fbpx

Dr. Cukjati: Golobov začetek vladanja je slab in nevaren – tudi zanj!

Predsednik Zbora za republiko dr. france Cukjati. (Foto: Polona Avanzo)

Z oblikovanjem seznama tistih, ki so se zaposlili v času prejšnje vlade, je novi premier že na začetku pokazal nevarno grozeč primitivizem. Že na začetku je dal vedeti, da se čuti odgovornega samo za en del naroda, drugi del pa bo obsojen na izključevanje in drugorazrednost. Slab in nevaren začetek vladanja. Slab in nevaren tudi zanj,” je začetek vlade Roberta Goloba ocenil predsednik Zbora za republiko dr. France Cukjati.

Z nekdanjim poslancem in predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije ter predsednikom Zbora za republiko Francetom Cukjatijem smo govorili o rezultatih državnozborskih volitev, delu državnega zbora, vlade in vojni v Ukrajini.

Gospod Cukjati, ste predsednik Zbora za republiko. Za začetek bi pogledala rezultate aprilskih državnozborskih volitev, ki so nedvomno presenetili z veliko zmago Gibanja Svoboda. Kako si razlagate izid teh volitev? Ste jih v Zboru za republiko analizirali?
V dveh letih je Janševa vlada tako doma kot v tujini dokazala presenetljivo uspešnost. Sodelovanje dveh levo- in dveh desnosredinskih strank ni še nikoli v tridesetih letih bilo tako plodno za državo. Pa volivci niso tako slepi in neumni, da tega ne bi videli in cenili, smo si rekli in upali na zdravo presojo državljanov.

A potem je prišla streznitev. Najprej nas je presenetilo, kako je mogoče takšno množico volivcev iz že uveljavljenih levih strank kar čez noč preseliti v povsem novo neznano stranko Gibanje Svoboda. Kako je mogoče več sto tisočem volivcev Socialnih demokratov, Levice, Šarčeve stranke in SAB reči, pustite svojo stranko in pojdite volit Goloba? Kakšen je sistem tako hitrega in temeljitega pranja možganov in kdo ga obvladuje? In kakšni so volivci, ki tako množično nasedajo banalno preprostim lažem o Janši, janšizmu in diktaturi? Sprašujemo se, ali je res že toliko volivcev ovc, ki slepo begajo od pastirja do pastirja, ki jim ga vedno znova prek svojih medijev in novinarjev določi globoka država.

Morda je desnosredinski pol preveč pošten in dosleden, da prepričevanje volivcev gradi na dejstvih, dokazih in realni vsebini političnih programov. Večina volivcev se namreč odloča po povsem drugačnih vzgibih. Prostaško kričanje, laži in sejanje sovraštva slovensko javnost očitno bolj in hitreje prepričata, kot pa iskanje resnice, mirno dokazovanje in trdo delo za celotno skupnost.

Pri tem je torej očitno, da so k zmagi Gibanja Svoboda močno pripomogle nevladne organizacije z Inštitutom 8. marec na čelu, ki so jih v dominantnih medijih praktično vsakodnevno citirali. Pri tem je šlo jasno za levičarske NVO.
No, seveda je bolj kot kadarkoli doslej šlo za očitno zlizanost NVO, osrednjih medijev in finančnih virov globoke države. Vse kritike in vsi napadi na Janševo vlado so bili skrbno načrtovani, vse laži dosledno medijsko popularizirane in nevladne organizacije so se bolj kot kadarkoli doslej razgalile kot orodje globoke države, vključno s sindikati, ki so iz najbolj pritlehnih politikantskih motivov nasprotovali nižanju davkov in splošnemu višanju neto delavskih plač.

Na drugi strani se mi zdi, da je bila desna civilna družba povsem pasivna …
Ne moremo reči, da je bila pasivna. Le slovenski medijski prostor je močno, da ne rečem patološko neuravnotežen. Agresivna levičarska agenda obvladuje 90 odstotkov medijskega prostora, v svoji agresivnosti pa se ne ustraši nobenih laži in diskreditacij. Stranke politične desnice pa so v svojem delovanju omejene na vsebinsko razpravo, argumentiranje svojih stališč in delovanje v okolju višje politične kulture. Od desne civilne družbe ne morete pričakovati, da bo sežigala lutke levičarskih politikov in razpenjeno kričala po cesti “smrt kučanizmu” ali “smrt golobizmu”.

Zdi se, da je slovenska politična javnost razdeljena, kot še nikoli. Razdeljena predvsem glede kulture obnašanja. Se spomnite demonstrativnega pohoda desne civilne družbe “Za življenje”, ki je s svojim kulturnim in prijaznim nastopom le opozarjala na pomanjkanje spoštovanja še nerojenih otrok, iz levičarske civilne družbe pa doživela dobesedno prostaško histerijo. Očitno dva svetova! In če volivci bolj verjamejo lažem in prevaram ter bolj sledijo kričanju in hujskanju k sovraštvu kot pa tistim, ki svojo predvolilno nastopanje posvečajo resnim družbenim temam, potem si bo narod pisal sodbo sam. Ne moremo pa pričakovati, da se bo desna civilna družba spustila na tako nizko raven.

Kako vidite pri tem vlogo slovenske Rimokatoliške cerkve? Vidi se, da je javnomnenjsko potisnjena povsem v kot …
Nekoč jo je potiskal v kot komunistični režim, danes jo mediji, včasih se pa kar sama skriva v kot. Zaradi politične korektnosti marsikdaj molči, ko bi morala govoriti. Ne toliko Cerkev kot institucija, ampak kot posamezniki, po katerih se ocenjuje delovanje institucije. Poglejte. Politične, sodne in medijske oblasti mnogokrat zavestno lažejo, kradejo in ubijajo oziroma diskreditirajo, izločujejo in onemogočajo. Pravi prerok se ne bi smel bati jasno in odločno zaklicati: ne laži, ne kradi, ne ubijaj! Zaklicati podjetnikom, učiteljem, novinarjem, sodnikom pa tudi poslancem, ministrom in celo predsedniku vlade.

Bo k izboljšanju položaja Cerkve na Slovenskem in tudi na splošno v svetu kaj pomagala sinoda o sinodalnosti? V sredo so sodelavci sinode pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) predstavili nacionalni sinodalni sklepni dokument …
Pozdravljam sinodo. Reševanje problemov, v katerih se je Cerkev znašla, zahteva široko, odprto in temeljito razpravo. Ti problemi so pravzaprav problemi zahodne družbe, na neki način pa že tudi problemi celotnega sveta. Želel bi, da bi bila Cerkev spet sposobna odgovoriti na te sodobne probleme tako družbe in naroda kot posameznega človeka. Pa ne le z vidika večnosti, ampak tudi z vidika človekove naravne zakonitosti, ki se nam dobesedno razkraja pred očmi. Mnogi, ne samo kristjani, od nje to tudi pričakujemo.

Če nekoliko preskočiva in se vrneva k slovenski politiki. V letih 2004 in 2008 ste bili predsednik državnega zbora. Kako glede na to ocenjujete delovanje zdajšnjega sklica državnega zbora?
Prvi vtis novega parlamenta je dal žalostno podobo. Če kje, potem se v parlamentu volilni zmagovalec ne sme obnašati prostaško oblastno. Od predsednika parlamenta se pričakuje, da bo predvsem do opozicije dobrohotno korekten, ne pa da jo skuša tudi z ravni oblasti čim bolj utišati. V tem smislu je sedanji parlament začel zelo slabo. Včasih se zazdi, da volilni zmagovalec skuša na vsak način zatirati volilne premagance. A zatirati jih pomeni zatirati njihove volivce, velik del naroda. Ni dobro biti pijan od oblasti. Tak primitivizem se tudi oblastniku prej ali slej maščuje.

Kako ocenjujete delo Golobove vlade? Očitno je, da je njen prvi cilj obračun z dediščino in s kadri prejšnje, Janševe vlade …
V starih časih se je vsak nov vladar predvsem na začetku svoje oblasti pokazal dobrohotnega tudi in predvsem do tistih, ki se do takrat nad njim niso navduševali. Bili so časi, ko se je vladar zavedal, da je postal vladar vseh, ne samo tistih, ki so mu pomagali na prestol. Za vse se je čutil odgovornega. Teh časov zdaj ni več. Z oblikovanjem seznama tistih, ki so se zaposlili v času prejšnje vlade, je novi premier takoj na začetku pokazal nevarno grozeč primitivizem. Že na začetku je dal vedeti, da se čuti odgovornega samo za en del naroda, drugi del pa bo obsojen na izključevanje in drugorazrednost. Slab in nevaren začetek vladanja. Slab in nevaren tudi zanj.

Kako uspešna oziroma neuspešna pa je vlada v boju z draginjo?
Eden prvih ukrepov nove vlade je bila ukinitev davčnih (dohodninskih) olajšav, ki jih je sprejela prejšnja vlada, kar ob napovedani draginji pomeni, da nas je poslala z dežja pod kap. Obljublja pa delitve nekih draginjskih bombončkov, ki so jih sedanje vladne stranke v času pandemije tako zelo kritizirale. No, sam spopad z draginjo bomo lahko ocenjevali šele prihodnje leto. Bojim pa se, da ta spopad ne bo v ponos sedanji vladi.

Politična jesen bo nedvomno zelo vroča. Na pobudo SDS in državljanov bodo s 1. septembrom začeli na upravnih enotah zbirati podpise za tri zakonodajne referendume: za novelo zakona o vladi, za novelo zakona o RTVS in novelo oziroma spremembe zakona o dolgotrajni oskrbi … Kako gledate na te referendumske pobude?
Pozdravljam te pobude. Evropske države imajo povprečno 12 do 14 ministrov, mi naj bi jih imeli pa 20?! Pa nismo največja evropska država. To res ne gre, da bi ministrstva množili glede na število koalicijskih partnerjev in njihovih želja. Tudi novi zakon o RTVS je močno vprašljiv. Dosedanji zakon je za imenovanje programskega sveta dal večji poudarek državnemu zboru, ki je vsakokrat odraz volje volivcev, sedaj pa naj bi pri imenovanju sveta imeli glavno besedo zaposleni novinarji, kar je skregano z zdravo pametjo. Glavno besedo morajo ohraniti poslušalci in gledalci, plačniki, državljani, volivci. Seveda zaradi 30 let ideološke kadrovske politike je zapriseženo levičarskih novinarjev na nacionalki pač “jeb…o” več. Tudi ustavitev zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga čakamo že 14 let, je nesprejemljiva. Naj torej končno odloča ljudstvo na referendumu.

Se bo Zbor za republiko angažiral pri teh referendumskih pobudah?
Seveda. O programu dela bomo razpravljali na začetku septembra.

V nedeljo, 23. oktobra, bodo predsedniške volitve, lokalne pa 20. novembra. Imam občutek, da lahko dr. Anže Logar na teh predsedniških volitvah preseneti, saj je kredibilen kandidat s poslansko in ministrsko izkušnjo. Njegova glavna konkurentka Nataša Pirc Musar je namreč močno kontaminirana …
Res nas čaka burna volilna jesen. Spet bomo priča sistematični medijski kampanji, v kateri bo 90 odstotkov medijev hvalilo in risalo najlepšo podobo svoje izbranke, tekmece pa obkladalo z negativno podobo in izmišljenimi lažmi. Drugi mediji, ki imajo kvečjemu 10 odstotkov medijskega vpliva, pa se bodo trudili pokazati tudi pravi obraz tekmecev. Upam, da nas ne bo spet presenetila železna zakonitost, na katero je opozoril ustavni sodnik Klemen Jaklič, ko je rekel, da brez pluralnosti medijev ni demokracije! Če je namreč medijska krajina enostransko izmaličena, potem je tudi presoja volivcev izmaličena. In tako dobimo izmaličene volilne izide in izmaličeno državno vodstvo.

Ustavno sodišče je v začetku poletja odločilo, da je zakonodajna ureditev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le osebi različnega spola in da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka, v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije. Državni zbor ima pol leta za odpravo te domnevne neustavnosti. Kako gledate na to odločitev ustavnega sodišča?
S temi vprašanji se državni zbor ukvarja že dvajset let. Še največ se je v času obravnave Družinskega zakonika. Ves čas je bila v zraku trditev, kako zelo so istospolno usmerjeni državljani diskriminirani, čeprav je bil že v prvi Janševi vladi leta 2005 sprejet zakon o istospolni partnerski zvezi, ki zagotavlja vse pravice partnerjev, kot veljajo za poročene. Le vprašanje dedovanja, preživnine, obiska partnerja v bolnišnici in podobno ni bilo dosledno urejeno, kar pa je naslednja Janševa vlada takoj popravila v skladu z določbo Ustavnega sodišča RS.

Kljub močnim in vztrajnim populističnim pritiskom pa nismo po sprejetju zakona doživeli nobenega navala na registracijo istospolnih zvez. In še kar naprej smo poslušali, da morajo tudi istospolni imeti pravico do poroke, statusa družine, posvojitve otrok itd. Taka izenačitev pa je mogoča le s popolno degradacijo družine in z ignoriranjem dejstev, kot so “mož” – “žena”, “oče” – “mati”. To se je torej – kot ena najpomembnejših stvari nove vlade – zgodilo takoj na začetku mandata. A tudi sedaj ni pričakovati nobenega navala na poroke istospolnih, saj je že sedaj povprečno sklenjenih stokrat manj istospolnih zvez (lani 58) kot klasičnih porok (lani 5.916). A to očitno ni pomembno. Pomembno je, da je simbol družine razvrednoten.

Vse bolj nasilno je tudi propagiranje pravice istospolnih parov, da posvojijo otroka. Nobeno dokazovanje, kako pomembno je za otrokov psihični razvoj, da živi ne le v normalnih življenjskih razmerah, ampak da ima očeta in mater in da je njuno skupno življenje urejeno in predvidoma trajno. Da posvojenec ne bi padel v okolje surovosti, ločitve ali – bog ne daj – pedofilije. Zato smo že v času sprejemanja Družinskega zakonika predlagali člen, ki bi tistemu, ki določa posvojitelja, dal jasne kriterije za izbiro najprimernejšega posvojitelja. V Sloveniji je namreč desetkrat več parov, ki bi želeli posvojiti otroka, kot pa otrok, primernih za posvojitev. Žal nam ni uspelo. Ni namreč treba istospolnim parom prepovedovati posvojitev, treba pa je določiti, da ima otrok pravico biti posvojen v najprimernejše družinsko okolje.

Sicer pa je posvojitev v istospolno skupnost samo še en korak do popolne dehumanizacije družbenega življenja. Naravno življenjsko skupnost moškega in ženske, družine in naroda intenzivno razgrajujemo in z vsemi sredstvi propagiramo ter ustvarjamo nenaravne biološke skupnosti vse tja do zoofilije. Vse bolj razgrajujemo tudi spoštovanje človeškega življenja, pa naj gre za nerojenega otroka ali nemočnega starostnika. Da o prostaško lahkomiselnem poigravanju s človeškim genomom ne govorim. Civilizaciji, ki je tako skregana z naravo, se ne piše dobro.

Naj ob koncu najinega pogovora malo pogledava še mednarodno dogajanje. V reviji Zaveza sem nedavno prebral vaš zanimiv prispevek z naslovom “Razumeti Putina in Ukrajino”. Začnete ga s citiranjem Alaina Besançona. Zakaj?
Velikih družbenih gibanj ne moremo razumeti brez poznavanja zgodovine. Znani zgodovinar in filozof, ki je temeljito raziskoval nacizem in komunizem, je imel navado reči, da sta to bila dvojajčna dvojčka. Za oba je bilo tudi značilno, da sta ponujala “vzvišene ideale”, ki zmorejo spodbuditi navdušeno vdanost in junaška dejanja. Kljub temu pa obe ideologiji narekujeta tudi pravico in celo dolžnost do ubijanja. In prav ta duh se kaže v Putinovem upravičevanju krvavega napada na Ukrajino.

Zanimiva je vaša ugotovitev, da je ruski predsednik Vladimir Putin “očitno skrbno prebral” knjigo Aleksandra Solženicina Rusija v razsulu. To je pisatelja, ki ga vsi cenimo tudi zaradi njegove pogumne pisateljske drže v času komunistične Sovjetske zveze …
Tezo, da je bil razpad Sovjetske zveze (leta 1991) največja geopolitična katastrofa dvajsetega stoletja, je Putin povzel po Solženicinu, ki pravi, da je bil razpad največja tragedija v zgodovini Rusije. Ignorira pa Solženicinovo drugo ugotovitev, da je bil tudi nori državni prevrat leta 1917 velika ruska katastrofa. Po mnenju Solženicina je oktobrski revoluciji sledila sistematična razgradnja tradicionalnih vrednot vključno z narodnostno identiteto. V svoji zadnji knjigi leta 1998 pa je zapisal, da je Rusija duhovno in telesno zlomljena in da je sredi predzadnje izgube duhovnih tradicij, korenin in celovitosti družbenega življenja. Duhovne moči Rusije so uničene. Prav v tem pa je Solženicin videl razlog, da se Sovjetski zvezi kot skupnosti neodvisnih držav ni uspelo ohraniti, kot se je – vsaj doslej – ohranila Evropska unija.

Putina bi lahko razumeli, da ga boli, da se je SZ tako lahkomiselno razkrojila. A razumeti bo moral, da s krvavo silo ni mogoče vzpostaviti in ohranjati zveze suverenih demokratičnih držav. Brez duha Adenauerja, de Gasperija in Schumana ne bo šlo. Tudi za EU to velja.

Pri tem opozarjate, da skuša Putin upravičevati agresijo na Ukrajino z bojem proti “dekadentnemu Zahodu” …
Že davno pred napadom na Ukrajino je Putin zaskrbljeno kritiziral prodor dekadentnega Zahoda proti Vzhodu. Opozarjal je na ideologijo multikulturnosti, zaničevanje lastne narodne zavesti, predvsem pa na širjenje spolnega razvrata, razkrajanje družine in propagiranje nenaravnih pogledov na bistvo spolnosti. Zato se je tudi tako zelo zbližal z Rusko pravoslavno cerkvijo in samim moskovskim patriarhom. Vendar je ta skrb kot motivacija za odstranitev aktualne ukrajinske vlade kmalu postala neprepričljiva. S pobijanjem namreč ni mogoče spreobrniti naroda. Vendar je Putin bil in ostane otrok kagebejevske vzgoje, ki tudi “plemenite” cilje zna in hoče dosegati predvsem z nasiljem.

In še vprašanje za konec. Kako ob tem ocenjujete dosedanje ravnanje Evropske unije in kako naj ravna v prihodnje? In s tem tudi Slovenija …
Nacizem in komunizem sta se izkazala kot nori ideologiji, ki sta povzročili nezaslišano človeško trpljenje. Če ne dovolimo, da bi nas komunistična zabloda izučila, naj nas vsaj spomin na nacizem spravi k pameti. Dve ali tri leta je Hitler mirno zasedal sosednja ozemlja, preden je Evropa priznala, da gre za vojno. Če bi se takrat pravočasno odzvala, bi se morda izognili drugi svetovni vojni. Danes pa je čas, da se izognemo tretji svetovni vojni.

Na vidiku pa je še ena vojna oziroma smo že globoko v njej. Vojna za ohranitev narave. Pa ne samo zelene narave, ampak tudi in predvsem za ohranitev človeške narave. Za spoštovanje človekove biološke, narodnostne in spolne identitete. V vzponu so namreč drugačne ideologije, a prav tako nore in protinaravne. Prav tako totalitarne in agresivno destruktivne. Vsiljuje se vprašanje, ali se bo tudi tem grožnjam Evropa pravočasno uprla.

Biografija
France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Po končanem študiju gradbeništva je vstopil med jezuite. Študiral je filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu, kasneje pa, ko je zapustil jezuitsko skupnost, je doštudiral medicino v Ljubljani. Sprva je kot splošni zdravnik deloval v obratnih ambulantah Litostroj in Iskra, nato pa v splošni ambulanti na Vrhniki, kjer je postal direktor zdravstvenega doma, kasneje pa zasebni zdravnik koncesionar. Bil je tudi prvi generalni sekretar Slovenske zdravniške zbornice. Leta 2000 je v času Bajukove vlade opravljal funkcijo državnega sekretarja za osnovno zdravstvo na Ministrstvu RS za zdravstvo. Za poslanca je bil na listi Slovenske demokratske stranke prvič izvoljen leta 2000, nato pa še leta 2004 in 2008. V obdobju med letoma 2004 in 2008 je bil predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, med letoma 2008 in 2011 pa njegov podpredsednik. Bil je tudi predsednik Sveta SDS. Je predsednik Zbora za republiko. Leta 2018 je izdal knjigo Slovenske podobe zla.

Metod Berlec, Demokracija