“Tako so Titovi socialisti v Dolžu dne 5. decembra 1942 požgali šolo in cerkev, izropali in požgali Turkovo trgovino ter med in po vojni pobili 47 civilistov.” Vas Dolž v bližini Novega mesta je bila ves čas pod partizansko kontrolo, razen ob prihodu Italijanov, ko so komunisti postavili mlaj s Hitlerjevo svastiko.
Novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov dr. Jože Možina je pred dvema letoma izdal znanstveno monografijo “Slovenski razkol – okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora”, v kateri opisuje revolucionarno gibanje med drugo svetovno vojno. Monografija je sad avtorjevega doktorskega študija in 20-letnega raziskovanja, med katerim se je Možina dokopal do fascinantnih, doslej neznanih arhivov in pričevanj, ki nekatera poglavja zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem v marsičem pišejo na novo.
Knjiga je v javnosti prejela veliko pozornosti, saj so jo v enem letu tiskali kar petkrat, kar je presenetilo celo avtorja. Mnogo ljudi mu je čestitalo za dosežek in vsebino knjige, obiskanost njegovih predstavitev pa je bila nadpovprečno velika. Velikokrat pa je mogoče opaziti tudi komentarje na njegovo knjigo na družabnih omrežjih. “Čestitke Jožetu Možini za izjemno delo ki razkriva dejansko dogajanje pred in med 2. svetovno vojno. Bilo bi lepo če bi kateri od zgodovinarjev predstavil tudi razmere na Dolenjskem, kjer je bilo revolucionarno nasilje nad Slovenci še bistveno večje kot v ostali Sloveniji,” pa je avtorja knjige pozval eden izmed njegovih bralcev na Twitterju.
Slednji je v nadaljevanju čestitke predstavil stanje, kot so ga na Dolenjskem poznali sami in priložil slike iz tistih časov. “Tako so Titovi socialisti v Dolžu dne 5. decembra 1942 požgali šolo in cerkev, izropali in požgali Turkovo trgovino ter med in po vojni pobili 47 civilistov.” Kot je v nadaljevanju pojasnil, je bila vas Dolž v bližini Novega mesta ves čas pod partizansko kontrolo, razen ob prihodu Italijanov, ko so komunisti postavili mlaj s Hitlerjevo svastiko.
Ena najpomembnejših Možinovih poant v knjigi je, da je “v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oziroma neposredno po njej”. V nekem določenem trenutku so ljudje videli večjo grožnjo v revolucionarnem gibanju za njihovo premoženje kot pa pri okupatorju. To je veljalo predvsem za ljubljansko področje, medtem ko je bila zgodba v nemškem okupacijskem območju drugačna.
Podirali so tudi mlaje
“Da so jih razgnali, so oddali nekaj opozorilnih strelov, nato pa se lotili podiranja mlajev. Da, mlaji! Celo v kasnejšem partizanskem Gabrju jih je bilo postavljenih šest,” pa takratno stanje na Dolenjskem še opisuje bralec in se pri tem nanaša na zapis iz Revolucionarne preteklosti. Temu pritrjuje tudi eden izmed sogovornikov. “Drži, v Gabrju je bilo 6 mlajev /…/ najmanjši je bil v Kandiji (Baben). Res pa je, da je bil glavni iniciator za mlaje oskrbnik gradu Otočec (nemčur), res je tudi, da je bilo ljudstvo naivno in neizobraženo, redko kdo je bral časopise, radia ni bilo, ker ni bilo elektrike,” je dejal.
“Kapela je spadala pod Stopiče, saj so kmetje z Zajčjega Vrha in Dolža imeli tam okrog svoje pašnike in gozdove. Turkovi z Zajčjega Vrha – očeta so leta 1942 umorili partizani hkrati z županom Brulcem – so imeli v bližini “fabrike” nasad mladih smrečic in so vsako leto tam želi,” še v nadaljevanju pojasnjuje.
Poleg požgane kapele pa so med drugim požgali tudi tovarno in kapelico pod vodstvom Franca Pirkoviča – Čorta. “Ko so v začetku aprila 1942 prišli v Gorjance partizani pod vodstvom Franca Pirkoviča – Čorta, jedro kasnejšega Gorjanskega bataljona, so pregnali še zadnje delavce iz gozda in od “fabrike”. V začetku oktobra istega leta pa so tovarno požgali in tudi kapelico sv. Tilna,” je še dejal bralec. Sogovornik pri tem še pristavi, da je bil velik delež tamkajšnjih prebivalcev na račun požgane tovarne tudi ob “kruh”.
Knjiga razprostira drugačno resnico, kot smo je vajeni
Možino je vedno zanimalo, kako se je začela druga svetovna vojna na Slovenskem, kako je prišlo do državljanskega spopada, kdo ga je začel in zakaj. Na podlagi virov je sestavil knjigo. “Imel sem srečo, da sem imel dostop do stražarskega arhiva in do osebnega dnevnika Cirila Žebota,” poudarja in obrazloži, da navedene vire smatra kot dodatno obogatitev te knjige. “V knjigi se tako razprostre v temelju drugačna resnica, ki pa popolnoma nedvoumna,” doda. Ta resnica pa je po njegovem mnenju zelo neugodna za partijsko strukturo, ki je temeljila na stotinah knjig in privilegijih, kar potrjujejo tudi številni zgodovinarji, ki se na to zgodbo spoznajo.
Sara Rančigaj