V kvizu Joker z voditeljem Mariem Galuničem, ki je na sporedu vsako soboto zvečer, so na javni hiši RTV Slovenija poskrbeli za veliko zgodovinsko sivino ali bolje rečeno prikrivanje resničnih dejstev. Ustvarili so namreč vtis, da je eden vidnejših slovenskih pesnikov iz časa pred in med drugo svetovno vojno France Balantič preprosto umrl v požaru, pri tem pa so seveda povsem po naključju zamolčali kruto dejstvo, da so bili partizani tisti, ki so Balantiča pokončali z ognjem pri napadu na domobransko postojanko v Grahovem.
Samostojna podjetnica Biserka Kišič iz Žalca je v kvizu naletela na vprašanje, pri katerem se ji je porajal velik dvom: “Kateri od naštetih pesnikov je umrl najmlajši?” Med ponujenimi odgovori so ji na RTV Slovenija navedli imena pesnikov Srečka Kosovela, Josipa Murna Aleksandrova, Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Potem ko je šepetalka Katja pripomnila, da je Kosovel umrl star komaj 22 let in 2 meseca za meningitisom, je glede Balantiča povedala, da je umrl pri starosti 21 let in 11 mesecev v požaru. O krivdi partizanov, ki so bili odgovorni za njegovo smrt, pa seveda ni bilo povedanega nič.
Njegovo postojanko napadla Tomšičeva brigada
Nedostojno je, da javna RTV, ki jo v skladu s slovensko ustavo financiramo vsi državljani Republike Slovenije, tako prikriva resnico glede smrti Balantiča, ki v slovenskem merilu predstavlja enega največjih mojstrov poezije na Slovenskem v 20. stoletju. Balantič se je kot študent v okviru krščanskih socialistov pridružil OF. To organizacijo je nato zaradi ideološkega obračunavanja komunistov z domačimi ljudmi in revolucionarnega delovanja razočaran zapustil. Leta 1942 so ga aretirali Italijani in ga poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Še istega leta so ga izpustili, nato se je pridružil vaškim stražam, kasneje pa tudi slovenskemu domobranstvu. Umrl je v Grahovem, potem ko je postojanko, v kateri je bil nastanjen, napadla partizanska Tomšičeva brigada. Večina bojevnikov v njej je zgorela, med njimi tudi Balantič. Posmrtne ostanke so pokopali v skupnem grobu na grahovskem pokopališču.
Balantičevo umetnost in ime je povojna oblast izbrisala iz zgodovinskega spomina. Njegovo prvo delo po vojni (Muževna stebilka) je izšlo leta 1966, a je bila celotna naklada uničena. Ponovno so jo natisnili šele leta 1984.
Veliko prahu dvigoval v Kamniku
Spomnimo. Veliko prahu okrog Balantiča se je dvigovalo v Kamniku, potem ko je občinski svet spomladi 2015 soglasno izglasoval preimenovanje kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču, prav tako pa je to storil tudi občinski svet v Komendi. Najglasneje so zaradi tega protestirali veljaki zveze borcev. Kot je poročal Reporter, je bilo celo slišati, da naj bi Šarcu partizanski komandant Franta zagrozil, da ga bo zaradi tega preimenovanja kar “na gobec”.
Grožnje so dobro zalegle, tedanji župan Marjan Šarec je nato skušal razveljaviti odlok o preimenovanju, in to kar dvakrat, a prvič ni dobil ustrezne podpore svojih občinskih svetnikov, drugič pa so mu to onemogočili občinski svetniki iz Komende, ki so vztrajali pri poimenovanju knjižnice po Balantiču. Pri tem gre za nepietetno obračunavanje z umrlim intelektualcem in umetnikom, čeprav je med drugim skupina intelektualcev – Janko Kos, Niko Grafenauer in Tamara Griesser Pečar – poudarila, da je Balantič vtkan v osrednji tok slovenske kulture in da poimenovanje knjižnice po njem pomeni ravno toliko, kakor če bi jo poimenovali po Kersniku, Gregorčiču ali drugih velikanih slovenske besede.
Kot kaže, da na RTV Slovenija ne morejo preko dejstva, da je Balantič padel v domobranskih enotah. Če bi bila zgodba drugačna in bi umrl kot partizan, smo lahko prepričani, da bi to jasno in glasno izpostavili. Potvarjanje zgodovine je pač nekaj, kar javna hiša RTV Slovenija zelo dobro obvlada, je pa evidentno, da si neprofesionalizem dovoli v času, ko največ družin z otroki spremlja televizijo. Prav bi bilo, da bi se o vsem poročalo korektno, torej tudi o grozotah partizanskih zločinov, ki niso prizanašali niti starejšim, kot tudi ne nosečnicam in majhnim otrokom. Povojna morišča po državi so dokaz, ki ga ni mogoče prezreti. Resnica pa je nekaj, kar si državljani, sploh pa gledalci javne RTV Slovenija, zaslužijo.
H. M.