“Pri nas se bojim, da je srčika problema v tem, da se nikoli nismo prav odpovedali, ali pa znali vrednostno oceniti revolucije” je v intervjuju z Možino dejal Žiga Turk

“Čudi me ta popadljiv pristop, to histerično nasprotovanje vsemu, kar vlada naredi, proti vsemu, kar vlada dela. Česar ji prav gotovo ni mogoče očitati, je dobronamernosti. Poskuša reševati, poskuša narediti, kar se narediti da,” je glede ukrepov vlade za zajezitev posledic epidemije presenečen Turk, ki je prepričan, da se vlada zaveda, da pri tem paketu, ki smo ga sprejemali v zvezi s pomočjo zaposlenim, študentom, samozaposlenim obstajajo pomanjkljivosti. Turk je prepričan, da se ljudi, ki so bili izpuščeni iz  dosedajšnjih ukrepov, ni namerno izključevalo. So pa reakcije v enem delu javnosti, “kot bi bilo to najhujše, kar se lahko v Sloveniji zgodi”, povsem nepojmljive. Turk meni, da verjetno to sodi v vzorec neverjetne nestrpnosti, ki nekako vztraja v slovenskem javnem in političnem prostoru, in sicer do tistega, kar ni del teh pridobitev revolucije. Tudi glede družbene klime je oster: “Pri nas se bojim, da je srčika problema v tem, da se nikoli nismo prav odpovedali, ali pa znali vrednostno oceniti revolucije, ki se je v Sloveniji zgodila v letih 1941-1945 in brez tega je težko imeti o sedanjosti, o trenutnih izzivih neko realno mnenje. Mi v Sloveniji žrtvujemo lepšo prihodnost, zato da bi nekateri imeli lepšo preteklost.” Turk še pravi, da se pri nas prizadeva, da bi vse tiste stranpoti narodnoosvobodilne borbe, stranpoti, ki se ji reče revolucija, vse, kar se je v preteklosti dogajalo, izpadlo manj zločinsko.

V oddaji z naslovom Intervju na nacionalni televiziji je novinar Jože Možina gostil vsestranskega intelektualca Žigo Turka, diplomiranega gradbenega inženirja, informatika, politika, kolumnista in aktivnega tviteraša. Turk je zaposlen na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, v javnosti pa velja za široko razgledanega misleca. Bil je tudi dvakratni minister, in sicer v obeh prvih Janševih vladah. Zanj obenem velja, da je pri svojih mnenjih, ki jih zastopa v javnosti, neodvisen, to kar govori, pa tudi misli. In to, kar misli, pogosto ni v skladu z dominantnimi stališči ne glede na tematiko. Napisal je tudi spremno besedo prevoda knjige Jordana Petersona. Je vsestransko angažiran ter ohranja čut za soljudi. Je eden tistih, ki je za slovensko družbo pripravljen tudi kaj storiti. V skladu s standardi, ki veljajo ob epidemiji, je pogovor potekal kar preko videokonference.

Sedaj, ko so predavanja v polnosti prešla na daljavo, za Turkovim hrbtom lahko vidimo prazne hodnike fakultete. Prepričan je, da bo kriza dala pospešek informatiki na vseh področjih. “S tem načinom smo se spoznavali že zelo dolgo časa. Morda v javnosti velja stereotip, da gradbeništvo ni tako visoko tehnološka panoga kot računalništvo, eletrotehnika ali strojništvo, vendar pa je gradbenik najbolj zahteven uporabnik visoke tehnologije in računalništva.” Po njegovem mnenju ima prav on možnost, da sooblikuje okolje, v katerem ljudje delajo in živijo. Kot navaja, je od tega odvisna njihova kakovost življenja. Gre za lep poklic in lep študij.

Na vprašanje novinarja, kako se je kot gradbenik znašel tudi na področju humanistike in družboslovja, pa je odvrnil, da mu je široko usmerjenost dala že primarna družina. V osnovni šoli se je učil latinsko, obiskoval je Gimnazijo Poljane, ki je bila humanistične usmeritve. Za študij družboslovja pa se ni odločil, zato ker je bilo le-to v prejšnjem sistemu bolj pod vplivom politike. “Kariera je bila odvisna od tega, da si se znal pravilno prikloniti pravi ideologiji,” še pravi. Tehnika in naravoslovje sta neodvisna od ideologije. Most, ki stoji, ne more biti ne lev ne desen. Vendar pa to, kar gradbeniki počnejo, vseeno močno vpliva na družbo in njen razvoj. Vezi s humanistiko pa so ostale, zato jo je vzel kot prostočasni konjiček. V svojem strokovnem, službenem delu, pa zaradi kompleksnosti dela najde celo stike s filozofijo. “Ja, veliko stvari me zanima, včasih nekateri pravijo, da preveč,” še pravi.

Politika ga je pritegnila v času slovenske pomladi, od tedaj naprej jo redno spremlja
Na vprašanje, kakšna je njegova izkušnja iz politike, tudi z ozirom na verbalne napade, ki jih je doživel kot minister, je odvrnil, da ga je “politika zanimala že od slovenske pomladi naprej. Vsakič, ko je bila prilika, sem bil na Roški, spremljal tudi vse, kar se je pisalo, kar se je govorilo, po časopisih, televiziji.” Turk pravi, da je sodeloval tudi v nekaterih skupinah katoliških intelektualcev, in sicer v krogu Justina Stanovnika, enega največjih slovenskih mislecev po vojni. Bil je celo v strokovnem odboru stranke SDS in v stiku s predsednikom Janezom Janšo, ki ga je v nekem trenutku vprašal, če bi prevzel funkcijo ministra, in je predvsem iz radovednosti pristal na izziv. Politika je bila del njegovega življenja, ni pa mu žal, da jo je zapustil. Vtis zunanjega opazovalca politike je sicer nekoliko drugačen od tistega, ki ga dobiš od znotraj, še pravi.

Ni nujno, da če je nekdo strokovnjak, predstavlja tudi dobro rešitev za politiko, saj gre za poklic, s katerim se je treba ukvarjati profesionalno. “Moj občutek je, da sta v politiki dve skrajnosti, na eni strani so idealisti, ki bi dejansko radi nekaj naredili, spremenili, da bi vrednote, ki jih imajo, udejanjili v okolju in na drugi strani imate oportuniste, ki so v politiki zato, ker jim to prinaša razmeroma dobro službo, dobro plačo, slavo, pojavljanje v medijih,” je povedal Turk. Sicer še pravi, da je v vsakem politiku nekaj tega, je pa pri nekaterih bolj očitno eno, pri drugih pa drugo. “Kako najti nekoga, ki bi bil profesionalec in hkrati idealist, je pa težko.”

“Potreben je profesionalen politični kader, ki bi bil na koncu odvisen od volilnega rezultata.”
Na vprašanje, za katera spoznanja je bogatejši po svoji politični izkušnji, pa je odvrnil, da nima nekaterih talentov, ki jih je mogoče povezati s karierizmom oziroma oportunizmom – da si za vsako ceno želiš neke funkcije, pozicije, saj mu je bilo tako rekoč vseeno, če bi bil izvoljen. “Resno bi bilo za pričakovati nek profesionalen politični kader, ki bi bil na koncu tudi odvisen od volilnega rezultata.” Ključno se mu zdi, da bi politiki delali to, kar volivci pričakujejo. Problem idealistov je morda prav ta, da se premalo ozirajo na volivce. “Ni torej neke tiste demokratične politike, kjer so na koncu ljudje odločevalci.”

Žiga Turk je že ob začetkih krize zaradi koronavirusa v svojih člankih opozarjal na njeno resnost. Imel je namreč spletne stike s kitajskimi kolegi, ki delajo v njegovi stroki, in čeravno so vselej naklonjeni kitajski oblasti, so tokrat odkrito povedali, kako grozne so tam razmere. “Verjetno gre za največji šok, ki se je svetu zgodil po drugi svetovni vojni v mirnem času. Tudi desetdnevna vojna za Slovenijo, je bila desetdnevna vojna in so bile stvari na nek način bolj normalne, kot so ta trenutek.” Izjemne razmere pa po njegovem mnenju terjajo izredne ukrepe, pa tudi izjemno pozornost vseh, ki se s tem ukvarjajo.

“Čudi ga popadljiv pristop, histerično nasprotovanje vsemu, kar vlada naredi”

“Čudi me ta popadljiv pristop, to histerično nasprotovanje vsemu, kar vlada naredi, proti vsemu kar vlada dela. Česar ji prav gotovo ni mogoče očitati, je dobronamernost. Poskuša reševati, poskuša narediti, kar se narediti da.” Ob tem je Turk prepričan, da se vlada zaveda, da pri tem paketu, ki smo ga sprejemali v zvezi s pomočjo zaposlenim, študentom, samozaposlenim obstajajo pomankljivosti. Turk je prepričan, da tisti, ki so izpadli, niso bili izključeni iz zlobe ali škodoželjnosti.

So pa reakcije v enem delu javnosti “kot bi bilo to najhujše, kar se v Sloveniji lahko zgodi.” Po njegovem gre za nekaj nepojmljivega, ker takšni dogodki od nekih resnih, zavednih državljanov terjajo neko konstruktivnost, pa tudi podporo. Verjetno to sodi v vzorec neverjetne nestrpnosti, ki nekako vztraja v delu slovenskega javnega in političnega prostora, in sicer do tistega, kar ni del teh pridobitev revolucije.

“Politika je bila podvržena nekim demokratičnim procesom, vse ostalo pa je tako, kot je bilo”
Na vprašanje, kakšno vlogo imajo pri tej stvari mediji, je odvrnil, da smo “v Sloveniji pred 30 leti na papirju zamenjali politični sistem. Na papirju smo zamenjali tudi vrednote, zastavo, potne liste, politični sistem, ampak v družbi nismo zamenjali skoraj nobene osebe, skoraj nobenega človeka, nihče ni izgubil službe, nihče ni bil zamenjan.” Vsi, ki so zasedali položaje, še zlasti v gospodarstvu, v izobraževalnih inštitucijah, v medijih, v pravosodju, so na svojih položajih ostali.

“Vrh piramide – politika – je bila podvržena nekim demokratičnim procesom, ampak vse ostalo pa je ostalo natanko tako kot je bilo, z natanko istimi ljudmi, ki so verjetno ohranili točno tiste vrednote, ki so jih imeli prej, ki so bile bodisi neke vrednote socializma, bodisi so bili oportunisti, da so bili na tistih položajih in ti ljudje so tudi kadrovali svoje naslednike. Ti ljudje so poskrbeli tudi za to, kdo jih je nasledil.”

Strokovno šibki novinarji pomanjkanje veščin nadomeščajo z ideološko gorečnostjo in aktivizmom
Turk pravi, da ne bi dal roke v ogenj, da so nekatere družboslovne fakultete danes bolj pluralne, kot so bile pred 30 leti, ker so profesorji skadrovali asistente po svojih željah in preferencah in verjetno enako velja za šole, kjer se vzgaja novinarje, pa tudi uredništva različnih časopisov, medijev itd. V medijskem prostoru so tudi svetle izjeme, kar se tiče pokončnosti in kakovosti, ki so navkljub svoji levi usmerjenosti profesionalci in odprti za dialog, spet drugi pa strokovno šibkost nadomeščajo z ideološko gorečnostjo, aktivizmom, skušajo skozi medije posredovati agendo nekih strank.

Ne bi bilo nič narobe, če bi imeli medije, ki bi prikazali, kako različne strani vidijo svet, če pa imamo dominantni medijski prostor, “ki pokrije 90 odstotkov minut, ki jih ljudje preživijo z mediji, pa je človek nekako prežet z enim pogledom na svet in to dejansko ustvarja neko medijsko konstrukcijo realnosti, ki je na nek način zasukana od tega, za kar bi človek rekel, da je naravnost, kjer kompas kaže na sever.”

“Slovenska levica je našla neko bližnjico, našla je Janeza Janšo”
V nekem nedavnem intervjuju je Turk celo dejal, da se večina medijev pri nas ukvarja s tem kako preprečiti, da bi še naprej vladal Janša. Situacija levice je namreč po postavitvi supermarketov, ko imajo delavci dovolj sredstev za nakupe, je takšna, da njena agenda propada, saj so se delavci pridružili potrošniškemu kapitalizmu. “Ob tem se je zahodna levica usmerila v to, da je našla neke manjšine in jim skušala pihat na dušo, kako so te manjšine zatirane.” Tako so levičarji na zahodu našli ženske, spolne manjšine, rasne manjšine.

“Skratka delitve, ki jih levica rada uporablja – na delo in kapital, so zamenjale delitve na neke manjšine, slovenska levica pa je našla neko bližnjico, je našla Janeza Janšo, ki je politik par excellence, verjetno najboljši slovenski politik v smislu kilometrine, izkušenj, sposobnost analize.” Ob tem Turk dodaja, da je Janša morda nekoliko slabši po tem kolikokrat pride na oblast, vendar pa stoji na neki točki, v katero se skoncentrira simbolno vse tisto, kar pridobitvam revolucije v Sloveniji ni všeč. Antijanšizem je postal neka možnost za mobilizacijo enega dela volivcev, ki jo ta del volivcev verjetno razume.”

Turk o Šarčevi vladi:Jaz sem imel ves čas občutek, da opravljajo tekoče posle”
Težava je tudi v tem, da so mediji v krizi, ljudje pa vse pogosteje uporabljajo splet in gledajo komercialne programe. “In eden od modelov medijskega preživetja je, da ne serviraš ljudem nek širok spekter mnenj, ljudem širiš obzorja, ampak da jim utrjuješ predsodke. Nekateri ljudje kupujejo medije, ker v njih preberejo, to kar si želijo prebrati.” Ob tem še navaja, da se bo pluralnost razširila, in da se bo situacija izboljšala, verjetno prav zaradi te demokratizacije javnega prostora, ki se dogaja skozi splet, saj se sliši različna mnenja. Prav zato je zelo občutljiv na poskuse cenzure pod znamko, da bi preganjali sovražni govor.

Na vprašanje Možine, kako vidi uspešnost v spopadu s krizu prejšnje Šarčeve in sedanje Janševe vlade, pa je dejal, da tudi nekdo, ki je po prepričanjih močno na levi, lahko vidi, da ta vlada dela dobre poteze, predvsem pa, da je učinkovita, in da se ves čas trudi, da bi stvari uredili “in to se zna tem, ki okrog ukrepov širijo neko histerijo, maščevati, ker tisto kar se kaže, je to da te ukrepi funkcionirajo, da stvari delujejo, da so skladišča kolikor toliko polna zaščitne opreme.” še navaja in pravi, da so rezultati vidni. “Za Šarčevo vlado pa v letu in pol nismo imeli občutka, da funkcionira, da deluje. Jaz sem imel ves čas občutek, da opravljajo tekoče posle, tisto, kar je pač treba naredit.” Nekih odločitev, neke koordinacija ni bilo. V trenutku, ko bi moral Šarec pokazati z neko avtoriteto pa je odstopil.

“Danes ob twitterju, javni komunikaciji novinarji mnogokrat nimajo več zadnje besede.”
Turk še poudarja, da to obenem kaže na velikansko tveganje za politiko, če se vanjo kar naprej vpeljuje novince, ki se stvari šele učijo. “Vsaj v neki takšni krizi kot jo imamo, je odlično, da je v vladna ekipa ljudi, na kritičnih mestih, ki imajo politične izkušnje, ki so preizkušeni v ognju.” Na vprašanje kakšna je po njegovem realna medijska slika glede pritiskov na novinarje v Sloveniji, predvsem z vidika ogroženosti novinarjev, pa je dejal, da so “novinarji dejansko ogroženi od novih tehnologij in silne spremembe na komunikacijskem in informacijskem področju, ki se je zgodila od srede 90. let. naprej”

Po njegovem mnenju to zmanjšuje redakcije in število tistih, ki so v medijih zaposleni. Včasih so imele prednost velike medijske hiše, danes je pa v majhnih mogoče delati kakovostne stvari. “Prav gotovo pa novinarji, še zlasti v Sloveniji, niso ogroženi od politike. Po drugi strani pa tudi to velja, da ko so novinarji politično angažirani in se postavijo na eno stran politike, in ko je meja med politiko in novinarstvom zabrisana, saj vidimo posameznike, ki so bili v novinarstvu pa potem skočijo v politiko.” Danes ob twitterju, javni komunikaciji novinarji mnogokrat nimajo več zadnje besede.” Ko je bil v politiki je skušal imeti nek konstruktiven odnos z vsemi, ki so o njegovem delu poročali in od takrat do večjih medijskih hiš tudi ne nosi nekih večjih zamer.

Janša ima bistveno manjšo podporo od Orbana, strah pred orbanizacijo je odveč
V Sloveniji se veliko govori o tem, da drsimo v diktaturo, o orbanizaciji, pri čemer se Turk boji, da en del oblikovalcev javnega mnenja in del oblikovalcev javnega prostora samemu sebi tako močno verjame in obenem vsem podobnim nebolozam svojih kolegov, “da počasi res pričnejo verjeti, da je nekaj na tem. Da se v Sloveniji vzpostavlja diktatura, in da se v sloveniji vzpostavlja orbanizacija.

Janšo in Orbana loči približno 30-35 odstotnih točk na volitvah. Stranka SDS je dva do trikrat šibkejša od stranke madžarskega predsednika vlade, zato je povsem nemogoče, da bi se nekaj podobnega kar se dogaja na Madžarskem, dogajalo tudi v Sloveniji.” Ob tem še navaja, da se madžarsko situacijo preveč demonizira, saj če podobne ukrepe sprejmejo na Danskem, v Španiji, to nikogar ne moti.

“Smo daleč od diktature, ustvarja se neko fikcijo v katero se je ujel del medijskega prostora”
Španski generali so na tiskovni konferenci celo zagrozili glede pisanja o epidemiji, in da se ne sme sejati panike in nasprotovanja, česar si v Sloveniji ne moremo niti zamisliti. “Si vi predstavljate, da bi v Sloveniji prišel en načelnik generalštaba, morda ta novi, ki ga je postavila nova vlada in bi začel govoriti o tem kaj in kako naj mediji pišejo o tej epidemiji.”

Torej, smo daleč od diktature. Ustvarja se neko fikcijo v katero se je ujel del medijskega prostora. Običajni državljani pač tudi razmišljajo, da bi šli v kakšen drug del Slovenije, a ne morejo. Turk tudi razume tiste, ki živijo v manjših občinah. “Ampak če lahko neko potencialno katastrofo premagamo z ležanjem na kavču, to tudi ni najslabša stvar, ki se nam lahko zgodi.” Po njegovem mnenju delati okoli tega cirkus in politično zaroto, je skregano z zdravo pametjo.

V državah z dolgo demokratično tradicijo se ne razmišlja o revolucijah in socializmu
Glede tega, da je neka histerija v družbi lahko znamenje radikalnosti in tudi nasilja, in da vedno neke večje nevšečnosti prinesejo prepričanja, da je sedaj čas za zamenjavo družbenega sistema, in da se moramo odpovedati socialnotržnemu gospodarstvu, kapitalizmu in uvest nek drug sistem, na primer socializem, pa je prepričan, da je takšnega razmišljanja v državah z dolgo demokratično tradicijo manj kot pri nas.

“Pri nas se bojim, da je srčika problema v tem, da se nikoli nismo prav odpovedali, ali pa znali vrednostno oceniti revolucije, ki se je v Sloveniji zgodila v letih 1941-1945 in brez tega je težko imeti o sedanjosti, o trenutnih izzivih neko realno mnenje. Mi v Sloveniji žrtvujemo lepšo prihodnost, zato, da bi nekateri imeli lepšo preteklost.” Turek še pravi, da se pri nas prizadeva, da bi vse kar se je v preteklosti dogajalo, vse tiste stranpoti narodnoosvobodilne borbe, stranpoti, ki se ji reče revolucija, izpadlo manj zločinsko.

“Revolucija, je pomenila, da so Slovenci skočili v hrbet Slovencem v trenutku, ko je bilo najhujše.”
Vse tisto za kar naj bi se revolucija borila, pa še danes demoniziramo. To so po njegovem premožni pokončni kmeti, duhovščina, podjetniki, nekateri izobraženci. Turk se boji, da se bo to vleklo, dokler ne bomo sposobni narediti razlike med uporom, ki je pokončno častivredno dejanje in “revolucijo, ki je pomenila, da so Slovenci skočili v hrbet Slovencem v trenutku, ko je bilo najhujše.”

Obenem pristavlja, da mi ne moremo na nekih normalnih vrednostnih temeljih postavljati prihodnosti, če pa moramo te temelje nekako premakniti za 45 stopinj v levo, na polje revolucije, kar naj bi predstavljalo normalnost in opravičljivo. “In potem poslušamo, ja saj revolucija je bila potrebna, saj so bili socialni problemi v bivši Jugoslaviji.” je kritičen Turk. Če pogleda samo Tednik na RTV je tam toliko socialnih problemov, da lahko vsak reče, da je revolucija znova potrebna.

Uspešni so sledeči recepti: osebna lastnina, tržno gospodarstvo, pravna država in demokracija
Uspešni pa so samo recepti, ki so se izkazali v zahodnem svetu in jih ves svet posnema: osebna lastnina, tržno gospodarstvo, pravna država in demokracija. To so po Turkovem mnenju recepti, ki celotni družbi, tudi najrevnejšim pomagajo, da jim gre boljše, da se dvignejo iz revščine. “Če bi bila v Sloveniji ena točka, kamor bi prišla zlata ribica in bi rekla “eno željo ti izpolnim”, bi rekel, dajmo revolucijo obsodit, dejmo jo na neko drugo stran kot narodnoosvobodilno borbo.

Pospravimo vse spomenike revolucije, ki so še vedno pokonci in bomo lahko delali na nekih vrednostnih osnovah, na nekih vrednostnih temeljih, na katerih je postavljen uspešen svet.” Lahko pa smo minimalistični in uvajamo cel kup malih popravkov na gospodarskem in drugih področjih, kar pa so le malenkosti, ki ne razčiščujejo naše preteklosti. “Nemčija ni imela nobenega problema odpovedati se nacizmu. Nič danes v Nemčiji ne temelji na vrednostnem sistemu nacizma.”

“Ta hip tudi z znanostjo ne bomo imeli odgovora na čisto vse, potrebna je ponižnost”
Turk je za konec poudaril, da je ob spopadanju s krizo ključna hvaležnost. Takšna epidemija je dogodek, ki nas je presenetil in je neznanka, vendar pa se človeštvu ni prvič zgodilo, da nas je nekaj presenetilo. Kultura v najširšem smislu, vse vrednote, pa nam omogočajo, da se znamo s tem spopasti. “Ponižnost pa je prav v zavedanju, da smo ranljivi, da ne vemo vsega, in da se lahko zgodijo slabe stvari. Prvi ta hip tudi z znanostjo ne bomo imeli odgovora na čisto vse in se zato vrnimo k tistemu, kar nam je pomagalo, da smo preživeli, ko ni bilo znanosti in tehnologije, ko so bile vsako drugo leto lakota ali pa hude bolezni. To je neka povezanost med ljudmi, sloga, skrb eden za drugega.” 

Ob tem pa Turk poudarja, da ne gre za dvom v nova znanstvena spoznanja, ki so dobrodošla, saj se prav z epidemijo novega virusa ukvarja več znanstvenikov kot pri kateremkoli problemu doslej in bomo zagotovo našli rešitev. Toda dokler je ni, je treba biti pozoren in ponižen, do tega kar v tem trenutku dobro še ne razumemo. Turk se obenem strinja z Možino, da po zdravstveni, gospodarski in družbeni krizi lahko nastopi korenita družbena sprememba.

Kot primer je navedel tiste, ki vlamljajo v tovornjake z zaščitno opremo, saj lahko čez leto dni pričnejo vlamljati v tovornjake s hrano, kar pa je najbolj črn scenarij. “Zato je pomembno, da države vstopamo v to krizo malce bolj složno, ne pa tako, da ima človek občutek kot da nekateri komaj čakajo, da bi prišlo do kaosa, v katerem bi lahko dosegli spremembo režima, kot se je v letih 1941-1942 že poskušalo.” Turk za konec poudarja pomen povezanosti in sloge v trenutnih časih epidemije. Šteje le konstruktivna kritika, ne pa načrtno ščuvanje.

Domen Mezeg