Iz knjige Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti: “Od slabosti smo cepali kot muhe. Vročina je žgala, da smo bili brez sline, vode pa nam niso dali. Lačni smo bili tako, da smo žvečili lipovo listje …”

Datum:

V času komunizma so za režim sporne knjige v NUK-u hranili v posebnem fondu. V naši osrednji knjižnici, Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), je tako od leta 1945 nastajal poseben fond teh knjig in časopisov, ki so morali ostati skriti pred očmi javnosti. Zato so jih najprej shranjevali v omari v direktorjevi pisarni, ključ pa je imel direktor. Iz tega razloga se je fonda oprijelo ime direktorjev ali d-fond. Zaradi knjige z naslovom V rogu ležimo pobiti izgnanca Tomaža Kovača, izdane leta 1968 v Buenos Airesu, je bil leta 1974 zaprt slovenski pisatelj Drago Jančar. Ker je to knjigo Jančar prinesel iz Avstrije, so ga obtožili “razširjanja sovražne kulture”.

V knjigi med drugim piše, kako je mnoge ljudi, ki so se vključili v OF in v partizane iz ljubezni do naroda (in ne do partije), partija prevarala, saj jih je izrabila, da so se borili za njene koristi. Od vsega začetka je razglašala za narodnega izdajalca vsakogar, ki se ga je hotela znebiti, kot vidnejšega nasprotnika komunistične diktature. Nasprotnikom je naprtila neverjetne izmišljene zločine. Glede sodelovanja z okupatorjem: “Niso imeli pomislekov, da so nekatere ženske zaupnice partije imele tesne zveze z vojaškimi in civilnimi okupatorjevimi funkcionarji.” Intendančna organizacija OF je odkupovala od Italijanov puške in strelivo, čevlje in obleko. Med Italijani in OF je bil spomladi 1943 v Straži pri Novem mestu sklenjen dogovor o medsebojnem nenapadanju in o preskrbi partizanov z italijanskim orožjem in obleko.

V knjigi Kovača je mogoče prebrati, da so bile komunistične likvidacije cele vrste vodstvenih nekomunistov v Ljubljani in na deželi za narodno osvoboditev popolnoma nepomembne akcije, so pa izzvale množične represalije okupatorja nad lokalnim prebivalstvom in prisilile demokratske Slovence k nujnemu, a za ves nadaljnji razvoj usodnemu koraku: da so v samoobrambi sprejeli orožje od okupatorja. Po mednarodnih konvencijah so to smeli storiti, saj je bil to edini način, kako si ubraniti življenje pred komunisti.

Foto: Twitter

Pretepanju ni bilo videti konca
Iz zgodb preživelih domobrancev, ki so jih Britanci po vojni vračali iz Avstrije v Slovenijo, je razvidno, da se noben partizan ni pojavil brez brzostrelke in gumijevke v rokah. “Padali so krepki udarci. Zgodilo se je, da se je nekomu vlila kri iz nosa, pa jo je moral sam polizati, češ da v vagonu ne sme biti krvavo. Pretepanje je bilo neznosno, naše razočaranje nad Angleži tako veliko, da so se štirje Srbi z noži zaklali.” Zgodilo se je, da je partizanski kapetan Blatnik našel svojega brata in ga pozdravil: “Prasec! Zdaj boš dobil, kar si zaslužiš.” A ta se ni hotel ponižati pred hudobnim bratom, da bi prosil za pomilostitev.

Prišel je dan, ko so si partizanke zaželele posebno zabavo. “Izmislile so si areno, v kateri naj bi nastopili mi in tepli drug drugega. V to areno sem bil poklican dvakrat. Prvič so mi titovci določili fanta iz Golice iz Selške doline. Precej dobro mi je delil udarce, temu se tovarišice niso mogle dovolj nasmejati. Potem so postavili pred mene 19-letnega Jakoba iz Puštala. Prvi bi moral udariti on, pa se je komaj dotaknil mojega lica. Tovarišice so kar zacepetale nad tako predrznostjo. Titovci so navalili nanj in ga zbili po tleh. Ko se je dvignil, je prišla vrsta name. Plemenitosti mu nisem hotel vračati z udarci, zato so padali udarci titovcev po meni,” je razvidno iz izpovedi v knjigi V rogu ležimo pobiti.

Slika je simbolična. (Foto: družbena omrežja)

Primerne bile tudi črepinje, polne zelene plesnobe
“Vsaka posoda je bila do polovice polna zelene plesnobe. Prvi je stopil k vodni pipi, da bi pomil, pa ga je komunist odgnal, rekoč, da je za nas, izdajalske svinje, vsaka črepinja prečista. Potem so vodo zastražili. Nekega komandirja so že prvi dan po prihodu tako zbili, da je imel nos, zobe in ušesa popolnoma razbite. Bil je tako oblit s krvjo, da ga ni bilo mogoče spoznati. Tako zmaličenih je bilo še več. Nimam besed, da bi mogel popisati vse grozote, ki so jih počeli podivjani partizani.”

Smešili tiste s križci
Neki partizan je pri nekem domobrancu našel uro in rožni venec. Vprašal ga je, zakaj to potrebuje. Ta mu je odvrnil, da moli. “Kaj moliš?” se  je zadrl nad njim, “ti pes izdajalski!” Pretrgal mu je rožni venec in ga udaril po zobeh, da mu je takoj dva izbil. Nekateri so bili tako pretepeni, da so bili vsi črni in so sami prosili partizane, naj jih postrelijo. Partizani pa so se kar naprej krohotali in govorili: “Če je kdo med vami, ki še ni bil nič tepen, naj se javi.” In da to še ni nič hudega, saj hudo šele pride.

“Partizanski stražar mi je ob prehodu vrat strgal z vratu aluminijast križec in mi s škarjami zarezal v lase znamenje križa s pripombo, da bo vedel, koga je zaznamoval za v mesnico za naslednji dan. Tako je partizan Herman mnoge pretepal in smešil, posebno, če je dobil pri komu rožni venec ali svetinjico. Smešil je Kristusovo trpljenje in ga enačil z našim. Tudi drugi so se norčevali iz nas, če vemo, koliko je Kristus na Golgoti trpel.”

Umili so se, ko je komisija Rdečega križa napovedala prihod
Ko se je po štirinajstih dneh zašušljalo, da bo prišla v taborišče neka mednarodna komisija Rdečega križa, so se morali po ukazu partizanske komande prvič po tolikih dneh umiti. “Bili smo videti mnogo lepši. Poleg tega je titovsko vodstvo partizanom ukazalo oprati našo osmrajeno obleko. Z vso naglico so sezidali iz opeke štirioglato peč: vanjo smo morali zmetati nagnusno blago. Pod pečjo so zakurili, da so uši in stenice zaradi vročine pocrkale. To je bilo posebno vrste čiščenje in sušenje obleke. Stali smo v vrstah. Med tem, ko so nas partizani nage polivali z vodo, so se partizanke iz nas na svojstven način norčevale. Ko je bilo razkuževanje končano, je bila posebna zabava za partizane, ko smo iskali vsak svoj kos. Trije fantje so ostali na pol oblečeni. Zgoreli so jim različni kosi obleke, ker so se sušili preblizu dimnika. Dvema je zgorela vsa obleka. Ko je pred nas v dvorano stopila komisija, so fantje protestirali: ‘Dajte nam kruha ali nas pobijte!’ Titovci so se za to zahtevo takoj po odhodu komisije maščevali. Partizan je spustil z brzostrelko med nas rafal, da je neki domobranec obležal s trikrat prestreljeno nogo.

“Od slabosti smo cepali kot muhe. Vročina je žgala, da smo bili brez sline, vode pa nam niso dali. Lačni smo bili tako, da smo žvečili lipovo listje, zjutraj pa ščipali deteljico, ki je ponoči oživela ob jami, ki nam je bila za stranišče,” je o krutosti partizanov povedal eden izmed domobrancev. “Drugi dan nas je nekdo opozoril na fanta, ki smo ga imeli za domobranca. Že pred vojno je bil rdeč, zdaj pa se je vračal iz internacije. V Loki so ga preoblekli v domobranca in mu dali nalogo, da med nami vohuni. Ko smo kopali jamo za mrliče in smo prinesli enega iz kleti h grobu, sem ga skrivaj odgrnil in videl, da je imel vsa penasta usta, stepen je bil pa tako, da na hrbtu ni imel niti koščka cele kože.”

Sami so se mastili, ujetniki pa stradali
“Partizani so z Nemci, v primerjavi z nami, zelo lepo ravnali. Ko sem stražarja prosil za košček kruha, me je nagnal, poklical nekega Nemca in mu dal kruh. Najhujše je bilo neke nedelje popoldne ob štirih, ko so v sobo prišli štirje oficirji in jedli sveže krofe. Mi smo bili še tešči. Smejali so se nam in nam moleli krofe pod nos, zraven se pa norčevali: ‘Kar sveto Marijo prosi, pa ti jih bo poslala! Kaj, zdaj je pa k …, ker vam ne pomaga, preklete prasice!'”

Eden izmed očividcev v knjigi pripoveduje, da je v Št. Vidu videl, kako so fante do golega slekli, jim na glavo nataknili vreče ter jih pognali na dvorišče, kjer so jih toliko časa tolkli po glavi, da so ubogi mučeniki izdihnili. Neka ženska, ki je bila tedaj zaprta v šentviških ječah, je izpovedala, da je videla fanta, ki so ga pripeljali nazaj v sobo, strašno pretepenega. Njegova srajca je bila vsa prilepljena na krvavo telo. Ko so mu dali vode, da bi se umil, rok ni mogel premakniti. Ko ga je hotela umiti sama, so jo surovo pahnili stran. Povedala je tudi to, da so žene in dekleta, ki so bile tedaj zaprte, dobile v pranje perilo zaprtih fantov. Bilo je vse krvavo in večkrat so se ga držali ne samo kosi kože in krvi, ampak tudi mesa.

Foto: Nova24TV

Eden od trpinčenih v Kočevskem rogu je v knjigi izpovedal svoje tragično doživljanje: “Tako sem prišel na vrsto tudi jaz. Počepnil sem pred jamo, padel vanjo, med padcem pa je počil strel. Ko sem padel na kup trupel, sem se takoj zavedel, še preden je padla naslednja žrtev za menoj. Povlekel sem se vstran in ugotovil, da sem le malo ranjen. V kotu jame sem opazil nekoga, ki je nosil kamenje na kup. Ko me je zagledal tudi on, me je takoj poklical, naj mu pomagam narediti zaklonišče, zvečer pa bova poskusila priti ven. Nekaj časa sem nosil kamenje, potem pa začel ogledovati jamo. To je bila kakih 30 m široka in prav toliko globoka podzemska jama. Stene so bile popolnoma navpične, na vrhu pa je morala biti že minirana. V jamo so bile navaljene debele skale na žrtve, ki so jih že prej pobili. Nato sem si poiskal mesto na neki skali, pet metrov od dna, si slekel srajco in se namazal z blatom, da nisem bil tako viden. Tam sem sedel od devete ure zjutraj, ko sem bil vržen v jamo, pa do sedmih zvečer. Zelo me je zeblo, posebno še, ker sem bil vržen v jamo popolnoma razgret. Ves čas sem opazoval, kako so žrtve padale v jamo. Nekateri so takoj umrli, drugi so znoreli, nekateri so bili samo ranjeni, nekaterih sploh niso razvezali in so padali v jamo z zvezanimi rokami. Eden od teh je tožil, da še moliti ne more.”

Približno 1.000 žrtev v enem dnevu
“Ta dan je padlo v to kraško jamo okrog 1.000 žrtev. Nekaj strašnega je bilo to gledati ves dan. Kadar je zmanjkalo žrtev, so v jamo metali ročne bombe in kamenje, streljali z mitraljezi in sploh počeli, kar se jim je zahotelo. Okrog sedmih zvečer sem stopil s skale. Ker me je tako zeblo, sem nekemu mrliču slekel spodnje hlače, z drugega pa potegnil bluzo in srajco. Vse je bilo krvavo in raztrgano. Z mrakom so prenehali s streljanjem. V jamo so navalili kamenje. Zgoraj smo slišali divje krohotanje in hojo stražarjev. Nekako ob desetih smo poskusili splezati iz jame. Po sredi je bila kakih 10 m dolga bukova žrd, ki so jo najbrž spustili v jamo zato, da so se trupla na njej odbijala in tako padla bolj na široko. Od te žrdi pa do vrha pa je bilo še kakih 10 m žive skale. Prvi je poskušal priti ven neki Belokranjec, pa je rekel, da je nemogoče in da bomo morali tu umreti. Za njim sem se opogumil jaz. Prosil sem preživele, naj mi malo pomagajo, pa so rekli, da se ne izplača, ker itak ne bom prišel do vrha. Zagnal sem se po žrdi in bil takoj na vrhu. Skrbelo me je, kako bom plezal po kamenju, pa je šlo tudi dobro. Pogledam iz jame, stražarja ni bilo nikjer, le z druge strani sem slišal govorjenje. Stopil sem na vrh in že po nekaj korakih stopil na suhljad, da je počilo pod nogami. Stražar je zavpil, jaz sem za trenutek počakal, nato pa odhitel naprej. Hodil sem celo noč. Tako sem bil pretepen in utrujen, da bi skoraj omagal. Tudi groza me je bilo vsega prestanega. Slekel sem eno srajco, obvezal noge in tako nadaljeval pot iz groba v Kočevskem rogu.”

Hana Murn

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...