Danes 107. rojstni dan praznuje Boris Pahor, ki je sam trpel zaradi nacionalizma, a je levičarjem nalil čistega vina, da imeti svojo kulturo in identiteto ni zločin, ampak nekaj plemenitega

Boris Pahor (Foto: STA)

Danes svoj 107. rojstni dan praznuje eden največjih še živečih slovenskih književnikov Boris Pahor, ki se je v svojem življenju udejstvoval tudi kot publicist in profesor za slovensko in italijansko književnost na slovenski srednji višji šoli v Trstu. V življenju je z neprecenljivimi knjižnimi deli obogatil slovensko pisano besedo in tudi prejel tako slovenska kot tudi tuja priznanja. Ves čas je poudarjal pomen domoljubja in ga strogo ločeval od nacionalizma s katerim radi opletajo slovenski levičarji, ko nekdo pokaže le kanček ljubezni do svojega jezika, kulture in naroda, ob čemer je potrebno jasno povedati, da je bil prav sam žrtev italijanskega fašizma, in da je gledal goreči slovenski narodni dom v Trstu. To je še bolj šokantno ob dejstvu, da se nikdar ni imel za desničarja. Gre za človeka, ki je preživel grozote vseh totalitarizmov. Pred dnevi pa so mu s svojim obiskom izkazali posebno čast tudi nekateri znani Slovenci: zgodovinar Jože Možina, pisatelj Drago Jančar, minister za kulturo dr. Vasko Simonniti in predsednik uprave Skupina Mladinska knjiga Peter Tomšič. 

Slavni slovenski pisatelj Boris Pahor se je rodil 26. 8. 1913 v Trstu, torej še v času, ko je bil njegovo mesto avstro-ogrsko pristanišče, v katerem so se med seboj srečevale različne kulture in narodnosti. V svojem rodnem kraju je tudi končal slovensko osnovno šolo, zatem pa nadaljeval izobraževanje na italijanski semeniški klasični gimnaziji, in sicer v Kopru, kjer je leta 1935 tudi opravil maturo. Študiju teologije pa se je posvetil v Gorici, vendar se je po slabih treh letih premislil in študij opustil. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Abesinijo. V tem času se je srečal z arabskim svetom in vojaškimi sotrpini iz Istre, o čemer je pripovedoval v svojem romanu Nomadi brez oaze iz leta 1956. Ob začetku 2. svetovne vojne pa je deloval kot prevajalec za potrebe vojske v taborišču namenjenem ujetim jugoslovanskim častnikom, v Padovi pa se je lotil tudi študija italijanske književnosti. Potem ko je Italija leta 1943 kapitulirala pa se je vrnil v svoj rodni Trst, ki pa se je tedaj znašel v nemških rokah, poroča sazu.

V tem času se je tudi pridružil OF. Leta 1944 pa so ga aretirali domobranci in ga predali v roke nemškemu gestapu, ki ga je dal zapreti ter poslati v koncentracijsko taborišče. V nekaj več kot letu dni je spoznal kar pet različnih taborišč, tudi Dachau in Bergen-Bergen, kjer je bil nastanjen vse do konca svetovne tragedije. Svoje boleče izkušnje koncentracijskih taborišč pa je izlil tudi na papir, še zlasti v slovitem romanu Nekropola iz leta 1967. V romanu je predstavil svojo pretresljivo zgodbo srečevanja s trpljenjem in smrtjo, s čimer je pritegnil veliko pozornosti javnosti, delo pa je bilo večkrat ponatisnjeno, širše evropsko priznanje pa je doživel šele leta 1990, ko je svet ugledal francoski prevod, zatem pa je bil preveden tudi v mnoge druge evropske jezike. Pahor pa se je med drugim proslavil tudi z delom Mesto v zalivu leta 1955, v katerem se tematsko dotika še zlasti Trsta in Primorske, torej na slovenski mejni svet, kjer je zgodovina za seboj pustila močan pečat.

Foto: STA

 

Tako Trstu kot tudi najzahodnejši slovenski zgodovinski pokrajini pa se je posvečal tudi v svojih drugih delih. Že omenjeni prostor je prikazal še zlasti v obdobju italijanskega fašizma, nacistične okupacije pa tudi povojnih totalitarnih pojavov, ob tem pa rahločutno prikazal številne podrobnosti. V svojih opisih se je posvetil tako mestnim vedutam, trgom, ulicam, obmorskim pejsažem in kraški pokrajini. V njegovih opisih je moč zaznati navezanost na njegov prvotni svet iz katerega izvira. Znano je tudi, da ga je v taborišču močno prizadela jetika, zaradi česar se je zdravil v sanatoriju v Švici v Trst pa se je znova vrnil leta 1946, ko so z mestom še upravljali zavezniki. Že naslednje leto pa je v italijanski Padovi opravil doktorsko disertacijo, ki se je nanašalo na pesništvo Edvarda Kocbeka. V tem obdobju je z že omenjenim pesnikom tudi tesno prijateljeval, kar je trajalo vse do njegove smrti. In ker je bil Pahor velik demokrat in svobodomiseln pa se je Kocbeku postavil v bran v Primorskem dnevniku, in sicer leta 1951, saj je partija proti Kocbeku sprožila pravo gonjo zaradi njegovega dela Strah in pogum. To pa je pomenilo tudi konec sodelovanja Pahorja s tem dnevnikom pa tudi s komunistično levico v Trstu.

Slovensko javnost je pomagal seznanjati z grozotami Kočevskega Roga, zato ga je UDBA preganjala
V obdobju med leti 1953 in 1975 pa se je karierno udejstvoval kot profesor za italijansko književnost na tržaški slovenski srednji šoli. Odlikoval se je tudi kot aktiven član za častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM. V letu 1966 pa je ob podpori liberalnih demokratov ustanovil revijo po imenu Zaliv, ki je prenehala izhajati leta 1990 in vse do takrat nudila prostor za polemike Slovencev, ki so veljali za oporečne. Pahor je literat, ki pooseblja evropskega duha in je vselej kazal izjemno občutljivost za razmere slovenske narodne manjšine v Trstu, obenem pa je ves čas tudi namenjal kritično presojo kulturnemu in političnemu dogajanju na Slovenskem ter se loteval tudi prepovedanih tem. V sodelovanju z Alojzem Rebulo sta leta 1975 izdala brošuro z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, skupaj z intervjujem v katerem je Kocbek izrazil ostro obsodbo množičnih pobojev v Kočevskem Rogu, zaradi česar so v Jugoslaviji in na Slovenskem proti Kocbeku sprožili hudo politično gonjo, Pahorju pa so za več let prepovedali vstop v državo. Kraje na slovenski strani meje pa je ponovno obiskal šele leta 1981, ko je prisostvoval na Kocbekovem pogrebu, le osem let pozneje pa se ga je spomnil v knjigi z naslovom Ta ocean strašno odprt, in sicer pri Slovenski matici.

Foto: STA

S svojim pisateljevanjem, kritično mislijo, pripovedništvom, pisanjem esejev in tudi javnimi nastopi, pa že desetletja vzbuja občudovanje tako v slovenskem kot tudi evropskem prostoru. Založba Mladinska knjiga je v letu 2009 v svoj reprezentativni izbor h Nekropoli uvrstila še nekatera njegova druga dela: Spopad s pomladjo (Trst, 1978, najprej Onkraj pekla so ljudje, Ljubljana, 1958), Zatemnitev (Trst, 1975) in Parnik trobi nji (Ljubljana, 1964). V tem sklopu so se znašle še novele Grmada v pristanu (Ljubljana, 1952, kot Kres v pristanu). Njegov celoten opus sicer vključuje še številna druga dela, med katerimi je večina že dočakala prevode v druge evropske jezike. Več pozornosti javnosti pa je pritegnil še njegov roman, ki je zasnovan kot dnevnik in nosi naslov Knjiga o Radi (2012). S svojimi deli si je Pahor prislužil številna, tako domača kot tuja priznanja, med drugim si je leta 1992 prislužil Prešernovo nagrado, leta 2008 pa prejel častni zlati znak svobode Republike Slovenije. Med tujimi odlikovanji pa izstopa tisto, ki ga je prejel v Franciji – najvišje državno odlikovanje red viteza Legije časti (2007) pa tudi odlikovanje predsednika republike Avstrije veliki častni križ za znanost in umetnost (2009). Prejel je tudi druge nagrade, večkrat pa je bil predlagan za Nobelovo nagrado. Prejel je tudi nagrado Državljan Evrope (leta 2013), ki jo podeljuje Evropski parlament posameznikom ali skupinam, ki spodbujajo boljše razumevanje in tesnejše povezovanje med Evropejci ter tako prispevajo h krepitvi evropskega duha.

Veliko upov polaga v mlade rodove, ki bodo imeli poglobljeno znanje zgodovine, prava in diplomacije
Kot že rečeno, je bil Pahor žrtev komunističnega preganjanja, v zvezi s čem je potrebno omeniti, da je bil njegov tedanji preganjalec Milan Kučan že zelo zgodaj na seznamu partijske vrhuške, ki je dobivala  strogo zaupna udbovska poročila. Igor Omerza v svojem delu z naslovom V žrelu Udbe dokumentira, kako je bil z udbovsko analizo 20. in 22. številke Zaliva, ki obsega 110 strani in nosi datum 4. februar 1970,  seznanjen tudi Milan Kučan. In to v druščini PopitaKardeljaVipotnikaDolancaRibičiča in še peščice slovenskih partijcev. Ta del Kučanove preteklosti je v Repetovi knjigi o Kučanu seveda povsem izpuščen. Še ne 30-letni Kučan je imel tedaj dostop do zaupnih udbovskih informacij, že omenjeno tržaško revijo Zaliv, ki so jo udbovci spremljali predvsem zaradi pisatelja Pahorja, pa je Udba označila za na pol belogardistično-emigrantski časopis. Ni čudno, saj je večkrat obsodil komunistične zunajsodne poboje. Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je preminula leta 2010.

Foto: STA

Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je strnil v delu Knjiga o Radi. Aprila so ob odprtju njegovega spomenika v ljubljanskem parku Tivoli, postavljenem v bližino spomenika Kocbeku, v Mladinski knjigi priredili simpozij v čast reviji Zaliv, ob pisateljevem 104. rojstnem dnevu pa izdali zbornik prispevkov s srečanja. V minulih letih se je Pahor rad gibal med mladimi. Leta 2015 je italijanska založba Nuovadimensione izdala knjižico Quello che ho da dirvi (Kar vam imam povedati). Gre za dialog med Pahorjem in skoraj 90 let mlajšimi dijaki. Kot je povedala literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, so osrednje teme dela identiteta, jezik, pisanje, literatura, življenje, vojna, duša in ženski svet. Pobudnik dialoga je bil furlanski intelektualec Angelo Floramo. Knjiga se začenja z vprašanjem, ali se Pahor počuti Slovenca ali Italijana, na kar pisatelj nesporno odgovori, da Slovenca. Njegov odgovor se nato razširi na temo narodnosti in državljanstva, kot je večkrat poudaril, dva povsem različna pojma. Pahor v pismu dijakom na koncu priporoča politično dejavnost, ki pa naj bo osnovana na znanju, na poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato, da bo svet lahko doživel pravo spremembo.

Domen Mezeg