidje je bilo visoko od 6 do 8 metrov in je imelo 29 stolpov, ki so se prilagajali mestnim vratom. Gradnja iz lomljenega kamna – na zunanji strani so bili kamniti kvadri, povezani z malto, na notranji strani pa je bil zid grajen iz zmesi oblic, manjših kamnov, peska in deloma drobcev opeke – je zidu dala posebno trdoto.

Dandanes del Ljubljane še vedno zaznamuje južni del obzidja, tako imenovano Mirje. Arheolog Walter Schmidt je na začetku prejšnjega stoletja raziskoval obzidje neprecenljive vrednosti, le dvajset let pozneje pa se je ljubljanski mestni svet odločil, da ga poruši, ker naj bi kazil izgled mesta ter zaviral njegov razvoj, o čemer se je v svoji knjigi z naslovom Rešena arheološka dediščina Ljubljane razpisala arheologinja Ljudmila Plesničar Gec. V bran zidu se je umetnostni zgodovinar in restavrator France Stele odločil za pripravo brošure z naslovom V obrambo rimskega zidu na Mirju v Ljubljani, arhitekt Jože Plečnik pa je izdelal urbanistični načrt, s katerim je rimski zid s praktičnega in z estetskega vidika umestil v podobo mesta.

Osem dni so razstreljevali kulturno dediščino neprecenljive vrednosti
Zid na Mirju je sicer v originalu ohranjen do ene četrtine, do nadgradnje, vključno z dodatki značilnih piramid, pa je prišlo na podlagi predloga s strani Plečnika. Medtem ko je ta del zidu restavriran in na ogled Ljubljančanom, pa tega kljub naporom tedanjih raziskovalcev ne moremo reči za severni del obzidja. Ob gradnji Trga revolucije (današnjega Trga republike) leta 1962 zidu kljub predlogom, kako ga vključiti v podobo trga, ni bilo mogoče ohraniti. Glede odločitve komunistov je Plesničar Gecova v knjigi zapisala, da je bilo v poznih jesenskih mesecih leta 1962 območje odkopano z buldožerji, porušeno ter zravnano z zemljo. “Mogočno gmoto obrambnega zidu, ki je bil ohranjen do višine 4 metrov, so razstreljevali osem dni.”

Kot lahko vidimo, komunistom kulturna dediščina ni predstavljala prav nikakršnega pomena, čeprav je izjemnega pomena za oblikovanje naše kulture in posledično nacionalne identitete. Kulturno ustvarjanje je namreč med drugim tisto, ki je vplivalo na oblikovanje lastne države in definiranje slovenskega naroda.