fbpx

Drva in peleti se v svobodi prodajajo za zlato, slovenski gozdovi pa so bankomat levih strank

foto: Twitter

Lesk v očeh zamenjal sem za pesek, za opeko prodal sem svoj obraz, svojo senco za petsto kvadratov …” je nekoč opisoval gradnjo hiše v komunistični Jugoslaviji Vlado Kreslin. Zdaj se romantični časi očitno vračajo. V “svobodi” cene letijo v nebo. Drva za kurjavo namreč še nikoli niso dosegala tako vrtoglavih cen.

Uporabnik Twitterja je pred kratkim poslal sliko drv, ki jih Bauhaus prodaja za neverjetnih 239 evrov na paleto. Pri tem pa trgovec zraven pripiše še, da gre za omejene količine in lahko vsaka stranka kupi le eno paleto drv.

Preberite še: Medianine pravljice: rekordna inflacija, rekor

dna podpora Golobovi vladi

Nič bolje se ne godi uporabnikom lesenih pelet – če je bila cena tone pelet še lansko jesen približno 240 evrov (kar se je takrat dojemalo še za izredno drago v primerjavi s prejšnjimi leti), bomo letos tono težko kupili za manj kot neverjetnih 500 evrov. Cene lesa in peletov so namreč najvišje v zadnjih desetih letih.

Les in peleti v Sloveniji ključnega pomena
Jasno je, da je Slovenija z vlado v prostem teku sredi energetske krize povsem kapitulirala, strategije za obvladovanje hude inflacije energentov pa ni od nikjer. Medtem ko se druge države znajdejo po svoje in sklepajo bilateralne dogovore o izmenjavi določenih dobrin (drv, peletov, premoga, plina, elektrike, fosilnih goriv) je edina ideja slovenske vlade kontrola cen elektrike, pa še to takšna, da bo maksimalna dovoljena cena približno dvakrat višja kot to poletje.

Da so podražitve drv in peletov za Slovence še posebej občutljive, priča dejstvo, da je delež biomase pri ogrevanju gospodinjstev kar 32 odstotkov, kurilnega olja 20, zemeljskega plina dosega 12 odstotkov, elektrike 10 in toplotnih črpalk 9 odstotkov.

Slovenski gozdovi kot bankomat za leve stranke
Spomnimo. Državne gozdove je leta 2016, v času, ko je bil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano utiril Dejan Židan, takratni predsednik stranke SD. Za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti so ustanovili podjetje Slovenski državni gozdovi (SiDG) s sedežem v Kočevju. Vlado je takrat vodil Miro Cerar, med razloge za ustanovitev podjetja, v katerega so med drugim pretočili tudi več deset milijonov davkoplačevalskih evrov, so navedli upravljanje z gozdovi (približno petina vseh v državi jih je) in spodbujanje domače predelave in obdelave lesa, kar naj bi imelo pozitiven vpliv na razvoj slovenske lesne industrije.

Vplivni član stranke DESUS in direktor Slovenskih državnih gozdov Zlatko Ficko (foto: STA)

Nekdanji direktor Slovenskih državnih gozdov Zlatko Ficko (Foto: STA)

Leta 2020 je prišlo do razkritja množične nezakonite sečnje slovenskih državnih gozdov in prodaje lesa Avstrijcem na črno. Tatvine so po navedbah poznavalcev potekale že vrsto let, javnost pa o tem še danes nič ne ve, saj levici naklonjeni mediji o tem molčijo, očitno v spregi z glavnimi akterji. Sprege segajo namreč globoko v vodilne levičarske stranke, naslednice nekdanje komunistične partije.

S slovenskimi državnimi gozdovi namreč gospodarijo posamezniki, globoko povezani z navedenimi političnimi strankami in strankarskimi vodji, ki držijo roko nad državnim gospodarjenjem z gozdovi že vrsto let. Praktično desetletij, med poznavalci razmer in tudi širše je tudi dobro znano, da so slovenski gozdovi že več desetletij “bančni avtomat ene ali dveh političnih strank”.

V analizi Dosje Slovenski gozdovi portala Pod Črto so navedli, da gre za izjemno sofisticirano naštudirani sistem kraje lesa, ki na letni ravni po najbolj optimistični različici državni proračun oškoduje za najmanj 15 milijonov evrov, številke pa gredo lahko tudi v večkratnike tega zneska. Vse skupaj pa močno spominja na metodologijo zdravniško-dobaviteljske mafije, ki izčrpava slovensko zdravstvo. Kasneje je družbo SiDG vodil razvpiti Zlatko Ficko, sicer  vplivni član DeSUS-a, kateri je želel povsem skregano z racionalnim poslovanjem zgraditi nove poslovne prostore SiDG v vrednosti 6 milijonov evrov – gradilo naj bi podjetje Riko “Kučanovega” Janeza Škrabca.

Vir znotraj podjetja je takrat razkril, da je bila načrtovana poraba enormnih sredstev v ta namen le eden ključnih  elementov vizije Ficka, da se SiDG kot vseslovensko državno podjetje za gospodarjenje z gozdovi lasti Republike Slovenije razvije v izrojeno tvorbo “državo v državi”, ki bi služila ozki skupini lokalnega ‘establišmenta’ za uveljavljanje njihovih parcialnih interesov in v škodo države. Na račun razpolaganja in gospodarjenja z vsemi gozdovi v lasti Republike Slovenije bi bil tako zagotovljen pomemben gospodarski steber in finančni vir za delovanje pa po zgledu javnosti znanega Šaleškega lobija. Ministrica Pivčeva se je želela Ficka znebiti, a so jo nato napadli režimski mediji z mogočnimi povezavami s slovensko gozdarsko mafijo, kar jo je najbrž stalo tudi ministrskega stolčka.

Andrej Žitnik