Dvolična Mladina v vsej svoji okrutnosti: Posmehuje se Slovencem, katerih krivična oblast je ločila njihovo družino!

Janez Janša s soprogo Urško (foto: STA)

Levičarski medij Mladina iz tedna v teden dokazuje, da se zna spustiti še nižje, kot se je v številki pred tem. Tokrat so objavili patetično zgodbo, da bi poniževali in izpodbijali ameriškega predsednika Donalda Trumpa, češ kako njegova oblast ločuje otroke od svojih staršev na meji med ZDA in Mehiko ter da so otroke od staršev ločevali le najhujši diktatorji sodobnega časa. Se strinjamo, tega so se posluževali le najhujši nemoralneži – to dobro potrjujeta primera, ko so otroke po drugi svetovni vojni ločili na Petričku, njihove starše pa pobili, ali pa malčka, ki so ju na silo ločili od svojega očeta Janeza Janše, prav tako je več kot odličen primer koroških dečkov, ki so ju na silo, z ugrabitvijo, ločili od dedka in babice. Tudi v svinčenih časih, ko je Udba likvidirala in zapirala politične nasprotnike, so številni otroci ostali brez staršev – samo eden izmed teh je primer nasilništva nad bolgarskim državljanom, živečim v Sloveniji, Agopom Stepanjanom. 

Mladina je zapisala, da so “otroke od staršev ločevali le najhujši diktatorji sodobnega časa”. S tem ciljajo na “fake” zgodbo, ki se je pred nekaj dnevi pojavila v tujih medijih, češ kako je ameriška oblast kruta, ker je ločila dvoletno deklico iz Hondurasa od svoje mame, ob tem pa je punčka neusmiljeno jokala. Prizor, ki se vsakemu človeku globoko usidra v srce. A ni vse tako, kot so poročali mediji; oče deklice je namreč dejal, da deklica ni bila nikoli ločena od matere, odkar so ju ujeli na meji. Še več, dekličin oče, 32-letni Denis Javier Varela Hernandez, je razkril, da je njegova žena Sandra vzela hčer na nevarno pot v ZDA 3. junija, ne da bi mu povedala. Povedal je še, da odhoda žene na nevarno pot ni podpiral, in da je želela poiskati azilni dom v Ameriki. “Vprašal sem jo, zakaj bi postavila najino hčer v takšno nevarnost. A na koncu se je vseeno tako odločila,” je dejal oče deklice in dodal, da je bilo to dejanje izredno neodgovorno. V Ameriko pa je želela zaradi “boljše prihodnosti” in je plačala 6.000 dolarjev tihotapcem, da bi jo peljali tja. Ob tem je zapustila moža in tri starejše otroke, 14-letnega sina Weslyja, 11-letno Cindy in 6-letno Brianno. A je vsa dejstva Mladina prezrla in lažnivo zapisala: “Medtem ko so otroci na meji med ZDA in Mehiko v joku klicali starše, se je eden od uradnikov šalil, da imajo cel orkester in da jim manjka samo še dirigent.” Priznamo, Mladina in njeni pisuni imajo domišljijo, ustvarjeno za španske limonade!

Še več, Mladina v lažnivem primeru išče sočutje z bralci, in sicer, da lahko zaradi ločitve otrok in staršev, ki je, mimogrede, ni, pričakujemo “na tisoče uničenih življenj, moške in ženske, ki bodo čez desetletja kot stari ljudje še vedno trpeli in se spominjali ločitve od staršev, o tem pisali v sedanjiku”. Čudovito bi bilo, če bi tako sočustvovali tudi s slovenskimi otroki. Spomnimo se samo tragične zgodbe koroških dečkov, v kateri so strokovnjaki opozarjali prav na te škodljive posledice. Ne le, da sta fantka na grozljiv način izgubila mamo, po tej kruti usodi so ju ločili še od starih staršev. Zanimivo, da so si pred nekaj tedni celo na Žurnal24 upali zapisati, da dečka že kažeta posebnosti, ki so posledica slabih razmer med odraščanjem, medtem ko ima ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak še vedno “kameno lice” in je zgodba prav nič ne gane, kot tudi ne Mladine. Ko pa gre za tujce, pa čeprav je zgodba popolnoma lažna, pa znajo njeni novinarji hitro obrniti ploščo.

Slovenska komunistična realnost: otroke brutalno pretepli, nato odpeljali neznano kam
Rdeča Mladina pa gre še dlje: “Današnje ločevanje otrok od staršev na meji med ZDA in Mehiko je enako hudobno in kriminalno dejanje, kot je bilo ločevanje staršev od otrok v nacistični Evropi.” Primerjava je sicer butasta, saj je ZDA ena izmed držav, ki najbolj dosledno spoštuje varstvo človekovih pravic, z ločitvijo pa so z DNK analizo preverjali, ali so otroci sploh biološko pripadali nezakonitim migrantom, ki kradejo tuje otroke, da so lahko zakonito bivali v ZDA. Ne povedo pa v tedniku malikovanja nekdanjega režima, da so še nedavno nazaj, v “komunističnem raju” sredi Evrope, Sloveniji po drugi svetovni vojni, kjer otrok niso le ločili od svojih staršev, temveč so nekatere pustili umreti sredi grozljivih razmer. Nadvse zgovoren je primer otrok, ki so jih odvzeli staršem v povojnem taborišču na Teharjah. Starše so umorili, otroke pa odpeljali na zapuščeno posestvo Petriček, kjer so jih zadrževali več mesecev. Tiste, ki so preživeli, so nato razselili drugam – večini so spremenili identiteto in jih oddali v rejo. Knjigo o tem črnem poglavju slovenske zgodovine se je odločil napisati Ivan Ott, eden od preživelih otrok s Teharij, ki je razkril, da so bili otroci na Petričku stari od 9 mesecev do 18 let, pogosto pa so bili prepričani, da so zapuščeni od vseh ter da jih nihče nima rad. Kako kruto so ravnali z njimi, dovolj zgovorno pove že vzdevek partizanke, ki je bila zadolžena zanje – klicali so jo namreč Črna vdova. Za škornjem je nosila zataknjen bič, ki ga je uporabila za kaznovanje otrok, ki niso upoštevali njenih navodil. Otroke so kaznovali tudi tako, da so jih zapirali v sušilnico (znan je primer, kako se je tam dušil eden od otrok, ko so dekleta kurila peč za pranje perila), pa tudi tako, da so jih zapirali v betonske silose – pokrite prostore v zemlji. Tam so ostali od nekaj ur do nekaj dni. “Neke noči so trije otroci pobegnili in zjutraj je vodstvo otroškega taborišča Petriček zasliševalo ostale otroke na posestvu, kdo je to bil. Ker niso odgovorili, so morali stati v vrsti na dvorišču, dokler niso začeli posedati na travo. Pobegle otroke so privedli nazaj na posestvo in jih, v opozorilo ostalim, pretepli. Deklico je komisarka s pasom pretepala tako dolgo, da se je onesvestila. Dva fanta pa so partizani odvedli v klet in ju tam pretepli, da sta bila polna modric in krvavih ran. Ko so prenehali s pretepanjem, so jim zvezali roke in jih odvedli neznano kam. Ostali otroci jih niso nikoli več videli,” razkriva Katja Skubic v dokumentu Taborišče za otroke Petriček, objavilo pa ga je na svoji strani celo ministrstvo za pravosodje.

Ko so ločili najmlajša sinova od Janeza Janše, sta bila še malčka: Namesto usmiljenja in pravice posmeh
Levičarski medij Mladina v svojem članku citira tudi enega od profesorjev zgodovine na univerzi Michigan, Juana Colea, ki trdi, da so “na enak način, kot to zdaj počne predsednik ZDA Donald Trump s svojo administracijo, otroke od staršev ločevali največji diktatorji sodobnega časa”. To je na svoji koži izkusila družina Janeza Janše, ko so otroke od svojega očeta ločili v letih 1988, ko so ga obsodili pred vojaškim sodiščem brez prisotnosti javnosti in brez pravice do odvetnika, 1989, ko ga je po pravnomočnosti sodbe slovenska komunistična oblast ponovno aretirala in ga poslala na prestajanje kazni najprej v najstrožji slovenski zapor na Dob pri Mirni ter ga šele po ponovnih demonstracijah premestila v odprti tip zapora na Igu, in nazadnje leta 2014, ko je takratna oblast v pohlepu za stolčke skonstruirala sodni proces Patria. Njegova najmlajša sinova – Črtomirju je ob očetovem odhodu na Dob le dva meseca manjkalo do tretjega leta, Jakob pa je bil enoletni malček – sta bila tako na podlagi krivične sodbe ločena od svojega očeta kar 176 dni, prav tako tudi starejša Žan in Nika. V Mladini takrat niso zahtevali, da se “mora to prenehati takoj”, kot zahtevajo v primeru migrantov, temveč so se še posmehovali Janši in njegovim najbližjim, češ da ga čaka “romanje na Dob od 16. ure dalje”, ter tako še povečevali trpljenje na silo ločene družine s strani sodnika Branka Masleše, ki je takrat v tej zadevi na vrhovnem sodišču vodil senat.

 

Vir: Twitter

Najprej z montiranim procesom obsodili očeta, nato prijeli še mater – otroci pa sami doma
Spomnimo pa se tudi montiranega procesa, ko sta SDV in Kos obsodila osem ljudi – med njimi štiri Bolgare, ki so živeli v Sloveniji. Eden od teh je bil kitarist, bobnar in pevec Agop Stepanjan, ki so ga prijeli 19. aprila 1984 na filmski način: skupina moških, oblečenih v temne obleke, pod katerimi so imeli orožje, se je pripeljala s šestimi golfi bele barve in Stepanjana aretirala. O tem je kasneje napisal knjigo Igor Omerza, v kateri je na podlagi verodostojnih dokumentov razkril, da je bil celoten postopek, od preiskave, sojenja in obsodbe na devet let strogega zapora, montiran. Za tem sta nedvomno stala Udba in Kos, za to pa je vedel tudi maršal Tito, saj so ga s tem seznanili že leta 1979. Stepanjanu so očitali, da poskuša Jugoslavijo “pognati v zrak”, a se vse, kar so mu očitali, nikoli ni pripravljalo, še manj pa, da bi se zgodilo. Lažno obtožnico so zato sestavili na silo, ob tem pa je najmanj tisoč ljudi, ki so bili vključeni v načrtovan lažni pregon nedolžnega človeka, vedelo, da je to, kar počnejo, zločin proti človeštvu, je zapisalo Delo in dodalo, da vsi tej ljudje še skoraj 40 let po tem procesu molčijo. V Sloveniji težko najdemo obsežnejšo in bolj poglobljeno podatkovno bazo, ki bi razkrivala, kako so uničevali posameznika in njegovo družino, kot ravno v primeru Stepanjan.

Čeprav so prav vsi, ki so sodelovali v tem montiranem procesu, vedeli, da je Stepanjan v prvi vrsti vzoren mož in oče svojim trem otrokom ter glasbenik, ne pa vohun in sovražnik, so sodelovali v tem procesu, ko so ga v zaporu neusmiljeno pretepali in mu tako izmaličili obraz, da ga ni prepoznala niti lastna žena.

Stepanjana so v času prestajanja zaporne kazni večkrat prestavljali, vedno na slabše, kjer je še bolj trpel, njegova žena Cveta dosegla, da so ga predčasno izpustili – tudi s pomočjo pritiskov medijev in javnosti, ki je bila končno seznanjena s krivično razsodbo, dolgo kar 123 strani. Udba in Kos pa sta se spravila tudi nad Stepanjanovo ženo, ki sta jo dvakrat poslala v pripor in nad njo izvajala številne pritiske. “Tistega dne, ko so prišli domov pome ob šestih zvečer in me odpeljali na zasliševanje in me potem za nekaj dni zaprli, so moji otroci, osemletnik in šestletna dvojčka, ostali sami v stanovanju. Šele kasneje je soseda opazila, da so sami, in telefonirala je mojim staršem, da so prišli ponje. Ure in dnevi v zaporu, ko nisem vedela, kako je z otroki, ko so mi grozili, da mi jih bodo za vedno odvzeli – tega ni mogoče popisati. Zdelo se mi je, da življenje počasi odteka iz mene … In kasneje, ko sem po zaporih po vsej Jugoslaviji iskala svojega moža, potem ko so ga pripeljali predme, pa sem pred seboj gledala moškega, ki ga nisem prepoznala,” je za Delo izpričala žena Agopa Stepanjana in razkrila, da se je njen mož iz zapora vrnil kot invalid. Umrl je na njenih rokah, točno 20 dni potem, ko je dočakal sodbo o umiku tožbe.

M. S.