Malo je upanja za vas, ki danes znova ali prvič prestopate prag slovenskih univerz. Res malo za tiste, ki se odločate za naravoslovne študije, in praktično nič za tiste, ki so odločate za družboslovje.
Še najmanj problematično se zdi dejstvo, da vas po končanem študiju službe ne čakajo, tako kot čakajo številne vaše kolege z bolj uglednih in znanih tujih univerz.
Precej bolj zaskrbljujoče je namreč dejstvo, da ne morete računati niti na to, da bi se lahko kaj pametnega naučili, še manj, da bi se naučili kaj uporabnega.
Morda boste postali odlični plagiatorji, kot je bila bivša Cerarjeva ministrica za visoko šolstvo, morda boste odlični vojni dobičkarji (ko boste zaradi političnih zvez svoj blef državi prodajali za zlato), kar dokazujejo številni ministri – profesorji – te vlade s predsednikom vlade na čelu.
Da bi vam slovenske univerze lahko nudile kaj več od znanja plagiatorstva in blefiranja, bi bilo tudi precej nenavadno, saj se preveč profesorjev hodi na univerzo le sončit, kar je javno priznal nekdanji SD-jev minister in danes znova profesor na FDV Igor Lukšič.
Žal rešitve ni, zato pa tudi ne upanja. Zasebne univerze bolj ali manj životarijo. Za kar je dobro poskrbela in še skrbi nekdanja partijska (današnja kapitalistična) elita, ki je javno šolstvo razumela kot poligon za indoktrinacijo skrajnih levičarskih idej ter črpanje javnega denarja za projekte, ki ne služijo ničemur.
Zasebne pobude pa so razumeli le kot konkurenco, ki bi uničevala njihove težko pridobljene monopole. No ja, svoje otroke so raje pošiljali v tujino. Milan Kučan svojo Ano v Ameriko, Danilo Türk svojo Heleno v London.
Tako da edino upanje, če imate še možnost, drage študentke in študentje, je, da vsaj poskusite s študijem na kateri izmed tujih univerz. Morda vam bo uspelo, vsekakor pa vam bo ta korak sedaj lažji kot čez 4 ali 5 let, ko se boste morali tako ali tako odpraviti na isto pot – s trebuhom za kruhom.
Uroš Urbanija
*Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate. (Dante Alighieri, Božanska komedija)