Dokumentarec Latentna vojna: Zgodba o starih komunističnih silah, ki so razoroževale slovensko vojsko in osamosvojiteljih, ki so jo rešili in postavili samostojno Slovenijo

“Razoroževanje TO je bilo v bistvu akt o vojni napovedi, ker je bilo nezakonito in protiustavno, tudi glede na takratno Jugoslovansko zakonodajo,” je situacijo iz leta 1990 pojasnil premier Janez Janša, ko se je Slovenija pričela pripravljati na osamosvojitev, kar je predsedstvo predsestva, ki mu je tedaj poveljeval Milan Kučan, v sodelovanju z Beogradom tudi želelo preprečiti z razoroževanjem. Vendar pa slovenski osamosvojitelji niso vrgli puške v koruzo, marveč so s Krkovičem na čelu v Kočevju ustanovili Manevrsko strukturo narodne zaščite in jo zahvaljujoč svoji iznajdljivosti tudi oborožili. Poleg Krkoviča so v tem procesu ključno vlogo odigrali tudi Janez Janša, Igor Bavčar in drugi. Prva oborožena slovenska vojska je tudi pripravila taktiko obrambe in uspešno kljubovala agresiji JLA, ki je posledično trajala zgolj deset dni. Danes pa se želi načrtno kriminalizirati slovenske osamosvojitelje in s tem zmanjšati pomembnost dogodkov iz tistega časa, pri čemer sodeluje del slovenske javnosti in politike, kar je nezaslišano. Obenem pa je škandalozno, da se na podoben način kot leta 1990 tudi sedaj finančno strada slovenske obrambne sile. Vzorec izpred let se ponavlja. “Slovenija je edina država na svetu, ki ima negativno oceno vrhovnega poveljnika vojske. Če bi se to zgodilo na primer v Avstriji, bi se naslednjo uro sestala vlada, svet za nacionalno varnost itd.,” je še kritičen Janša. 

Včeraj je bila na nacionalni televiziji RTV predvajana oddaja z naslovom Latentna vojna. V njej lahko izvemo, da je bila nekoč JLA vojaški gigant, ki pa je poražena zapustila Slovenijo, to je 25. in 26. oktobra 1991, ko so še zadnji vojaki te armade zapustili našo domovino. Tako se je končala zgodba JLA v Sloveniji. Kolo zgodovine se je zavrtelo v pravo smer, česar pa nismo pričakovali. Demokratična gibanja so konec 80. let zajela tudi Slovenijo, s čimer smo Slovenci dobili svojo zgodovinsko priložnost. Prve svobodne parlamentarne volitve v Sloveniji so bile praznik demokracije. Slovenski volivci so dobili darilo v obliki svobodne izbire vladajočih strank, vendar so pomenile tudi alarm za jugoslovansko oblast. Privilegiji vladajočih so bili ogroženi. Zmaga Demosa je bila za jugoslovanski komunistični vrh in avtoritarno vojaško oblast spodbuda za primeren odziv. “Bali so se, da bi se tok demokratičnih sprememb v Sloveniji širil.”

V skladu s tem je bilo zaplenjeno tudi orožje. Sredi maja 1990 je armadni vrh prevzel nadzor nad orožjem, ki je bilo poprej pod okriljem Teritorialne obrambe. Tedanje predsedstvo predsedstva po besedah Janeza Janše ni zaustavilo tega ukaza, torej Milan Kučan (15. maja je o tem že vedel). Igro Bavčar ob tem pravi, da je obstajal natančen popis orožja Teritorialne obrambe že nekaj mesecev pred prvimi parlamentarnimi volitvami, kar zagotovo ni bilo slučajno. Janša pa ob tem ugotavlja: “Nemogoče bi bilo to akcijo pripraviti brez sodelovanja starih komunističnih slovenskih oblasti.”

Po njegovem prepričanju je bila celotna akcija umeščena, ne samo “v tisti teden ali mesec, ampak v tiste dni in ure, ki so bile ob primopredaji pristojnosti med starim in novim izvršnim svetom ključne.” Nova oblast je vsekakor potrebovala neke ključne vzvode za implementacijo oblasti, pa je prepričan Igor Bavčar. Namen JLA je bil v vojaškem smislu povsem onesposobiti Slovenijo. Ob tem Bavčar še pristavlja, da so nekateri to podcenjevali, spet drugi so to vedeli pa niso reagirali, in sicer namenoma. “Ob tem je nerazumljivo tedanje Kučanovo ravnanje, ki je tako pozno reagiral. Tudi večina občin je izpolnjevala ukaze in to orožje tedaj vrnila oziroma spravila v vojašnice, nekateri pa so se temu uprli,” je še prepričan Bavčar. Tako je Slovenija izgubljala orožje za primer, ko bi se bi bilo potrebno za osamosvojitev tudi fizično boriti.

“Lahko vam povem, da je bila noč, ki je sledila dnevu seznanitve s tem ukazom, verjetno najdaljša noč v mojem življenju.”
Vojko Adamič, ki je tedaj deloval v ljubljanskem štabu Teritorialne obrambe pa pravi: “Lahko vam povem, da je bila noč, ki je sledila dnevu seznanitve s tem ukazom, verjetno najdaljša noč v mojem življenju.” Za 17. maja 1990 je takratni sekretar za ljudsko obrambo občine Kočevje Tone Krkovič dejal: “Ko sem prišel na to dvorišče skozi ta vrata, pred mano in desno od mene so bila skladišča, te propadle samorazorožene Teritorialne obrambe, sem naletel na nekaj kar je bilo zame popolno presenečenje. Tega nisem mogel niti v sanjah pričakovati. Vsa skladišča so bila na stežaj odprta. Desno ob meni, ob tej steni pa so bili parkirani tovornjaki jugoslovanske vojske, popolnoma natovorjeni z zaboji, z orožjem. Jugoslovanska vojska, ki je sodelovala pri tem dejanju pa je skakala na kamione kot kakšne miši,” pravi Krkovič.

Njegovo največje presenečenje je bilo, da je ob prvem vozilu videl podpolkovnika Čačića, s katerim sta se poznala kot sodelavca, vendar pa ga ta ni niti pozdravil, ampak je skočil na prvo vozilo in konvoj je odpeljal. Na kraju dogodka sta bila tudi major Mihelić in operativni oficir Darko Čop, ki jima je v šali dejal: “Fanta, ja prej bosta v penziji, ko bosta to nazaj dobila.” Oba omenjena sta imela slabo vest, saj se je odvažalo ogromne količine orožja. Drugi je sicer pozneje tudi sodeloval pri obrambi Slovenije. Mihelić je ob pogledu na konvoj tedaj dejal: “Boljše, da vzame vojska, kot da vzame Janša.”

“Razoroževanje TO je bilo v bistvu akt o vojni napovedi, ker je bilo nezakonito in protiustavno”
“Razoroževanje TO je bilo v bistvu akt o vojni napovedi, ker je bilo nezakonito in protiustavno, tudi glede na takratno Jugoslovansko zakonodajo,” pa pravi Janša. Ivan Bučar, tedanji predsednik Državnega zbora je o tedanjih dogodkih dejal, da je bil, “sklican je bil hiter operativen sestanek, na katerem so bili Lojze Peterle, ki je bil tedaj predsednik izvršnega sveta, Janez Janša, ki je bil sekretar za obrambo, Milan Kučan, ki je bil predsednik predsedstva in Igor Bavčar. In smo poskušali priti do informacij kaj se v resnici dogaja.” Kučan je ob tem blefiral, da ne ve nič in potem sta Bavčar in Janša v nasprotju z dogovorom Peterleta in Dušana Šinigoja, ki je bil prejšnji predsednik izvršnega sveta, pričela ukrepati zoper ta odvzem orožja. Janša pravi, da so začeli izvajati pritisk na predsedstvo, da prepreči to razoroževanje.

“Kučan pa se je ob tem sprenevedal in trajalo je do popoldneva 18. maja, da je bil ta ukaz preklican, Kučan ga je poslal občinskim pokrajinskim štabom šifriranega s šiframi jugoslovanske armade.” To je pomenilo, da je do poveljnikov prišel z veliko zamudo, kajti občinski štabi niso imeli poklicnih šifrantov. “In v teh urah, ki so bile ključne, je še večje število štabov za teritorialno obrambo izgubilo svoje orožje.” Krkovič je ob tem začel slutiti nekaj grozečega. Iz pisarne je preklical predsednika skupščine občine Mihaela Petroviča, pri čemer je resno sprejel njegovo razlago. Poklical je predsednika izvršnega sveta dr. Toneta Turka in tudi njemu sta zaupala in tudi Ferlina Mirota, ki je bil sekretar občine Kočevje. Ferlin je ob tem dejal, da morajo reagirati glasno, obvestiti zgolj predsedstvo pa je premalo, ker bodo v njem molčali. Po mnenju Ferlina bodo morali slednji odreagirati le na direktno izzivanje. Tako je zadeva preko nacionalne televizije prišla do širše slovenske javnosti z naslovom “Poročilo o razorožitvi, ki poteka v Sloveniji,” še pravi Petrovič.

Praktično je bilo potrebno iti v ilegalo z namenom odpora proti JLA, rodila se je MSNZ
Krkovič je tisti dan sicer hitro reagiral in poklical tudi Vinka Beznika, tedanjega šefa policijskega centra na Jasnici. Beznik in Krkovič sta v naslednjih mesecih odlično sodelovala. Tudi Beznik je bil po Krkovičevih besedah začuden nad domnevnim premeščanjem orožja TO. “Povedal pa je, da ima na usposabljanju, urjenju nekakšen diverzantski odred iz Jesenic iz občinskega štaba, ki mu je poveljeval njegov kolega iz jugoslovanske vojaške akademije brigadir Bojan Šuligoj. In prosil sem ga, če bi ga poklical in preko njega preveril, če se nekaj nenavadnega dogaja. Čez deset minut je vrnil klic in je rekel “da, orožje se odvaža”.” Ob tem je Beznik celotno orožje pod svojim nadzorom zavaroval in zavrnil njegovo izročitev, pri čemer je z razstrelivom še dodatno zavaroval območje centra z orožjem. Bili so pripravljeni na vse, protitankovska razstreliva pa skrili.

Naslednji dan pa sta se sestala Krkovič in Janša, ki je le dan prej zasedel položaj sekretarja za obrambo. Po Krkovičevih besedah je bil sestanek kratek, a usodno pomemben, saj sta v 15 minutah opravila resno strateško analizo. Krkovič je ob tem dejal, da v tem prepoznava agresijo JLA, razorožitev, potencialnega nasprotnika v bodoči vojni, “a bomo kar pustili, da nas slačijo,” je še dejal Krkovič, ko se je spominjal tedanjega dogajanja. Krkovič je ob tem poudaril, da je treba nemudoma vzpostaviti nazaj to, kar je bilo odvzeto. Slovenci so imeli tedaj izredno motivacijo, da zaščitijo slovenske interese in svojo državo. Praktično je bilo potrebno iti v ilegalo z namenom odpora proti JLA. Tako se je rodila formacija Manevrska struktura narodne zaščite, ki je imela odločujoč pomen, saj je bila ključni element začetnih priprav in medsebojnega poznavanja. “Mi smo takrat uspeli ubraniti to državo, uspeli smo se oborožiti, uspeli smo v razmeroma kratkem času nekaj mesecev vzpostaviti strukturo in moštvo policije ter TO Manevrske strukture narodne zaščite,” pa se tedanjega dogajanja spominja Bavčar. Slovenija je bila tako usposobljena za samoobrambo.

V Ljubljani  je bilo treba znova pridobiti orožje, šlo je za svojevrsten izziv, ki je zahteval iznajdljivost
Ob tem je bilo delovanje usklajeno z dostopnimi količinami orožja. Še zlasti na Gorenjskem je to večinoma ostalo v rokah občinskih štabov, medtem ko je bilo treba na primer v Ljubljani znova pridobiti orožje tudi iz vojašnic JLA, kar je bil svojevrsten, predvsem pa ilegalen izziv, ki je zahteval iznajdljivost. Bavčar pa ob tem pravi, da je JLA tudi podcenjevala tovrstne aktivnosti in o vsem tudi ni bila obveščena. Znova pridobljeno orožje pa se je po Ljubljani skrilo na 54 različnih lokacij, pri čemer so ljudje ves čas pridno sodelovali. JLA je bila po Bavčarjevih besedah še vedno prepričana, da so bosi in goli, zato so tudi tako medlo odreagirali.

V tistem času se je oblikovala mreža ljudi, ki so v tistem prelomnem času za Slovenijo tvegali svoja življenja in po potrebi celo zamenjali identiteto, saj je obstajala nevarnost aretacij s strani JLA. Zato so imeli nekateri dvojne dokumente. Prvi meseci priprav in organizacije MSNZ so potekali v strogi tajnosti pred armado in predsedstvom Slovenije. Tako sta se odločila Janša in Bavčar. “Nezaupanje je bilo tu povsem na mestu, poleg tega pa je MSNZ nastajala znotraj zakona o notranjih zadevah, ki pa je bil v pristojnosti izvajanja Ministrstva za notranje zadeve in ni bil vezan na kakšno formalno soglasje predsedstva,” je jasen Janša.

Pod Krkovičevim vodstvom je v Kočevju nastajal projekt MSNZ, sestanek na Pristavi nad Stično je bil ključni mejnik
Tako je pod Krkovičevim vodstvom v Kočevju nastajal projekt MSNZ, kar je vključevalo tudi dokumentacijo, direktive za bojno uporabo. Sestanek na Pristavi nad Stično je bil sicer eden ključnih mejnikov MSNZ, ki se je zgodil 7. septembra 1990. Na njem so bili Bavčar, Janša, Krkovič, Beznik in Jože Kolenc. Tam so se dogovorili za vse osnovne smernice delovanja v primeru kakršnekoli variante oboroženih spopadov, agresije na Slovenijo, saj so videli, da situacije ne bo možno rešiti po mirni poti. Tedaj so že imeli kompletne podatke o svojem nasprotniku z območja Slovenije. Vse navedene priprave, pa so se po Krkovičevih navedbah, realizirale leta 1991, v učinkovitem varnostnem sistemu, tudi uspešnem sodelovanju vojske in policije. Brez tega noben referendum ne bi pomagal, saj bi nas JLA porazila brez težav.

Ključni slovenski akterji za zaščito Slovenije, so bili pripravljeni tudi na morebitno gverilsko vojskovanje, neformalni ukaz za odvzem orožja pa je bil tudi vojna napoved za Slovenijo, pri čemer ni nobenega dvoma. Vojna je v resnici potekala vse od zasega orožja, pa do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, to je skoraj leto in pol. “Te situacije ne bi nikoli več rešili s tako majhnimi žrtvami, s tako majhno materialno škodo, v tako kratkem času in s tako velikimi cilji,” pa je prepričan Vinko Beznik ter pristavlja, da jim je šlo vse na roke, ko razmišlja kaj bi lahko tedaj bolje naredili. Tudi to kar so naredili narobe, se je pozneje izkazalo za pravilno. “Vse je možno samo s skrajnim naporom in pogumom teh, ki so zavrnili predajo orožja in Božji milosti  se gre zahvaliti, da se je na koncu vse srečno izšlo,” pa je ob tem jasen Janša. Krkovič pa pravi, da so tedaj pravilno ocenili strateški položaj, in da ob JLA agresiji 27. junija 1991 niso bili presenečeni. “Prišli so v našo past, kajti tudi na napade iz bližine smo bili zelo natančno pripravljeni.”

“Leto 1990 je v resnici leto, ko smo vzpostavili slovensko vojsko in organizirali slovensko policijo”
Če ne bi imeli takšnih priprav, vojna ne bi trajala deset dni, ampak več mesecev ali celo več let. “Leto 1990 je v resnici leto, ko smo vzpostavili slovensko vojsko, organizirali slovensko policijo, ko smo se v tem smislu postavili na noge kot država in pričakali ta spopad do katerega je prišlo, ki smo ga slutili,” pa je prepričan Bavčar. Krkovič pa je prepričan, da bi se stvar slabo končala za Janšo in Bavčarja kot voditelja tega projekta, pa tudi za njega samega. Slabo bi jo odnesli tudi Vinko Beznik in številni drugi soudeleženi v osamosvojitvenem projektu. “Želi se mi soditi po jugoslovanski zakonodaji,” je še kritičen Krkovič do stalnih poskusov njegove sodne diskreditacije, ki se nanašajo na izmišljene dogodke iz časa Osamosvojitvene vojne.

Krkovič se ob tem sprašuje kako bi tedaj ravnali z njim in sodelavci, če bi ga dobili, torej z vsemi ki so zastavili osamosvojitev. “To je podlo, to je umazano, to se ne bi smelo dogajati,” še pravi Krkovič. Ljudje, ki so tvegali svoje življenje za svobodo si zagotovo ne zaslužijo tako nizkotnih postopkov. En del slovenske družbe se je lotil tudi osamosvojiteljev, kar pušča slab okus. “To isto sodišče je oprostilo vse agresorje, ki so pobijali civiliste po Sloveniji pred 25 leti in povzročili milijardno škodo. Niti eden ni bil obsojen pa je bilo vloženih več deset kazenskih ovadb pa tudi obtožnic,” je jasen Janša, s čimer je imel med drugim v mislih Murskosoboško okrožno sodišče v zvezi s sojenjem nekdanjemu častniku JLA Berislavu Popovu, ki je bil obtožen vojnega hudodelstva nad civilnim prebivalstvom v Gornji Radgoni med Osamosvojitveno vojno leta 1991, in ki je bil nato pa oproščen, saj naj po, mnenju sodišča, ne bi kršil Ženevskih konvencij.

S takšnimi krivičnimi postopki pa se v družbi ustvarja vtis, da je bil osamosvojitveni projekt, nek projekt kriminalcev
S takšnimi postopki pa se v družbi ustvarja vtis, da je bil vse skupaj nek projekt kriminalcev, ki so želeli pokrast, kar se je dalo pokrast, kar je krivično in smešno, saj se s tem ruši moralno osnovo osamosvojitve. Del slovenske politike je bil zainteresiran za takšno obravnavanje slovenske osamosvojitve, saj je svoje temelje gradil na nekih drugih zgodovinskih dogodkih, pa meni Bavčar. “Zato ni slučajno, da so vsi ključni ljudje kriminalizirani, in da se na to obdobje gleda z nekim izrazitim podcenjevanjem, in kar je po mojem še veliko huje – da tudi mlade generacije in cel šolski sistem temu ne namenja zaslužene pozornosti,” še dodaja Bavčar. “Sporočilo je, če nekdo povzroči zločin, bo dobil spomenik, če bo pa nekdo branil domovino, bo pa dobil poziv na zaslišanje od sodišča države oziroma domovine, ki jo brani,” pa je kritičen Janša.

Krkovič poudarja, da je slovenska vojska nastala z MSNZ, torej 17. maja 1990 v Kočevju. “Vse ostalo je demagogija in bi želel, da to po vseh teh letih nekako razčistimo.” Krkovič še poudarja, da veliko govorimo o problemih slovenske vojske, celo o njeni klinični smrti. “Jaz pravim, nič čudnega, denar je bil, je in vedno bo problem, ampak jaz ga ocenjujem kot najmanjši problem slovenske vojske,” še pravi Krkovič. “Ni nobene druge države na svetu, kjer se dogajajo takšne manipulacije in kjer je svet tako narobe obrnjen kot je to v Sloveniji,” pa pravi Janša. Zato se Sloveniji dogaja nekaj neverjetnega, ko predsednik države, torej vrhovni poveljnik obrambnih sil v poročilo zapiše, da slovenska vojska ni sposobna v primeru krize ali vojne braniti državo, saj je ocena nezadostna. “Slovenija je edina država na svetu, ki ima takšno oceno vrhovnega poveljnika,” še meni Janša. “Če bi se to zgodilo na primer v Avstriji, bi se naslednjo uro sestala vlada, svet za nacionalno varnost itd.”

Domen Mezeg