Ljubljanski biciklisti po Kučanovem konceptu

Foto: STA

Ljubljanski biciklisti imajo dovolj razlogov za proteste, samo izbrali so si napačen naslov in napačne koncepte. Njihov zgodovinski dosežek bodo prazne zračnice, ker biciklirajo nebuloze.

Biciklisti, ki protestirajo vsak petek v Ljubljani, so se zadnji petek hvalili, da je to že njihov dvajseti protest in da bodo vztrajali, dokler Janševa vlada ne pade. Po zadnjih volitvah v Belorusiji brez koles protestirajo neprimerno večje množice nezadovoljnih državljanov, ki so prepričani, da je Lukašenko ukradel še ene volitve in da mora pasti. A poglejmo nekaj bistvenih razlik med prvimi in drugimi protesti.

Lukašenko je nepretrgano na oblasti že tretje desetletje. Janša z vsemi prekinitvami ne spravi skupaj niti deset let. Lukašenko pošilja nad protestnike policijo in grozi z orožjem ter vsakokrat zapre nekaj sto protestnikov. Janševa in Hojsova policija še ni potegnila pendreka niti ni nikogar zaprla. Lukašenko si je poiskal zaveznika v Putinu, drugem velikem oligarhu. Janša išče svoje zaveznike med voditelji srednje- in vzhodnoevropskih držav, ki so vsi bili izvoljeni na demokratičnih volitvah.

Protestniki v Belorusiji vedo, zakaj protestirajo, v nasprotju z ljubljanskimi, ki imajo na vsakem protestu drugo idejo, ko pa novinarji komu pomolijo mikrofon pred usta, vsak od njih pripoveduje drugačne nebulozne razloge, zakaj je tam. Njihov edini skupni imenovalec je v bistvu antijanševstvo, ki se sistematično gradi v slovenskem medijskem prostoru. Biciklisti Janši ne očitajo, da je ponaredil volitve, da je predolgo na oblasti, da je vse narobe, kar dela njegova vlada. Očitajo mu, da sploh obstaja, da je. Antijanševstvo je iracionalen virus, ki je napadel del slovenske politične zavesti. Zoper ta virus ni zdravila niti ga nihče ne bo izdelal, ker je virus nastal v medijskih hišah in pobegnil iz njih. Slednje pa so nezmotljive, nereformne, avtonomne in zaprisežene manipulaciji ter izkrivljanju dejstev. Tudi tisto, kar Janša in njegova vlada naredita dobrega in nesporno koristnega za državljane, popljuvajo ali interpretirajo v negativni luči.

Kako bi se sporazumeli ljubljanski in beloruski protestniki?
Biciklisti so tako manifestacija te medijske politične zavesti, ki je izgubila sleherni kriterij presojanja, kaj pravzaprav vzpostavlja demokratično kulturo in demokratično družbo. Zato so tako daleč proč od beloruskih protestnikov, ki v nasprotju z njimi točno vedo, kakšna je razlika med diktaturo in demokracijo. Beloruski in ljubljanski protestniki so si tako različni, da ljubljanskim na kraj pameti ne pade, da bi protestirali proti Lukašenku in Putinu; režim slednjega je navsezadnje kriv za zastrupitev Alekseja Navalnega. To je popolnoma logično, saj svojo identiteto črpajo iz anarho-levičarskih virov, ki so osnova za vladavino oligarhov in diktatorjev.

Foto: Polona Avanzo

Ljubljanski biciklisti so otroci revolucije, ki ne upošteva nobenih pravil igre niti nobenih norm, oni bi se šli neposredno demokracijo. To je demokracija gozda, diskreditacij, likvidacij in polnjenja še preostalih slovenskih brezen.

Ljubljanski biciklisti so zgled izpraznjene zavesti o tem, kdo Slovenci smo, kaj je naša zgodovina, od kdaj imamo svojo državo in njeno demokratično ureditev in kaj prispeva k skupnemu dobremu, kaj pa to ruši in ga na poti razvoja blokira. Beloruski protestniki protestirajo s pozicije pomanjkanja, revščine, kratenja osnovnih človekovih pravic, s pozicije deprivilegiranih in drugorazrednih državljanov, ljubljanski pa s pozicije privilegiranih sesalcev državnega proračuna, malomeščanske prevzetnosti in ideološke razlage človekovih pravic, ki jih vidijo zgolj in samo v svobodi, ne pa tudi v odgovornosti. Še huje, zanje vladata svoboda in demokracija samo takrat, ko so oni in njihovi na oblasti.

Kučan in Janša nasprotja razlagata različno
Ljubljanski biciklisti dejansko predstavljajo globok nesporazum v slovenski družbi in njeni politični ureditvi. V intervjujih, ki jih je nacionalna TV predvajala pet ponedeljkov po vrsti, je bilo izpostavljeno vprašanje polarizacije med Milanom Kučanom in Janezom Janšo. Prvi je na to vprašanje odgovoril, da to očitno ustreza delu slovenske politike, drugi pa, da gre za razliko med razumevanjem dejstev, ki so se zgodila pred tridesetimi in več leti, in interpretacijo teh dejstev. Gre torej za različno razumevanje slovenske zgodovine in njene sedanjosti. Konceptualno pa to pomeni, da Kučan nikakor ne želi sprejeti dejstva, da je soustvarjal totalitarni sistem, ki je sistematično kršil človekove pravice, in mu služil. Na drugi strani pa je bil Janša med tistimi, ki so ta sistem demontirali, tudi z vojaškim odporom. Posledično je to pomenilo začetek uveljavljanja demokratičnih standardov pravne države.

Milan Kučan (Foto: Posnetek zaslona)

Ljubljanski biciklisti delujejo po Kučanovem konceptu
V Kučanovem konceptu sta vgrajeni instrumentalizacija vseh državnih vzvodov oblasti in civilne družbe, v Janševem konceptu pa sta vgrajeni demokratizacija in pluralizacija državnega sistema in civilne družbe. V prvem primeru se tako ima neizvoljena politična elita za poklicano, da iz ozadja instrumentalizira državne podsisteme in civilno družbo za doseganje in ohranjanje oblasti, v drugem primeru pa se oblast pridobi na volitvah, torej legalno in legitimno. Prvi koncept je veliko bliže Putinu in Lukašenku, samo da svoje cilje dosega po neprimerno bolj prefinjenih in zvitih poteh.

Zato je razumljivo, da ljubljanski biciklisti delujejo po Kučanovem konceptu, saj zanje volitve niso merilo za vzpostavljanje oblasti in za vodenje države ter njenih podsistemov. Poulična skupščina naj odloča o vsem, tako imenovana neposredna demokracija, ki smo jo v komunistični Jugoslaviji prakticirali v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in njenih pritiklinah. Civilna družba kot neposredna demokracija je krasen ščit za globoko državo, ki pod krinko človekovih pravic, civilne pobude, civilne družbe in nevladnih organizacij deluje po načelih avantgarde: samo mi smo sposobni biti na oblasti. Vrednostni središči Kučanovih biciklistov sta revolucija in ilegala. Revolucionarna miselnost je v zanikanju volilnih rezultatov in sklepanju možnih koalicij. Ilegala pa je izražena v načinu vodenja protestov, kjer nihče ni za nič odgovoren.

Vrednostni središči Janše in njegove vlade pa sta osamosvojitev Slovenije izpod totalitarne dediščine in uveljavljanje ustavnopravne države. Za slednje je potreben pluralen medijski prostor, ki pa ga privilegirani mediji dosledno in strastno zavračajo, ker točno vedo, da predstavlja ključ do oblikovanja volilnega telesa in njegovih političnih odločitev. Izguba tega monopola je izguba monopola nad volivci.

Vzhodna Evropa nas bolje razume kot zahodna, saj ima podobne izkušnje kot mi
Na žalost teh konceptualnih razlik ne razume večina tistih, ki desetletja živijo v demokratični in pluralni družbi na zahodu Evrope, veliko bolje pa to razumejo in doživljajo politiki iz vzhodne Evrope, zato je za levičarje nesprejemljivo, da se slovenska zunanja politika povezuje z vzhodnoevropskimi državami. Menda naše mesto ni med njimi. Ni celo Kučan govoril o Vaclavu Havlu? Od kod pa je bil Havel, če ne iz vzhodne Evrope. Nismo po drugi svetovni vojni delili podobne usode prav z vzhodnoevropskimi državami in narodi?

Zdaj pa bi nas Tanja Fajon rada prestavila v beneluško-skandinavski kontekst, ki z njim nikoli nismo imeli nič skupnega. Da o putinovsko-lukašenkovskem kontekstu ne izgubljamo besed. Ko nas je Karl Erjavec potiskal v ta bratski objem, nihče ni kričal, da se slovenska politika povezuje z oligarhi in režimi, kot nekateri vpijejo sedaj, češ da ne smemo dopustiti orbanizacije Slovenije. Brez težav in brez protestov pa cela Evropa dopušča tudi erdoganizacijo Hagie Sophie.

Ljubljanski biciklisti imajo dovolj razlogov za proteste, samo izbrali so si napačen naslov in napačne koncepte. Njihov zgodovinski dosežek bodo prazne zračnice, ker biciklirajo nebuloze.

Ivan Štuhec, Časnik