Črnkovič, eden izmed akterjev v zadevi Patria, razkriva nikoli odkrito ozadje afere

Ivan Črnkovič. Foto: Demokracija.si

Ivan Črnkovič, slovenski poslovnež in lastnik podjetja Rotis, je nad slovenskim gospodarstvom razočaran. “Podjetje dela dobro in je uspešno, vendar so mi zrušili vso voljo in energijo,” je pojasnil poslovnež, ki se je poleg Janše in Krkoviča znašel v aferi Patria. V pogovoru pojasnjuje ozadje Patrie, kaj se je v resnici dogajalo na ministrstvu za obrambo, kakšen odnos imata z Janezom Janšo in druge – tudi nekatere nikoli odkrite – informacije v zadevi Patria

Podjetje Rotis Ivana Črnkoviča je bilo ustanovljeno januarja leta 1991 in je že 25 let največji proizvajalec ležajev, zobnikov, sornikov in drugih strojnih elementov v Sloveniji. Sedež podjetja je v Trzinu, proizvodni prostori pa so v Kočevju.

Podjetje Rotis svoje izdelke med drugim izvaža v ZDA, Kanado, Brazilijo, Skandinavijo, Rusijo in Turčijo. Kljub uspehu podjetja, od katerega ima država veliko koristi, pa lastnik izgublja voljo zaradi nezmožnosti ohranjanja konkurenčnosti na tujih trgih. Nad tem, kar je doživel v naši državi, je globoko razočaran. Zato razmišlja o umiku iz tega posla.

Celoten intervju si lahko ogledate na Novi24TV, oddaja bo na sporedu ob 19.30.

“Razočaran sem nad državo, nad politiko. Tukaj nima smisla, za te ljudi, ki kradejo, ki gledajo samo, kako bodo uničili to državo, delati v takšnem okolju, je zame nesprejemljivo in nevzdržno, zato razmišljam samo še, kako bi zapustil to okolje,” je pojasnil za Novo24tv. Razkril je tudi nekaj pomembnih informacij iz ozadja afere Patria, o dogajanju na ministrstvu za obrambo in druge poteze, ki jih je za hrbtom afere vlekla država.

  • Gospod Črnkovič, v časniku Delo so zapisali, da ste v pokoj odšli zaradi užaljenosti. Zakaj se umikate?

V Delu niso zgrešili. Res je. Odhajam zaradi užaljenosti in zaradi krivic, ki sem jih doživljal. Zaradi prizadetosti sem res odšel v pokoj. Odločil sem se, da tej državi ne bom prispeval davkov, zato da se bodo redili tisti, ki so to povzročili, ki počnejo samo slabo. V pokoj sem odšel, da bodo oni plačevali mene, ko bom jaz doma sedel. Pa nisem dolgo zdržal, sem se hitro nazaj zaposlil. Za to moraš biti narejen, da greš v pokoj, jaz pa sem prišel z veseljem nazaj. Imam to srečo, da zamere hitro odpustim in grem spet naprej.

  • Kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj prizadelo?

To je zelo preprosto. Človeka najbolj prizadene krivica. Problem je krivica in čisto nič drugega. To našo državo čutim kot domovino in jo imam rad. Zanjo bi marsikaj naredil. Sem naredil in še bi naredil, vendar sem videl, kaj dejansko je ta domovina. Dejansko so to ljudje, ki jo upravljajo, so ljudje, ki jim ta država ne pomeni čisto nič. Osebni interes je tisti, ki jim nekaj pomeni. Tu zame sreče ni.

  • Ste lahko konkretni? Kateri so ti ljudje, ki jih omenjate?

To je zelo jasno. Prvi je bil Milan M. Cvikl. To je bilo v Ropovi vladi, ko je imel Cvikl moč, saj je bil poslanec. On je začel s parlamentarno komisijo, ko so začeli pregledovati, kako smo delali v Patriji, ko nas je blatil nepošteno in po krivici. Brez utemeljitev nas je blatil vse počez. Vsi mediji so ga povzemali. Tako se je začela ta gonja. To so ti ljudje. Zdenko Pavček – veliki as slovenskega gospodarstva, ki so ga postavili za predsednika gospodarske zbornice. Človek, ki je uničil podjetje Viator Vektor, človek, ki je Sloveniji odvzel 150 milijonov evrov v kreditih. Ti ljudje so v prvi vrsti in so prva liga. Vsi ostali, ki pa smo skromni in delavni, in ki skrbimo, da bo v Sloveniji narodu dobro, smo bili pa tako obdelani, kot smo bili.

  • Morda za tiste, ki ne vedo – bili ste v zaporu z Janšo in z gospodom Krkovičem. Zakaj ste bili obsojeni?

Mene so obtožili, da sem obljubil nagrado, da bom od posla za Partio dal neko nagrado Janši, stranki, Krkoviču – saj ne vem, komu. Kar ni bilo nikjer nikoli dokazano, saj ni bilo nič od tega res. To so bile izmišljene zgodbe. Ampak – saj vsi vemo – ko eno neresnico poveš desetkrat, postane resnica. To se je zgodilo v Sloveniji. Na koncu ljudje niso več vedeli, kdo ima prav. Žal Slovenci hitro verjamemo nečemu slabemu, in tako je bilo tudi v tem primeru.

  • Za kakšen posel je pravzaprav šlo? Ste vi imeli dobiček od njega?

Jaz sem po srcu velik podjetnik, enostavno uživam v poslu oziroma v svojem delu. Zato sem šel tudi v ta posel. Vlekel me je vedno večji posel. Zadnji, ki smo ga sklepali, je bil vreden 5 milijonov evrov. Jaz sem šel s srcem v ta posel. Hotel sem dokazati sebi in drugim, da zmorem tudi to. Dejansko smo zmogli, ampak smo dobili po “buči”. Pohodili smo jim kurja očesa na nogah. Ker smo ta posel prevzeli tistim, ki sem jih prej omenjal, pa še nekaterim drugim. Oni so dali ponudbo, ki je bila za 18 odstotkov višja od naše. Mi smo bili izbrani na tem razpisu, za nižjo ceno.

Meni ni izziv denar, nisem požrešna oseba, da bi posel delal zaradi denarja, meni je bilo bistveno, da sem najboljši, da dam najboljšo ponudbo. Da delamo na tako pomembnem projektu in na koncu – posel se šteje na dolgi rok. Če bi mi to zgodbo zaključili, bi s Patrio delali še deset let ali pa dvajset.

  • Vi ste že prej izdelovali vojaško opremo, to za vas ne bi bilo nekaj novega? Imeli ste tudi reference, ne samo oceno.

Da, to je ena izmed stvari, zakaj smo mi bili izbrani. V Sloveniji v tistem času, danes pa je še slabše, sploh ni bilo podjetij, ki bi imela dovoljenje za proizvodnjo vojaške opreme. V tistem času smo bili le trije, ki bi lahko izdelali strojne dele, ki jih je Patria potrebovala. Autocomerce, Arex in Rotis. Mi smo imeli vse potrebne certifikate, bili smo pooblaščeni za izdelovanje vojaške opreme. Tako da sploh ni bilo veliko podjetij, ki bi se imela možnost prijaviti – ponudba je bila zelo zožana. Samo niso pravi zmagali, to je problem.

  • Kako se je to potem zaključilo? Kar naenkrat je vse padlo v vodo.

Pogodba je bila sklenjena leta 2006, nato smo potrebovali dve leti, da smo prvo vozilo Patria kot prototip tudi dobavili. Potem bi stekla serijska proizvodnja, a so leta 2009 naredili hišno preiskavo in nas takrat uničili. Ko je afera prišla na dan, so bile hišne preiskave – in sicer na ta način, kot so nas predstavili: kot da smo koruptivno delovali. Nato so še Hrvaško, Avstrijo, Finsko zmešali zraven. To je bila grozna afera. Govorilo se je, kot da bi neki milijoni leteli v podkupovanje, in jasno je, da se potem v takem stanju ni več dalo delati.

Bom pa povedal eno resnico, ki je še nisem povedal nikoli – danes pa jo končno lahko. Ko smo se v letih 2011 in 2012 pogovarjali, in je afera bila že na sodišču, sta morala ministrstvo za obrambo in država Slovenija ta posel nekako zaključiti. V tistem času je bilo govora, da Slovenija sploh ne more več kupiti 135 vozil, kot je bilo v pogodbi, kajti prišlo je do krize, proračun je padel, denarja ni bilo. In takrat je ministrica javno povedala, da moramo s projektom končati. Jaz pa vam povem resnico, Patria v resnici ni želela nadaljevati s to pogodbo, zato ker so bili v veliki dilemi, ali bo na koncu dejansko kje dokazana kakšna krivda. V tem primeru bi ta pogodba postala nična. Torej nad nami je večno visel ta strah “ničnosti pogodbe”. Kar bi pomenilo, da bi moralo ministrstvo vozila vrniti Patrii, mi bi pa morali vrniti denar. Verjemite, Patria je to dobro preračunala, imajo velike pravne strokovnjake, ki so delali na tem. Vedeli so, da več vozil, kot bodo dobavili, večja je nevarnost in večja škoda bi se dogajala, če bi se karkoli slabo končalo za njih. To so oni delali posle od zadaj z ministrstvom za obrambo, a v Sloveniji tega nihče ni vedel. Patria si je v bistvu želela posel zaključiti in seveda dobaviti čim manj vozil. To je tudi razlog, da smo jih na koncu dobavili le 35, Rotis pa si je pridelal debelo izgubo. Tudi mi smo naredili grozno izgubo. Do leta 2011, ko se je pogodba res zaključila, smo imeli na projektu med 5 in 8 ljudi, ki jih je seveda bilo potrebno plačati. Realizacije pa ni bilo nobene.

  • Vendar ta izguba ni bila samo finančna? Ko sva se pogovarjala, ste mi razlagali, da so še leta in leta na vaših računih iskali transakcijo, s katero bi lahko dokazali, da je denar potoval h gospodu Janezu Janši in tega niso našli. Vi ste pa ob tem izgubljali živce in denar. To je bil najbrž velik stres.

Ta zgodba okoli davčne inšpekcije in pa tudi bančna zgodba – to je največja tragika za nas v teh šestih letih življenja pod pritiskom Patrie in groženj po zaporu. Od leta 2005, ko smo s poslom začeli in naredili ponudbo za projekt, pa do leta 2008, ko je začela inšpekcija hoditi v podjetje … in še nato do leta 2014, ko sem bil v zaporu, je bila ta inšpekcija še vedno pri nas. Skozi vsa ta leta so bile inšpektorice nenehno v Rotisu, pregledovale naše poslovanje, iskale, kam je vendar odtekel ta denar, ta provizija in kaj še vse za stranko SDS in Janeza Janšo ter Krkoviča. Tone Krkovič je imel podjetje, gostinski lokal v Kostelu, ustanovljen d. o. o, in tudi k njemu so hodili razni inšpektorji ter inšpektorice. Leto za letom so pregledovali podjetje, ki ni imelo velikih zneskov – a so vseeno vsako stvar pretaknili in iskali napake. Tega denarja seveda niso našli, ker ga nikoli nismo nikomur dajali.

Kaj pa gospod Janša in gospod Krkovič? To najbrž zanima vse ljudi v Sloveniji. Vi trije ste bili skupaj v zaporu. Ste vi gospoda Janšo že prej poznali? Ste bili z njim prijatelj oziroma kakšen odnos sta imela?

Natolcevanja so bila seveda točno takšna – da sva midva velika prijatelja. Z Janezom nisva prijatelja, sva pa bila sodelavca. Jaz sem bil med leti 1991-1994 v službi na ministrstvu za obrambo na delovnem mestu šefa nabave. Takrat je bil Janša minister, zato je jasno, da smo se spoznali in sodelovali na delovnem mestu. Potem ko je jugoslovanska armada zapustila vojašnice ter so bile vse podrte in uničene, praktično ni bilo niti žarnice niti straniščne školjke. Vse je bilo treba na novo zgraditi, da smo lahko leta 1991 začeli z naborniki. To nabavo sem jaz vodil, bilo je ogromno delo, ki smo ga opravili, in je jasno, da smo se z g. Janezom srečevali na sestankih, saj smo bili sodelavci. Nikoli pa nič več kot samo sodelavci. Vsi vemo, da je gospod Janša resen človek, predvsem ko se gre za posel ali politiko. Na ministrstvu smo tako imeli strogo resen odnos v tistih letih. Trdno smo delali in zato smo tudi imeli rezultate. Torej z g. Janšo sva bila le prijatelja.

Potem ko nas je Jelko Kacin “zgonil” z ministrstva, tudi mene osebno, s tem, da mi je rekel, naj napišem odpoved, ker bom dobil odločbo za drugo delovno mesto. Napisal sem, saj sem verjel, da ljudje na taki poziciji ne lažejo. Zaupal sem, napisal odpoved, a druge odločbe nisem nikoli videl. Ostal sem na cesti in tako se je začela moja privatna pot. V letih po tem se z gospodom Janšo nisva niti videvala, razen ob kakih prireditvah, niti govorila. S Tonetom Krkovičem pa sva prijatelja iz otroštva, rojena v sosednji vasi, in vedno bova ostala prijatelja. Na dan, kot je zdaj, zelo trpim, saj mu ponovno delajo veliko krivico. Sprašujem se, kdaj se bo slovenski narod prebudil. Spodubujam slovenski narod, naj se vendar prebudi in ne dovoli, da se v tej državi dela, kar se hoče. Ne moremo obsojati Krkoviča, ki je pomemben osamosvojitelj Slovenije. Kaj ni to sramota za vsakega Slovenca?

Celoten intervju si lahko ogledate na Novi24TV, oddaja bo na sporedu ob 19.30.

Vesna Vilčnik, Nina Knapič