fbpx

Dr. Božo Cerar: Šlo je celo tako daleč, da smo se pri odločanju v OZN začeli pridruževati Rusiji in Kitajski, ki spodkopavata evropsko enotnost in demokracijo

Dr. Božo Cerar, nekdanji veleposlanik v ZDA v času predsednika Baracka Obame (Foto: Demokracija)

O slovenski zunanji politiki in geostrateških premikih v Evropi in svetu smo se pogovarjali s pravnikom in z dolgoletnim diplomatom dr. Božom Cerarjem, ki je avtor številnih knjig s tega področja; med drugim je napisal knjigo Diplomatski pojmovnik. Cerar se je rodil leta 1949 v Ljubljani. V diplomaciji je služboval več kot štirideset let. Začel je kot vicekonzul v Sydneyju in nadaljeval kot prvi sekretar jugoslovanskega veleposlaništva v Atenah. Po osamosvojitvi je opravljal naloge glavnega oficirja za zvezo med opazovalci Evropske unije in slovenskimi organi. Bil je vodja sektorja za evropske države in Severno Ameriko na ministrstvu za zunanje zadeve, začasni odpravnik poslov in pooblaščeni minister na veleposlaništvu v Londonu.

Gospod Cerar, v slovenski diplomaciji ste bili vse od nastanka slovenske države leta 1991. Delo na ministrstvu za zunanje zadeve ste začeli že jutro po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Skupaj z drugimi ste tako gradili slovensko diplomacijo. Nedvomno je bila prva prioriteta takrat doseči mednarodno priznanje in vzpostaviti slovensko diplomatsko mrežo.

Vsekakor. Država brez mednarodnega priznanja, ne da te druge države sprejmejo v svojo skupnost, ni prava država. Primer za to, mogoče ne najboljši, je Turška republika Severni Ciper. Priznava jo samo Turčija, za mednarodno skupnost pa je to ozemlje del Republike Ciper. Ko je mednarodno priznanje enkrat za teboj, je vse lažje. Slovenija je tovrstni preboj dosegla decembra 1991 oziroma januarja 1992. Diplomatsko mrežo je bilo seveda treba vzpostaviti iz nič, pri čemer so nam bili v veliko pomoč pooblaščenci vlade oziroma zunanjega ministra. Se pravi Slovenci v tujini, ki so nam utirali pot še pred mednarodnim priznanjem.

No, ko je bilo to doseženo, pa je bila verjetno glavna prioriteta slovenske diplomacije vključitev Republike Slovenije v mednarodne organizacije, predvsem v evro-atlantske povezave, kot sta Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) in Evropska unija?

Vključitev v osrednje mednarodne organizacije je bil logičen naslednji korak. Članstvu v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi je sledil sprejem v Organizacijo Združenih narodov (OZN), ali kot jo imenujemo, Združene narode, in sicer 22. maja 1992. Ta dan je postal tudi praznik slovenske diplomacije. Sprejem v evro-atlantske povezave smo dočakali leta 2004. S tem se je proces vključevanja praktično končal. Ko smo se leta 1991 osamosvajali, je bil cilj ne le samostojna država, ampak Slovenija kot del evro-atlantske skupnosti, kot del demokratičnega Zahoda.

V preteklih letih se je slovenska uradna politika pogosto obnašala, kot da ne bi bili člani evro-atlantskih povezav, ampak neuvrščena država, ki je močno simpatizirala z Vzhodom, predvsem z Rusko federacijo. Kot v prejšnjem totalitarnem režimu … Vi ste bili do takega ravnanja precej kritični.

Mislim da upravičeno. Skoraj deset let smo imeli absurdno situacijo. Na eni strani ni bilo političnega dialoga z ZDA, s katerimi pripadamo istemu krogu vrednot, z našo zaveznico in strateško partnerico, kjer živi lepo število naših uveljavljenih izseljencev. Na drugi strani pa so si naši najvišji predstavniki podajali kljuko v Moskvi. Šlo je za odkrito spogledovanje z avtoritarnimi režimi ruskega in iranskega tipa, in to v nasprotju z našimi temeljnimi zunanjepolitičnimi dokumenti, ki jih je sprejel državni zbor. Šlo je celo tako daleč, da smo se pri odločanju v OZN začeli pridruževati Rusiji in Kitajski, državama, ki spodkopavata evropsko enotnost in demokracijo v svetu.

Dr. Božo Cerar.

Diplomatsko pot ste sklenili kot veleposlanik Republike Slovenije v ZDA in Mehiki med letoma 2013 do 2017. Svoje doživljanje tega obdobja ste opisali v knjigi Washingtonski zapiski. Verjetno je bila posebna čast biti veleposlanik v najmočnejši državi na svetu?

Čast in odgovornost. Imel pa sem to smolo, da se je moj mandat v Washingtonu ujemal s pravkar omenjenim neslavnim obdobjem v naši zunanji politiki. Pri tem sem bil nemočen. Je pa naša kredibilnost tudi ali pa celo predvsem zaradi tega splavala po Potomacu ali Savi, če hočete.

Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je v četrtek obiskal Slovenijo, kar je bil prvi ameriški obisk na tako visoki ravni po letu 2008. Z njim so se srečali slovenski zunanji minister Anže Logar, predsednik vlade Janez Janša in predsednik republike Borut Pahor. Nedvomno je šlo za pomemben dogodek za Slovenijo.

Vsekakor. Po dolgem času nas je bilo spet čutiti na diplomatskem parketu. S pasivnostjo v mednarodni skupnosti (ali samo s hojo v Moskvo) ni mogoče uspešno uveljavljati svojih interesov. To še posebej velja za manjše države. ZDA so še vedno prva država na svetu in z njo je treba negovati odnose ne glede na to, ali sedi v Beli hiši republikanec ali demokrat, in ne glede na to, ali imamo pri nas levo ali desno vlado. Odnosi z ZDA so se z omenjenim obiskom normalizirali. V preteklih letih so namreč nazadovali.

Premier Janša je na skupni novinarski konferenci po pogovorih podčrtal izjemen pomen, ki ga imajo ZDA v svetu in v odnosu do Rusije in Kitajske. »ZDA vidimo kot edino silo zahodne civilizacije, ki se je sposobna soočiti z novimi oblikami varnostnih groženj,« je poudaril in se ZDA tudi zahvalil za podporo med osamosvajanjem in v boju proti komunističnemu totalitarizmu, za svobodo, demokracijo in človekove pravice. Pompeo pa je poudaril, da je kontrast med svobodnim in nesvobodnim svetom danes vse večji. »Svobodne države morajo sodelovati v soočanju s totalitarnimi grožnjami.« Ste strinjate z njunima izjavama?

Svet liberalne demokracije, kot so ga po II. svetovni vojni oblikovale ZDA s svojimi zaveznicami in ki se mu je Slovenija pridružila s svojo osamosvojitvijo, zadnja leta dejansko vse bolj ogrožajo totalitarne države, kot sta Rusija in Kitajska. Mislim, da ga je nekoliko dopolnjenega treba ohraniti. Odgovornost demokratičnih držav v svetu na čelu z ZDA je pri tem odločilnega pomena. Zadnja leta se ni bilo mogoče izogniti občutku, da so ZDA v tej vodstveni funkciji nekoliko popustile. Upam, da zadnje turneje državnega sekretarja Pompea kažejo, da ni tako in da se ZDA v soočanju s totalitarnimi režimi in z njihovimi grožnjami zavedajo pomena njihovega vodstva in njihovih zaveznic v Evropi in Aziji.

Pompeo je pohvalil Slovenijo za povečanje obrambnega prispevka in s tem krepitev izpolnjevanja zavez do zveze Nato. Janša pa je zatrdil, da Slovenija v Natu vidi »najbolj trden temelj evropsko-ameriških odnosov«. No, v zadnjih letih so ti ameriško-evropski odnosi precej na preizkušnji …

Nato je dejansko ključna politično-vojaška organizacija, ki povezuje obe strani Atlantika. Daje prostor za dialog o večini danes pomembnih vprašanj, ki imajo vsa po vrsti tudi varnostno dimenzijo. Hkrati je to tudi obrambno zavezništvo, v katerem velja načelo vsi za enega, eden za vse. Kot v vsaki družini tudi v Natu občasno zaškriplje. Še zdaleč se ne strinjam z vsemi zunanjepolitičnimi potezami predsednika Trumpa, moram pa priznati, da ima prav, ko zahteva, da morajo evropske članice zavezništva nositi večje breme. Pravzaprav je to stališče zavzel že njegov predhodnik Obama. Za udobno vožnjo z avtobusom je treba plačati. Tisti, ki plačajo, zastonjkarjev nimajo radi. Tudi Slovenija je med tistimi, ki svojih prevzetih obveznosti (še) ne izpolnjuje, je pa k temu sedaj resno pristopila.

Pompeo se je sešel tudi z vodilnimi predstavniki slovenskih energetskih družb. Govorili niso toliko o specifičnih projektih kot o tem, kaj Amerika lahko ponudi s ciljem diverzifikacije energetskih virov in za to, da bi bili ti cenovno čim bolj dostopni. Nedvomno bi lahko gospodarske odnose med državama v prihodnje okrepili.

Vsekakor. Državniki, diplomati ustvarjajo ustrezne pogoje, klimo, gospodarstveniki pa sklepajo konkretne posle. Ta del srečanja dokazuje, da se oboji zavedamo pomena gospodarske diplomacije. V slovensko-ameriškem sodelovanju je še vrsta neizrabljenih možnosti tako na energetskem kot na drugih področjih. Slovenija je s svojo strateško lego, s svojimi poslovnimi zmožnostmi in znanstveno-tehničnimi dosežki vsekakor lahko zanimiva tudi za ZDA.

Foto: Arhiv Nova24TV.

Veliko pozornosti je pritegnil podpis skupne izjave o varnosti omrežij 5G, ki ga je visoki ameriški gost podpisal s slovenskim zunanjim ministrom Anžetom Logarjem po pogovorih s premierjem Janezom Janšo na Bledu. Izjava opredeljuje več varnostnih pogojev pri vzpostavljanju telekomunikacijskega omrežja prihodnje generacije, predvsem da je treba natančno preveriti ponudnike in njihove dobavitelje ter zagotoviti spoštovanje intelektualne lastnine. Kako gledate na ta podpis?

Vsebina diplomatskih srečanj se s človekovim razvojem in tehnološkim napredkom vseskozi spreminja. Ko sem začel svojo diplomatsko pot, so bila v ospredju pogajanj povsem druga vprašanja kot sedaj. Vprašanja varnosti telekomunikacijskega omrežja oziroma kibernetske varnosti so danes temeljnega pomena. Od tega je odvisno normalno delovanje družbe in njena varnost. Povsem logično je, da se ta vprašanja znajdejo na dnevnem redu srečanja predstavnikov dveh demokratičnih držav in še članic Nata. Tovrstna varnost je seveda znotraj zavezništva, kot je bilo poudarjeno na lanskem vrhu v Londonu, ključna tako z vidika varnosti držav kot varnosti državljanov. Nato je med drugim organizacija, ki prisega na človekove pravice in vladavino prava oziroma spoštovanje demokratičnih standardov.

Do podpisa skupne izjave so kritični v SD in Levici. Evropski poslanec SD Milan Brglez kot skrb zbujajočo izpostavlja možnost, da bi podpis za Slovenijo postal pravno zavezujoč, boji pa se tudi poslabšanja odnosov med Slovenijo in Kitajsko. Po Brglezu se s tem odstopa od Deklaracije o zunanji politiki, ki jo je leta 2015 sprejel Državni zbor Republike Slovenije in poudarja, da se bo Slovenija umeščala »v jedro poglobljene in razširjene Evropske unije z močno skupno zunanjo in varnostno politiko, ki je sposobna uveljavljati interese članic kot ena ključnih globalnih igralk«.

Omenjena izjava ne predstavlja mednarodne pogodbe, ampak je tipična izjava politične (mednarodno pravno nezavezujoče) narave. V nasprotju z omenjenim početjem v minulih letih je tudi povsem v skladu z veljavno Deklaracijo o zunanji politiki. Ta med drugim navaja, da EU predstavlja naš temeljni vrednotni in politični okvir, Nato pa naš temeljni okvir za zagotavljanje nacionalne varnosti.  Izjava na zahtevo Slovenije vključuje kriterije varnostnih standardov, ki so se glede tehnologije 5G do sedaj izoblikovali znotraj EU in so seveda drugačni, kot jih zasledujejo avtokratske in totalitarne države.  Mimogrede, izjava Kitajske ali kakšnega njenega podjetja niti ne omenja. Tudi EU za zdaj ni sprejela kakšnega konkretnega stališča glede tehnologije 5G kitajskega podjetja Huawei. Ta se sedaj prizadeto oglaša, ker se očitno zaveda, da omenjenih standardov ne izpolnjuje. Tovrstne izjave je poleg naše države podpisalo še nekaj članic EU in Nata. Prepričan sem, da na koncu omenjena tehnologija v EU bodisi ne bo prisotna ali pa v močno omejeni obliki in pod njenim strogim nadzorom oziroma nadzorom držav članic. V nasprotnem primeru se EU odpoveduje svojim vrednotam. EU je že lani ugotovila, da Kitajska ne predstavlja le partnerja, ampak tudi sistemskega tekmeca. V EU sta vsaj dve uveljavljeni podjetji s podobnim nivojem omenjene tehnologije − finska Nokia in švedski Ericsson. Če se ne motim, s slednjim glede tehnologije 5G že sodeluje naš Telekom.

V Levici pa so to izjavo označili za »bianco menico za ameriški nadzor in zlorabe tehnologij IK v vojaške, ekonomske in politične namene«. No, čeprav je resnica verjetno nasprotna, da se s tem želijo preprečiti zlorabe s strani komunistične Kitajske, ali kot je rekel Pompeo, kitajska komunistična partija poskuša nadzorovati ljudi in gospodarstva. A po Pompeu se »veter obrača v nasprotni smeri prizadevanj kitajske komunistične partije, da bi nadzorovala svobodo vseh nas«.

Glede na njihove odkrite simpatije do totalitarnih režimov in sovražnosti do ZDA je taka izjava Levice pričakovana. Sprašujem se, zakaj potem njihovi člani uporabljajo Twitter ali Facebook oziroma sploh internet. Namesto podpisa ničvrednega papirja, kot so označili izjavo, v Levici predlagajo podpis pravno zavezujočega sporazuma s podjetjem Huawei o neprisluškovanju. V sistemu, kot je kitajski, vlada strogi  nadzor KP, le v manjši meri se upoštevajo tržne zakonitosti. Meja med državnimi in zasebnimi podjetji je zabrisana. Država oziroma komunistična partija tudi v slednjih izvaja strateški nadzor prek partijskih celic v njih. Kitajsko ravnanje v Južnem kitajskem morju, genocid nad Ujguri, nespoštovanje pogodbe z Združenim kraljestvom glede demokracije v Hongkongu med drugim kažejo, kako je s kitajskim spoštovanjem pravnih obvez. Odločitve KP Kitajske so očitno nad pravom.

 Pričakovano so bili do obiska Pompea v Sloveniji kritični na kitajskem veleposlaništvu v Sloveniji. V luči izjave o varnosti omrežij 5G pa Kitajska od Slovenije pričakuje nadaljnje zagotavljanje odprtega poslovnega okolja za kitajska podjetja. Prepričani so, da poskus ZDA, da »ustvarijo past nove hladne vojne«, ne bo uspel niti ni v nikogaršnjem interesu. Kako naj se na to odzove Slovenija? Predvsem glede na to, da Kitajska od drugih pričakuje odprtost, sama pa je vse prej kot to …

Prav ste ugotovili. V mednarodnem gospodarskem sodelovanju se Kitajska pogosto poslužuje zelo vprašljivih oziroma nelegalnih metod – kraje industrijske lastnine, prisilnega prenosa tehnologij in drugih oblik omejevanja dostopa na svoj trg, valutnih manipulacij, dumpinga itd. Ne vidim sicer kakšnih ovir za normalno gospodarsko in siceršnje sodelovanje Slovenije z državami, katerih sistemi so drugačni od našega. Ne more pa to iti na račun naših vrednot in našega načina življenja. Podjetja, ki poslujejo pri nas, morajo spoštovati naše standarde oziroma pravila. Tudi Kitajska se mora sprijazniti s tem, da smo demokratična država ter članica EU in Nata.

Če smo v preteklosti govorili o hladni vojni med ZDA in Sovjetsko zvezo, se zadnje časa vse bolj omenja »nova hladna vojna« ali »druga hladna vojna«, tokrat med ZDA in Kitajsko. Je mogoče odnose med tema dvema velesilama opredeliti na ta način?

Odnosi med ZDA in Kitajsko, dvema najmočnejšima državama na svetu, so zadnje čase res slabi. Nekateri dejansko celo  govorijo o novi hladni vojni. Upam, da se ne motim, ko mislim, da so razmere v svetu danes drugačne, kot so bile pred petdesetimi leti. Vojne, če tudi le hladne, niso rešitev za prebroditev nesoglasij. Mislim, da vzpostavitev dveh ločenih taborov, svetov, t. i. decoupling, ne prinaša nič dobrega. Svet je danes vendarle močneje povezan kot kadarkoli. Z vrsto problemov od podnebnih sprememb do pandemij se je mogoče uspešno soočiti le s skupnimi prizadevanji. Kot diplomat se torej zavzemam za iskanje skupnih točk, za pogajanja, za dogovor o dopolnjenih pravilih igre, ki dopuščajo sodelovanje med ZDA in Kitajsko in ki jih je nato treba spoštovati. Kaos v mednarodnih odnosih ali zanašanje na golo moč prej ali slej pripeljeta do katastrofe. Pri oblikovanju omenjenih pravil pa se ne sme dopustiti, da se izničijo dosedanje demokratične pridobitve. Odgovornost demokratičnih držav je, kot rečeno, tu odločilna.

No, dotakniva se še julijskega vrha EU v Bruslju. Kako ga ocenjujete?

Kot zelo uspešnega. Na začetku soočanja s pandemijo COVID-19, ko je vsaka država vlekla poteze po svoje, je bil položaj dokaj klavrn. Pod vprašaj se je postavljala celo prihodnost EU. Potem pa sta prevladala solidarnost in razum. EU je strnila vrste in še enkrat pokazala dodatno vrednost za svoje članice.

In kako ocenjujete izkupiček za Slovenijo?

Kot zelo dobrega, boljšega od pričakovanega. Upam, da ga bomo zmogli v celoti izkoristiti. To so vprašanja, na katera bi morali pozicija in opozicija usmeriti vso svojo energijo.

In še za konec. Slovenija bo v drugi polovici leta 2021 predsedovala Evropski uniji. V kakšni smeri naj pri tem deluje, da bo to čim bolj koristilo tako naši državi kot EU?

Imamo že izkušnje iz prvega predsedovanja leta 2008. Mislim, da bi morali kot srednjeevropska država delovati v smeri nadaljnjega povečevanja notranje trdnosti EU oziroma premagovanja nasprotij med vzhodnimi in zahodnimi ter južnimi in severnimi članicami. Vprašanja kibernetske varnosti in varnosti pred pandemijami, ki jih med drugimi postavlja v ospredje Slovenija, so prava vprašanja in se tičejo vseh članic. Večja enotnost in notranja trdnost je tudi prvi pogoj za boljše odnose z ZDA in za uveljavitev EU kot globalnega igralca.

Demokracija.si