Anton Drobnič: 27. april je dan začetka napada na kulturo, pamet in na um slovenskega človeka.

“Ta dan so si izmislili zato, da so prikrili, da so bili tretjino vojnega časa Hitlerjevi vojni zavezniki in da bi se prikazali kot neki heroji in misleci. Izmislili so si laž,” je o praznovanju 27. aprila, dneva boja proti okupatorju, komentiral nekdanji generalni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze Anton Drobnič.

Med domobrance je vstopil kot 17-letni fant, preživel vojno in zaradi mladoletnosti za las ušel smrti v Teharskem taborišču. Tudi na gimnaziji je nadaljeval s protikomunističnim organiziranjem, zaradi česar je bil aretiran. Kot nekdanji generalni tožilec je zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih sodnih postopkov. V Novi slovenski zavezi pa je združeval vse, ki so bili udeleženi v protikomunističnem boju, zato najbolje ve, kaj se je dogajalo v tistih usodnih časih, ko je Slovenijo zajela največja morija v zgodovini.

Celoten intervju si lahko ogledate danes ob 19.30 na Nova24TV

Gospod Drobnič, kaj vam pomeni 27. april, ki je uradno zabeležen kot praznik upora proti okupatorju?
Meni ta dan in ta praznik pomeni prazno. Ne prazno dela, temveč prazno razuma. Meni je to dan prevare Slovencev. Začetek napada na kulturo, na pamet in na um slovenskega človeka. To pomeni, da je to dan žalosti, ki bi ga morali sedaj izkoristiti za dan premisleka in za dan, ko bodo šli Slovenci vase in vendarle videli resnico oziroma bi se vsaj želeli približali resnici. Vendar ni tako, saj uradna Slovenija še vedno slavi revolucijo, laž in mite.

Kaj se je dejansko zgodilo na ta dan?
Na ta dan se ni zgodilo nič. Bolj ali manj slučajno so se v Vidmarjevi vili zbrali nekateri prijatelji, kar so kasneje opredelili kot ustanovitev osvobodilne fronte, kar je že samo po sebi laž. Tako kot so delali ves čas, vedno tako delajo tudi sedaj, da najdejo neko zunanjost in stvar, ki jo razglasijo za dogodek, ki ustreza njihovi mitologiji.

Si je ta praznik izmislila partija za prikritje sodelovanja z nacisti vse do napada na Sovjetsko zvezo?
Ta dan so si izmislili zato, da so prikrili, da so bili tretjino vojnega časa Hitlerjevi vojni zavezniki in da bi se prikazali kot neki heroji in misleci. Izmislili so si laž.

Obstaja sicer več dokazov o sodelovanju partizanov z nacisti in fašisti. To je potrdil tudi Janez Stanovnik …
Dokazov o njihovi kolaboraciji je več kot preveč. Celotnemu svetu je viden skupen napad na Poljsko, razdelitev Poljske in baltskih držav. Ko je Hitler prelomil zavezništvo, tukaj ni šlo za neko idejno ali pravo sovraštvo, temveč zgolj za tekmovanje dveh nasilnežev, kateri od njih bo več pograbil.

Kako to, da so komunisti ukinili ta praznik med leti 1951 in 1968?
Lažnivci vedno tekmujejo, kdo bo prvi v laži. Slovenija tukaj ni smela biti prva. Zato so ukinili 27. april, da so Srbi lahko forsirali in uveljavljali svoje laži.

Zakaj se zdi, da je tovrstna partizanska in komunistična simbolika v takšnem razmahu. Je ideologija prejšnjega sistema še vedno močno vezivno tkivo naše politike?
Zato ker komunizem v Sloveniji ni bil uvožen tako kot na Madžarskem in Češkem preko tujih čet ali bil vsiljen od sosednjih republik. Slovenski komunizem je bil avtohton in veliko bolj ukoreninjen kot v Srbiji ali na Hrvaškem. To je tudi razlog, da je slovenski komunizem tako trdoživ in dolgotrajen.

Glavno živilo pa ima v strašni krvi, ki je bila prelita. V Sloveniji je bilo prelite toliko nedolžne krvi, da je nemogoče, da bi komunisti to priznali. Morda bi to priznali pred 50 leti, danes pa tisti, ki so še živi, tega ne priznajo. Tik pred smrtjo ne morejo zavreči celo svojega življenja in pokazati resnico in morje krvi, ki so ga prelili. Zato umirajo v velikanskih težavah s samomori in v obupu. Vsi so tako globoko zabredli, da ne najdejo rešitve. Meni jih je strašno žal in za njih večkrat zmolim kakšen Oče naš. Jaz ne vidim rešitve, da bi karkoli lahko še kaj spremenilo.

Kakšna je bila tukaj vloga zgodovinopisja? Je res glede tega več resnic ali pa vlada zgolj močna cenzura?
Cela uradna javnost je še vedno komunistično socialistična, kot tudi zgodovinopisje. Se pa pojavljajo neki utrinki in iskre, vendar je naše zgodovinopisje kot celota še vedno pravljica in mit. Nekaj mlajših zgodovinarjev se trudi najti resnico in marsikaj so že odkrili, toda na uradni ravni, na ravni najvišjih slovenskih predstavnikov tega še ni čutiti.

Ob tem moram opomniti, kako je predsednik Pahor z enim samim stavkom spreobrnil slovensko zgodovino, ko je pred leti še kot predsednik vlade obiskal Kočevski Rog. Na grobovih žrtev komunizma je imel zelo kratek nagovor, kjer ni povedal ničesar pomembnega. V enem stavku je pokazal, kako naš politični vrh razume zgodovino. Rekel je nekako takole: “Želim si, da se ne bi nikoli več zgodilo, da bi ena stran držala roko okupatorju, druga stran pa se je pretirano maščevala.” Stvar zgleda strašno nedolžna, v resnici pa pomeni, da je povsem zgodovinsko napačna.

Po njegovem naj bi prvi požigali in ustrahovali kolaborante in šele nato so prišli partizani, ki so se maščevali. Popolna laž, ki daje popolnoma drugačna izhodišča. Komunistična partija je 15 mesecev popolnoma neovirano pobijala. V tem času so brez odpora prebivalstva pobili do 1500 neoboroženih Slovencev, žensk, otrok in celih družin ter okoli 20 duhovnikov. Šele potem se je ustrahovano ljudstvo prebudilo in se začelo organizirano upirati nasilju. Za Pahorja je to popolnoma obrnjeno in kaže, da nima nikakršnega pojma o tistem času.

V zadnji knjigi o revolucionarnem nasilju v Ljubljanski pokrajini,je zgodovinar Damijan Hančič zapisal, da so komunisti do leta 1943 pobijali zgolj civilno prebivalstvo in niti enega okupatorskega vojaka. Zakaj ste se vi pridružili domobrancem?
To drži. Za področje na ožjem Notranjskem, kjer sem živel, je zgodovinar Okoliš napisal knjižico Žrtve 2. svetovne vojne na ožjem Notranjskem, kjer je natančno popisal žrtve od hiše do hiše in jih naštel 65. Vsi so bili neoboroženi civilisti, 15 mladoletnih in 21 žensk. V istem času je na tem območju umrlo devet okupatorskih vojakov. Razmerje je katastrofalno.

Odločitev za domobranstvo ni bila težka, ker je bila to edina rešitev, ki smo jo videli. In dejansko je pomagalo Slovencem. Vsaj za leto ali dve je domobranstvo ustavilo pobijanje. Kar se je pa zgodilo kasneje, ni več stvar domobranstva, temveč drugih sil. K domobrancem sem šel zato, ker med vojno ni bilo možnosti nevtralnega preživetja. Mlad fant je šel k domobrancem ali partizanom, tretja možnost je bila nemška služba, kamor nismo hoteli.

Zakaj se ljudje takrat niso bolj enotno in zavzeto uprli tovrstnemu terorju?
Glavna nesreča, ki je preprečila, je bila razdeljenost Slovenije. Slovenija je bila edina država v Jugoslaviji, ki je bila razdeljena med tri ali štiri okupatorje. Že tako mala dežela je bila razbita med delčke, ki se niso mogli in smeli koordinirati. Še tistih par politikov, ki so bili bolj vizionarski, so bili razmetani po nemškem, italijanskem ali madžarskem področju in niso mogli imeti skupne akcije.

Kako to, da so kljub medvojnim zločinom partizani v svoje vrste pridobili toliko ljudi? Kje so črpali podporo?
Mit o veliki podpori partizanov je ena največjih laži. Partizani med ljudstvom niso imeli podpore. Morda nekoliko več na Primorskem in Štajerskem, kjer so se začele stvari kasneje in drugače razvijati, čeprav so se kasneje odvile v isto smer. Na Dolenjskem, Notranjskem in Beli Krajini partizani nikdar niso imeli večine. Ogromna večina ljudi je bila proti njim. Videz, da jih večina podpira, je bil v njihovem terorju, saj so ustrahovali ljudi. To so oni takrat vedeli, da brez strahovlade njihove oblasti ni. Zato so od vsega začetka pobijali vse, ki so bili proti njihovemu nasilju.

Ljudje še danes, 70 let po teh dogodkih, ne upajo govoriti in povedati resnice, še vedno so v strahu, saj so videli, kaj vse lahko naredijo. Če bi bila večina res za partizane, takrat ne bi v dveh mesecih nastala domobranska vojska 15 tisoč mož in fantov. Tudi vaške straže so nastale v dveh mesecih, ko je nastalo 106 postojank po Dolenjskem in Notranjskem in preko 6000 vaških stražarjev. Okupator jih je zelo omejeval, saj so se bali in pazili, da ne bi dobili dovolj orožja, da bi stopili skupaj.

Zakaj ima slovenska levica tako odklonilen odnos do raziskovanja povojnih pobojev?
Zločin je bil tako velik, da se ga ne da priznati. Radi bi ga zamolčali in spremenili v boj proti okupatorju. To lahko storijo v medijih, ki jih obvladujejo in v javnih nastopih. Ne more pa se tega sicer zanikati in prikazati drugače. Komunistom in levici ne preostane drugega, kot da lažejo in sovražijo. Sovraštvo ni znak sedanjega zla, temveč je posledica medvojnega in povojnega velikega zločina.

Kakšen pravni status bi morala imeti partizanska vojska in borci? Je prav, da ti prejemajo borčevske pokojnine?​
Partizanska vojska nikoli ni bila vojska, temveč je bila podvržena mednarodni teroristični Kominterni. Prav tako je bila teroristična slovenska skupina, ki se je kasneje začela prikazovati kot vojska, vendar nikoli v zgodovini ni izpolnila vseh meril, ki veljajo po mednarodnem pravu. Eno od posebnih meril je, da ta skupina priznava in deluje v skladu z mednarodnim pravom. Partizanski odredi Slovenije nikoli niso spoštovali mednarodnega prava. To smo videli po vojni, ko so pobili 15 tisoč vojnih ujetnikov. Kdor ne spoštuje mednarodnega prava, ni vojska, temveč teroristična banda.

Anton Drobnič: 27. april je dan začetka napada na kulturo, na pamet in na um Slovenskega človeka. 2

Kakšna je pot do sprave? Se bomo Slovenci kdaj spravili?
Sprava je beseda, ki zveni lepo in daje upanje. Je pa silno zlorabljena. Kaj pomeni ta beseda? Osebno menim, da je Slovenci ne potrebujemo. 70 let po teh dogodkih ni več ljudi, ki bi se spravljali. Domobrance, ki naj bi se spravljali, so po vojni pobili, ostalo nas je le nekaj. Partizani, ki so pobijali, so med tem pomrli od starosti. Na obeh straneh nas je ostalo tako malo, da se nimamo kaj več spraviti. Poleg tega smo se osebno že davno spravili. Jaz osebno nimam nobenega komunista in partizana danes za sovražnika. Oni sicer živijo v sovraštvu in zavračajo vsako spravo, na naši strani pa je edina Nova slovenska zaveza, ki je oni drugi ne priznavajo. Temeljni pogoj za spravo je, da imamo dve strani, ki se med sabo pogovarjata, pri nas pa tega ni. Dvanajst let sem bil predsednik Nove slovenske zaveze, pa nas nikdar ni povabil noben politik, razen Janeza Janše in Andreja Bajuka.

Nasprotniki komunističnega nasilja še vedno niso enakopravni. Pa tukaj nismo samo domobranci, temveč tudi četniki in drugi. Vojni zakoni še danes delajo razliko med udeleženci osvobodilnega boja in kolaboranti. Teh zakonov je med 5 in 6 in niti ne gredo pred ustavno sodišče. Prizadetih je tako malo, da se ne najde več nihče, ki bi se pritožil na sodišče, da bi zakone razveljavili. Slovenska država tako pušča protiustavne zakone v veljavi.

Podpirate sicer idejo o skupnem spomeniku, ki bi bil namenjen vsem žrtvam vojn?
Ta ideja je zopet ena od prevar in velik nesmisel. Katerim žrtvam? Vsem slovenskim, vsem žrtvam zadnjega stoletja, žrtvam vsega sveta? Katerim mrtvim, torej? V kontekstu sedanjosti in prihodnosti se ve, komu bo spomenik namenjen. Če ima partizanska stran več tisoč spomenikov, domobranska pa nobenega, kaj bodo ljudje videli v tem spomeniku? Spomenik bi zreduciral več tisoč partizanskih v enega samega, ki bi ga javnost imela za spomenik partizanom. To je zopet poskus nadaljevanja prevare.

M. P.