fbpx

Psiholog dr. Tušak: Meje so relativno odprte, pretok blaga je neomejen in tako je le vprašanje časa, kdaj bo do strelskega napada tudi zares prišlo

dr. Matej Tušak (Foto: STA)

Nekateri mediji so poročali, da naj bi bil 20-letnik, ki je načrtoval strelski pohod potem, ko je na temnem spletu naročil orožje, s katerim je imel namen ustreliti ljudi, ki jih je zapisal na svoj seznam, da bi se jim maščeval, v osnovni šoli tarča poniževanja. Kako to, da sistem v času njegovega šolanja ni zaznal te hude stiske in mu pomagal? Bi se lahko fantovo stisko opazilo in morda preprečilo, da bi sploh prišlo do točke, ko se je odločil, da izvede svoj načrt? Psiholog dr. Matej Tušak meni, da težko, saj se za tovrstna dejanja pogosteje odločijo osebe, ki veljajo za bolj samotarske in navzven niti ne kažejo, da bi bilo karkoli narobe.

20-letnik je na temnem spletu naročil polavtomatsko pištolo, avtomatsko strelno orožje in več kosov streliva. Iz ZDA v Slovenijo pa naj bi orožje pripotovalo v mikrovalovki, če ga ne bi že prej odkrili. Pošiljko je namreč prestregel ameriški varnostni organ. Za vse skupaj je plačal okoli 5 tisoč evrov. Pojasnili so še, da je “odrasla oseba” imela pri sebi doma seznam oseb, katerim se je želela maščevati. Po besedah policije naj bi osumljenec načrtoval množični poboj v javni ustanovi, za kakšno ustanovo naj bi šlo, niso navedli. Poraja se vprašanje, ali je v tem primeru med drugim zatajil tudi sistem. Bi lahko pri tej osebi, ki je bila morda v neki stiski, že prej opazili določene znake in preprečili tragičen razvoj dogodkov, ki bi se lahko končal še bolj tragično? Ali pa osebe s tovrstnim profilom osebnosti niso znane po tem, da bi delale težave in konstantno prihajale v konflikte z okolico. Morda stvari, ki jih prizadenejo, obrnejo navznoter, jih to do določene mere potre – potem pa se nekega dne odločijo in nekaj naredijo. Včasih sebi, kadar pa je tendenca agresivnosti v večji meri usmerjena navzven, pa lahko nekaj naredijo tudi drugim. O tem smo se pogovarjali s psihologom.

Težko torej govorimo, da so neke službe zatajile, če oseba nikoli ni bil detektirana kot problematična. Ali je v tem primeru bila, sicer ne vemo, nimamo dovolj podatkov. A za tovrstna dejanja – načrtovanje strelskih pohodov – se pogosteje odločijo osebe, ki veljajo za samotarske in se jih večinoma sploh ne spozna za vedenjsko problematične. Težava je torej, da samotarji ne kažejo na ven neke agresivnosti. Osebe, ki so bolj zaprte vase, lahko tudi introvertirane, se namreč včasih ne znajo soočiti s konfliktnimi situacijami na konstruktiven način – da bi se na primer pogovorili, izrazili svoje težave in poiskali pomoč, ampak svoje težave ves čas potlačujejo. Obenem nekateri pripravljajo tudi načrt, ki pa ga največkrat niti ne uresničijo. Kadar ta načrt izpolnijo, se seveda lahko konča zelo katastrofalno. Po mnenju psihologa dr. Mateja Tuška, je ena izmed dobrih stvari slovenskega prostora, da se do orožja ne da priti ravno na vsakem vogalu. Po drugi strani pa smo v današnjem času obdani z informacijami in vidimo, kaj se dogaja drugod po svetu. V Združenih državah Amerike je takih strelskih pohodov kar precej in tako lahko tudi pri nas kdo pride na podobno idejo – kar pač vidi na televiziji ali pa na spletu. V družbi večinoma vidimo le tisto, kar je moteče. Tako se večinoma pošlje do svetovalca ali psihologa le tiste, ki agresijo usmerjajo navzven in imajo opazne vedenjske težave – ravno take osebe pa se po navadi niti ne odločijo za tovrstna načrtovana dejanja, kot je na primer strelski pohod.

Fotografija je simbolična (Foto: EPA)

Svetovalna služba v Sloveniji kar zadovoljivo organizirana – je pa pri osebah, ki agresijo usmerjajo vase težko prepoznati stisko
Po mnenju dr. Tuška je svetovalna služba v Sloveniji kar zadovoljivo organizirana, je pa treba vedeti, da nimajo vse šole psihologov, sploh pa ne kliničnih psihologov. Ponekod so zgolj pedagogi in svetovalci, ki niti ne znajo prepoznati bolj subtilnih znakov, saj v ta namen nikoli niso bili usposobljeni. Po drugi strani pa, kot smo že dejali, teh znakov pogosto niti ni, saj tovrstne osebe usmerjajo svojo agresijo navznoter in ne navzven – vsaj do tega določenega trenutka, ko se odločijo, da bodo svojo agresijo preusmerile. Podobno je tudi pri osebah, ki se odločijo za samomor. Pri njih ravno tako večinoma prej ne opazimo nekih znakov, da bi bilo karkoli narobe – do tistega trenutka, ko oseba stori samomor. Razlika je le ta, da je v slednjem primeru agresija usmerjena zgolj v sebe. Do svetovalne službe se po navadi pripelje otroke, ki s problematičnim vedenjskim načinom opozarjajo nase. Poleg tega pa je za pravilno oceno treba imeti tudi uvid v razmere doma. Lahko gre namreč tudi za nek izraz nemoči. Če je otrok navajen, da lahko svoje težave zaupa doma, se prav gotovo stvari lažje razreši. Kadar doma ni prave komunikacije, ali pa kadar doma celo prihaja do nekih zlorab, pa to seveda veliko lažje pripelje do potlačevanja, ki se nekega dne akumulira v izbruhu. Večina ljudi je vzgojena in naučena, da ne ubija. To je pravzaprav glavna zapoved, ki jo je izjemno težko prekršit. Nekaj se mora zgoditi, da si mladostnik sploh dovoli kaj takega.

Ljudje s psihičnimi težavami na vrsto pri psihologu čakajo predolgo
Čeprav svetovalna služba pri nas ni tako slabo postavljena, pa je pa marsikje nedosegljiva.  V šolah načeloma sicer je, a kot smo že omenili, tam pogosto niti nimajo psihologa. Tudi tam kjer imajo psihologa, se lahko zgodi, da težava presega njegove meje, zato se otroka napoti do kliničnega psihologa, ki je za obravnavo določenih stisk ali pa motenj bolj usposobljen. Pri nas je področje mentalnega zdravja torej precej tažko dosegljivo. Kdor ima neke psihične težave, še nekako pride do psihiatra – ki pa mu večinoma le predpiše zdravila.  Psiholog pa nima tablet, ampak se mora s pacientom eno uro pogovarjati in to ne samo enkrat. Pri nas gre sistem nekako tako, da dobiš psihologa le v primeru poskusa samomora oziroma kadar je oseba hospitalizirana. Sicer pa ljudje s psihičnimi težavami čakajo na vrsto precej dolgo, včasih žal tudi bistveno predolgo in se prej že zgodi tudi kaj hujšega.

Na tem mestu pa je Tušak še opozoril, da bomo morali imeti tudi obveščevalno službo bolj razvito, da bi tovrstne primere lahko detektirali tudi sami, ne le s pomočjo Američanov. Tudi iz tega razloga je neprimerno, da se ljudje zgražajo, češ da vlagamo v vojsko. S podobnimi stvarmi se namreč ukvarja tudi vojaška vohunska služba in na tem področju bomo kot država morali narediti veliko več. Prihajamo v razvito Evropo, meje so relativno odprte, migranti/begunci prihajajo, pretok blaga je neomejen in tako je pravzaprav le vprašanje časa, kdaj bo do strelskega napada tudi zares prišlo. Če ne bomo imeli mehanizmov, da bomo to zmožni detektirati in skušali preprečiti, se morda naslednjič ne bo tako srečno končalo, kot se je tokrat.  V Združenih državah je takih primerov precej več, še več jih pa tudi že preprečijo, še preden do njih sploh pride. Poleg tega moramo imeti tudi pametno zunanjo politiko, da nam bodo take stvari sploh sporočali. Če se spomnimo afere s prisluhi, so informacije raje kot nam, posredovali Hrvatom.

Foto: epa

To, da nekdo na tak način vse načrtuje in celo uresniči vsekakor kaže na neko patologijo
Prekršiti je treba namreč cel kup norm, če si bil vzgojen v tem, da se ne ubija. To torej ni odraz nekoga, ki bi povsem normalno funkcioniral. Kaj se je dogajalo v ozadju pa je na pamet nemogoče ocenit. Je pa dejstvo, da skoraj vedno tako ravna tisti, ki se slabo znajdejo v socialnih situacijah. V tem primeru očitno tudi motnja ni bila usmerjena navzven, zato se morda niti ni moglo zaznati, da je nekaj narobe, vsaj ne v tolikšni meri. Taki dogodki dokazujejo, da moramo nekim stvarem nakloniti več pozornosti, da je včasih treba narediti tudi kaj v to smer, da se zaščiti nedolžne ljudi. A pri nas se zatakne že pri uporabi aplikacije OstaniZdrav in pri tem, da bi se otroci samotestirali na koronavirus. Tako da je vprašljivo, kako bi pri nas trenutno sploh izvajali nek tak nadzor, kjer pa dejansko gre za neke vrste poseganje v pravice – pa čeprav se to počne z namenom preprečevanja smrti nekoga drugega. Sreči je tega vsaj pri nas dokaj malo. Se pa moramo v tem primeru zahvaliti Američanom, ki imajo dober sistem in so nas na načrtovano tragedijo tudi pravočasno opozorili.

Sara Bertoncelj