fbpx

Akademik Janko Kos: “Izvor slabega na RTV je včasih želja posameznih levičarsko aktivističnih novinarjev, da bi delali oddaje po svoji všečnosti, pri tem se sklicujejo na pravico do novinarske avtonomije”

Dr. Janko Kos (Foto: Polona Avanzo)

Izvor slabega je včasih želja posameznih levičarsko aktivističnih novinarjev, da bi delali oddaje po svoji všečnosti, pri tem se sklicujejo na pravico do novinarske avtonomije. Uredniki jim to avtonomijo radi ali neradi dopuščajo, s tem ščitijo sebe, krepijo si podporo od spodaj in varnost od zgoraj – pri direktorjih, generalnem direktorju in varuhu bolj njihovih kot pa gledalčevih in poslušalčevih pravic. S tem je krog sklenjen, posledica je politična neuravnoteženost in svetovnonazorska nepluralnost, zoper katero govori zakon. Svoje prispeva k temu kadrovanje, ki je na intelektualno-kulturni ravni zelo podhranjeno,” je o javni RTV za Demokracijo povedal akademik dr. Janko Kos.

Pri Novih obzorjih je izšla knjiga dr. Janka Kosa – akademika, dolgoletnega univerzitetnega profesorja primerjalne književnosti, kritika in izvrstnega poznavalca literature, filozofije in zgodovine – z naslovom Kultura in politika. Gre za avtorjeve zbrane kolumne, ki jih je v letih 2003–2019 objavljal v reviji Demokracija. Pred nami je obsežna zbirka kritičnih meditacij o stanju v naši politiki in kulturi v omenjenem času, napisana z velikim poznavanjem dejstev in zakonitosti v dogajanju in ne brez določene osebne prizadetosti ob zagatah slovenske demokracije po osamosvojitvi. Ob izidu knjige in avtorjevem visokem osebnem jubileju, za katerega mu sodelavci revije Demokracija iskreno čestitajo, so Janka Kosa prosili za pogovor.

Gospod profesor, smo v izrednih razmerah – ne le zaradi virusa, ampak tudi zaradi poskusov leve struje oviranja in zamenjave sedanje zakonite vlade, pri čemer so v ospredju tudi nekateri kulturniki. Kje, kakšna je zdaj  slovenska kultura? In kakšna politika? Kot razumem, ste iz teh razlogov izstopili iz DSP – jih lahko še enkrat kratko pojasnite?
Najprej o mojem izstopu iz DSP. Ko sem prebral zloglasno izjavo upravnega odbora, sem napisal osebno pismo njihovemu predsedniku in napovedal odstop. Nato sem čakal na odziv, tega ni bilo, torej sem se o Dušanu Mercu motil. Zato sem čez nekaj dni poslal upravnemu odboru izstopnico. Motiv zanjo ni bil vsebinski, ampak proceduralen. Upravni odbor šteje 10 članov, vseh članov društva je najbrž precej čez dvesto, torej je majhna skupina izrabila društvo za uveljavljanje svojega politično-ideološkega interesa. Vsebina upravnoodborske izjave je bila sicer samo slaba kopija aktivističnega žargona levičarskih novinarjev, za pesnike in pisatelje torej neprimerna. Toda bila je pač odsev splošnega stanja slovenske kulture in politike. Velik del “kulturnikov” se izgublja v megli igrivega anarhizma in vrednotnega nihilizma. Velik del politike se preživlja z iskanjem poljubnih mandatarjev in s poceni iskanjem poslanskih glasov, brez trdnega programa in moralnih načel. Ta politika je nelegitimna, njen edini učinek bo nezaupanje v parlamentarno demokracijo, pa tudi zahteva po njeni reformi.

V prvi kolumni (leta 2003) – zbrane so pravkar izšle ob vašem visokem osebnem jubileju, za katerega vam iskreno čestitam tudi sama – govorite o Pučniku, v kasnejših še večkrat, češ da je njegova politična filozofija zmeraj aktualnejša. Je tako še danes?
Pučnikova politična filozofija je še zmeraj aktualna ne samo po svoji vsebini, ampak še bolj po svojih izhodiščih in moralnih načelih. Umrl je leta 2003, ko Slovenija še ni bila v Evropski zvezi in Natu, začele so se velike spremembe z gospodarskimi, s političnimi in kulturnimi krizami, ki jih ni mogel predvideti, a bi se z njimi gotovo spoprijel odločno, kot se je izrekel za osamosvojitev in demokracijo Slovenije, z zahtevo po legitimnosti in poštenosti političnih strank, njihovih programov in parlamentarnih nastopov.

Tekst Bolna Slovenija govori o temi, ki je tudi danes zelo aktualna, imenujete pa jo “sprevržena tranzicija”. Slovenska tranzicija ne uspe, ker je, kot pravite, priklenjena na komunistično polpreteklost. Kdaj bo lahko prišlo do spremembe, do njenega “očiščenja in pomlajenja”, kot to imenujete?
Slovenska tranzicija, ki jo lahko imenujemo sprevržena ali pa tudi polovična, je bila rezultat zgodovinskega kompromisa, ki ga je morala demokratična stran skleniti, da bi lahko prišla do osamosvojitve in demokratizacije socialnega in političnega življenja. Pozneje se je izkazalo, da je dobila demokratična stran v tem kompromisu manjši, pravzaprav majhen del. Do prave demokratizacije ni prišlo, včasih samo s preimenovanji; namesto v reguliranem kapitalizmu, ki bi bil primerna podlaga Sloveniji kot demokratični, pravni in socialni državi slovenskega naroda in vsega ljudstva, smo se znašli v nečisti mešanici državnega in slabega zasebnega kapitalizma. Prikrivajo ga ideološkopropagandni mediji, zanj skrbijo strokovnjaki, ki se sklicujejo na pravno državo in vladavino prava. Toda na kakšno pravo in na kateri pravni red? Svoje pravo sta imeli tudi Sovjetska zveza in SFRJ. Problem je torej v tem, da mora pravni red temeljiti na pravu, ki je pravično in demokratično. To pa gotovo ni pravo, ki ga razglaša ideologija levega liberalizma v spregi z ekonomskim novoliberalizmom. Izhod iz tranzicije je torej preureditev te ideološke podlage in njen prenos v socialno-politično stvarnost. Verjamem, da si demokratična politika prizadeva v to smer.

Lahko natančneje opredelite svoj kritični odnos do RTV, kjer leva opcija močno prevladuje nad desno, pri čemer je tudi stroka, ki naj bi vrednotila politično uravnoteženost oddaj, politična?
Precej časa sem član programskega sveta RTV, pogosto sem v tem sestavu kritičen do njenega dela. Mislim, da se težave ne skrivajo samo v financiranju, ampak v kadrovanju in še posebej v sistemu, po katerem potekajo novinarska in uredniška dela. Izvor slabega je včasih želja posameznih levičarsko aktivističnih novinarjev, da bi delali oddaje po svoji všečnosti, pri tem se sklicujejo na pravico do novinarske avtonomije. Uredniki jim to avtonomijo radi ali neradi dopuščajo, s tem ščitijo sebe, krepijo si podporo od spodaj in varnost od zgoraj – pri direktorjih, generalnem direktorju in varuhu bolj njihovih kot pa gledalčevih in poslušalčevih pravic. S tem je krog sklenjen, posledica je politična neuravnoteženost in svetovnonazorska nepluralnost, zoper katero govori zakon. Svoje prispeva k temu kadrovanje, ki je na intelektualno-kulturni ravni zelo podhranjeno. Posledica je ta, da RTV slabo pokriva obsežna področja slovenske duhovne, intelektualne, filozofske, znanstvene, humanistične in družboslovne kulture. Vsekakor precej slabše kot šport in razvedrilo. In to je glavna težava naše javne ali vsedržavne ustanove.

Kakšen pa je v politično-kulturnem kontekstu vaš pogled na slovensko univerzitetno polje?
Odkar sem univerzitetni profesor v pokoju, ta pogled ni več zelo natančen. Domnevam, da je glavni problem našega univerzitetnega življenja razmerje med javnimi državnimi univerzami in nedržavnimi zasebnimi. Prve so preobsežne in premočne, druge prešibke in ne tako številčne, da bi med obojim lahko prihajalo do vsem koristne konkurence. Državne univerze so sestavljene iz fakultet in oddelkov, od katerih so mnogi odlični in mednarodno zanimivi, drugi pa šibki, včasih že kar v upadu in razpuščeni. V takšnih univerzah so v administrativno enoto združene stroke, ki so preveč različne, da bi prisegale na isti model znanstvenosti, poleg tega nimajo enakih interesov in vlog v javnem življenju. Težava je prevelik naval študirajočih, zlasti takih, ki študija ne končajo, osip je menda še zmeraj velik, posledice pa nezaposlenost in prekarnost. Reforme tega področja bodo zato neizogibne, na žalost za marsikatero stroko mučne.

V vaših kolumnah so zanimiva razmišljanja o krščanstvu ter Cerkvi na Slovenskem in državi, pri čemer pravite, da je razmerje med slednjima “odprta rana”. Odprt problem še zmeraj ostaja tudi sprava. Kako gledate danes na oboje; ali se zdi, da je danes mogoče urediti to dvoje?
Najprej o spravi. O tej se kar naprej govori, ponavljajo se znane resnice, ampak nič bliže končni rešitvi. Ali naj bo sprava politična, ideološka ali predvsem moralno-etična? Ali je bila slovesnost v Kočevskem rogu res spravna, morda kot sprava med državo in Cerkvijo, ali pa formalno dejanje, ki nikogar ni zavezovalo? To so vprašanja, ki bi jih naši filozofi in moralni teologi morali temeljito premisliti s konkretnimi predlogi o spravnem spominu na dogodke med drugo svetovno vojno in po njej. Seveda pa taka sprava zadeva širša vprašanja, ki jih omenjate, tudi odnose med slovensko državo in Cerkvijo. Na prvi pogled gre za odnose med državnimi funkcionarji in cerkveno hierarhijo. Ti odnosi so torej politični in jih je treba reševati v okviru ustavnih določb in mednarodnih pogodb, se pravi z Vatikanom. Načelo o ločenosti državnih ustanov in verskih skupnosti je jasno, ni pa tako zelo jasno razmerje med “ideologijo”, na kateri temelji slovenska država, in religijo njenih državljanov.

Nihče ne zahteva, naj se država ločuje od znanosti in umetnosti. Zakaj bi to moralo veljati izrecno za religijo? Ideologija slovenske države ne more biti ateizem ali pa nekakšna brezbarvna svobodomiselnost. V “ideoloških” aparatih države, kot so šole in mediji, mora biti prostor za krščanstvo in za svobodomiselnost, to dvoje je od Antona Tomaža Linharta podlaga slovenske nacionalne, politične in kulturne miselnosti. Zato se v naših šolah podrobno poučuje o delih svobodomiselnih književnikov, žal pa manjka pouk o svetopisemskih besedilih in religioznih avtorjih prejšnjih in današnjih časov. Potrebna je torej sprava med religijsko in svobodomiselno kulturo, sprava, kot so jo prakticirali Prešeren, Cankar, Kosovel, Kocbek, Balantič in Strniša. Tega pa je zmožna samo prava svobodomiselnost, kritična do sebe, ne pa tista, ki je z marksizmom-leninizmom zašla v dogmatizem ateizma in se izgubila v metafizičnem nihilizmu.

V več tekstih razmišljate o pomembnih slovenskih literatih (Prešernu, Prežihu, Zajcu, Balantiču, Cankarju idr.), ko pa se spet drugje vprašujete, kdo naj bi nam bil spodbuda v mišljenju in razvoju, omenjate Kocbeka, Pirjevca in Pučnika. Kako so ta imena navzoča v javni zavesti, v šolski vzgoji?
Sprašujete, kako naj bi v javnosti in šolah obravnavali dela pomembnih osebnosti slovenske kulture in politike, na primer Edvarda Kocbeka, Dušana Pirjevca in Jožeta Pučnika. Kocbek se pojavlja v učnih načrtih kot pesnik in pisatelj. Pirjevec in Pučnik kakšnega posebnega mesta v našem šolstvu nimata. Kocbek bi moral biti obravnavan ne samo pri književnem pouku, ampak tudi v politični zgodovini, Pirjevec sodi v zgodovino slovenske kulture in politike, Pučnik pa v pouk moderne politične in socialne misli na Slovenskem. Te in druge osebnosti je treba v šoli predstavljati v sklopu širših vprašanj o katolištvu, liberalizmu, komunizmu, demokraciji in totalitarizmu na Slovenskem. Za kaj takega so potrebni primerni učni načrti in učbeniki, predvsem pa ustrezna znanstvenostrokovna priprava na fakultetah. Prizadevanja šolskih ministrov morajo iti v to smer.

O kulturi in njeni krizi, finančnih učinkih nanjo,  pa tudi o političnosti v njej, pišete v več kolumnah. Kako gledate na naraščajočo političnost v njej, ki je opazna, kot berem, pri mlajših režiserjih in piscih?
S političnostjo v kulturi mislite najbrž na politično in ideološko tendenčnost, ki jo v svoja dela vnašajo mnogi literati, gledališčniki, filmarji, pa tudi likovniki, ne nazadnje celo kak filozof ali zgodovinar. Ideologija teh del je večinoma levičarska, levoliberalna ali anarhistična. Zdi se, da to počnejo zato, da bi pritegnili pozornost javnosti, zagotovili svojim delom knjigotrški uspeh, prednost v konkurenci z drugimi, manj vabljivimi avtorji. Vse to je razumljivo, dobri umetnosti in kulturi pa škodljivo. Če se ne motim, se s takšno političnostjo zlasti v književnost naseljuje levičarsko novinarstvo, ki se sili z obravnavo dnevnopolitičnih tem iz časopisnih in televizijsko-radijskih rubrik, na primer stisk migrantov, radikalnega feminizma ali zmede spolov. Takšna kultura ne more računati na kaj več kot enoletno ali mesečno preživetje.

V eni od kolumn pišete tudi o literaturi, ki je nastala po osamosvojitvi, po 20 letih od tega dogodka pa ni doživela večjega odmeva. Zakaj je tako?
Da slovenska literatura zadnjih nekaj desetletij ni imela takšnega odmeva, kot ga je imela pod komunistično oblastjo, je razumljivo. Takrat je bila pomemben glas kritičnosti, nestrinjanja in odporništva. Zdaj tega ni več, niti takrat ne, ko želi biti v imenu “leve” naprednosti kritika politike, ki jo ima za “desno”, konservativno in že kar reakcionarno. Takšna “leva” kultura je pravzaprav odveč. To tlako opravljajo zdaj “leve” politične stranke in civilnodružbena gibanja, resda precej slabo. Politika je izpodrinila kulturo, postavila jo je na stranski tir. Kriva za to pa je tudi sama kultura, ki pač ni dorasla velikim spremembam doma in po svetu. Za to ji bo potrebno kaj več kot samo dnevnopolitična pamet.

Biografija
Janko Kos se je rodil leta 1931 v Ljubljani. Leta 1956 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti, 1969 pa doktoriral. Najprej je dobil izredno, leta 1975 pa redno profesorsko mesto za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je sourednik revij Beseda in Perspektive, urednik več antologij slovenske in svetovne književnosti, urednik leksikonskih izdaj Literatura in izdaj Slovenska književnost. V slovensko literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko in raziskoval osnove razdelitve literarne zgodovine na obdobja. Leta 2001 je prejel najvišje državno priznanje na področju znanosti, to je Zoisovo nagrado. Je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Lucija Kavčič