Edvard Kocbek, uklenjeni velikan

Edvard Kocbek (Foto: Wikimedia commons).

27. septembra 1904 je bil rojen Edvard Kocbek, pisatelj, politik in pesnik. Najpomembneje so ga zaznamovale novele iz zbirke Strah in pogum, saj je bil izločen iz političnega in javnega življenja. V petdesetih letih se je odmaknil od programskega in “lopatarskega” pisanja, kar je vznemirilo tedanjo oblast, zato so ga prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja. 

Že v gimnazijskih letih se je pridružil skupini mladih krščanskih socialistov, ki so jim bili zgled Janez Evangelist Krek, Ivan Cankar ter Romano Guardini.  Družil se je s S. Grumom, A. Ocvirkom, J. Vidmarjem in V. Bartolom. Kot študent ljubljanske Univerze je leta 1928 postal glavni urednik revije Križ na Gori in deloval v katoliškem mladinskem gibanju. V ta čas segajo njegove pesmi, ki jih je objavljal v Domu in svetu.

Mladostno obdobje
Kocbek je študiral bogoslovje, vendar se je preusmeril na študij romanistike. Študiral je tudi v Berlinu in Parizu, zato je kot profesor francoščine služboval v Bjelovarju, Varaždinu in Ljubljani. Povezal se je s katoliškimi izobraženci in urejal revijo Dejanje. Kot predstavnik Krščanskih socialistov je sodeloval pri ustanovitvi OF, kasneje pa je postal član njenih visokih organov.

Med vojno sodeloval na ”pravi” strani
Med vojno je bil aktivno vključen v Avnoj in bil udeležen na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju l. 1943 in se udeležil tudi zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju l. 1944. Po vojni je bil minister v zvezni vladi in podpredsednik Ljudske skupščine LRS.

Umetniške novele, ki so vznemirile komunistično nomenklaturo
Ob izdaji zbirke Strah in pogum  l. 1951 je požel nezaupanje Komunistične partije,  ki mu je za deset let povsem onemogočila umetniško delovanje v javnosti, nadzorovan pa je bil do konca življenja. S svojimi novelami se je dotaknil pobijanja belogardistov in vprašanja krivde partizanskih eksekutorjev.

Literarno ustvarjanje po obdobju popolne diskvalifikacije
Ponovno je začel izdajati leposlovje leta 1961, tri leta pozneje pa je za izdano pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Pozneje je izdal še pesniški zbirki Poročilo (1969) in Zbrane pesmi (1977) ter posebno oblikovano prozo Listina (1967), ki je zmes intimne pripovedi in faktografije, ter potopise Krogi navznoter (1977).

Zaradi izjav o delovanju komunistov je nastal pravi šok v slovenski javnosti ob izidu knjige Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa (v njej je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala Boris Pahor in Alojz Rebula. Tokrat je Kocbek drugič doživel javno politično obsojanje. Leta 1981 pa je umrl v Ljubljani.

Kocbek je v slovenskem prostoru pustil neizbrisen pečat z literaturo in osebnostjo. Slogovno je prešel v eksistencializem. Skupaj z žrtvami povojnih pogojev ni dočakal začetka narodne sprave, ki se bo zgodila ob spoštljivem pokopu povojnih žrtev komunističnega nasilja.

A. B.

  • Caetano

    Knjizica Strah in pogum ni cisto nic posebnega, le komunisticnim fanatikom se lahko zdi sporna. Mislim, sicer, da so jo najprej dovolili izdati nato pa jo uporabili za odstranitev Kocbeka iz javnosti in postavitev pod strog nadzor udbe.

    Kocbek je naredil napako, ker je mislil, da se bo dalo vplivati na boljsevike, da bodo bolj cloveski.

    • Ivan Friderik Novak

      Če trdiš, da delo Strah in pogum ni nič posebnega, razkazuješ svojo duhovno revščino.
      Sicer pa ima vsak pravico do svojega mnenja.

      • MEFISTO

        Tudi ti ravno ne blestiš.

        Sicer smo te pa že navajeni v vseh izvedbah.

        • Caetano

          Kdo je ta človek?

          • MEFISTO

            Kdo je ta človek, sprašuješ?

            To je nek nepomemben genij z Gorenjske, ki je tako pameten, da mora uporabljati celo množico nickov, da da lahko pove, česa vsega ne ve.

          • Jovo Jamnica

            Ne žali intelekta spoštovanega Caetana!

          • MEFISTO

            Caetano je vljudno vprašal in jaz sem mu korektno pojasnil.

          • Rogerg

            ha ha ha ….A je to mister Petrovc…imenovan tudi tousent nick künstler…?????

  • Ivan Friderik Novak

    Članek o Kocbeku je pravo skrpucalo, nevredno imena velikega literata.
    Zanima me kdo je avtor/avtorica, podpisan/podpisana z A. B. Upam, da ne gre za “bistroumno” Alenko Bratušek.

    • MEFISTO

      O Alenki Bratušek nič, ker je bila zvezda v primerjavi s Cerarjem.

  • MEFISTO

    Kakorkoli že obračamo Kocbeka, mu ni mogoče oprostiti medvojne in povojne kolaboracije s komunisti, ki so se sklicevali na legitimnost svojega boja za oblast, ker so jih podpirali krščanski socialisti.

    S podporo komunistični partiji ji je izdal tudi bianco menica za genocidne poboje ter za usodno moralno in gospodarsko uničenje Slovenije med in po vojni ter revoluciji..

    Kocbek je bil nekdanji vrhunski slovenski intelektualec, zato je dobro vedel, kaj so počeli boljševiki v Sovjetski zvezi, pa je to klub temu dopustil tudi v lastni domovini.

    Njegov literarni opus ne more odtehtati njegove usodne zmote in vseh grehov, kisi jih je s tem naložil.

    Bojim se, da gredo Ljudmila Novak in njeni krščanski socialisti po poti Kocbeka ter njegovih nekdanjih krščanskih socialistov, seveda brez literarnega opusa.

  • ljubinica

    “S svojimi novelami se je dotaknil pobijanja belogardistov in vprašanja krivde partizanskih eksekutorjev.”
    Le od kod je ta članek prepisan?
    Izraza “belogardisti” niti kučanisti ne uporabljajo več .

    ****…
    Slogovno je prešel v eksistencializem. Ne samo slogovno, tudi filozofsko. Upravičeval je komunistično zločinstvo z zgodovinsko nujnostjo. Enako kot komunisti.
    Pisal je o “blaženi krivdi” …..

    ******
    “Skupaj z žrtvami povojnih pobojev ni dočakal začetka narodne sprave, ki
    se bo zgodila ob spoštljivem pokopu povojnih žrtev komunističnega
    nasilja.”
    A pokop žrtev bo “narodna sprava”?
    Brez obsodbe zločincev.

    • MEFISTO

      Oznaka belogardist je pravilna.

      Po definiciji so bili belogardisti v Sovjetski zvezi antirevolucionarji, kar je najvišja stopnja moralne blaženosti.

  • MEFISTO

    Ne pozabite, da je bil po lastni izjavi tudi brkati Stanovnik nekoč krščanski socialist.

    Torej mu je bil Kocbek šef.

    • ljubinica

      Krščanski socialist je bil tudi Peterle.

      • MEFISTO

        On je še vedno najbolj vplivni krščanski socialist iz navideznega ozadja.

  • Caetano

    Lahko razumemo, da so se nekatere skupine na začetku pridružile OF, vendar je vsak, ki je bil razumen in pošten moral kmalu spregledati.

    Na začetku so bili del OF tudi npr. Angela Vode, Nagodetova Stara pravda, major Novak in častniško društvo, Jože Melaher, antinacist in slikar Franjo Golob ipd. Torej tudi takšni, ki niso bili komunisti ali pa so bili do partije celo kritični. Po prvem obdobju navidezne pluralnosti, v katerem partija že utrjuje svoje pozicije, ustanovi VOS, mimo OF, prevzema vodilna mesta itd. sledi skrajna zaostritev konec leta 1941. Takrat se KPJ in s tem KPS odloči zaostriti razredni boj, prepovedati druga odporniška gibanja in pospešeno pripravljati na t.i. drugo fazo revolucije, se pravi utrjevati pozicije za popoln prevzem oblasti in osnovanje totalitarizma. To je nekaj mesecev kasneje grajala celo SZ, ki je imela sicer iste dolgoročne cilje, vendar je menila, da ji lahko takšno ”prehitevanje” škodi v mednarodnih odnosih in pri prejemanju zavezniške pomoči.

    Ker so komunisti tako zaostrili stališča in bili proti vsakemu kompromisu so se vse skupine oz. stranke v Sloveniji morale izreči jasno ali so za ali proti komunizmu. Komunisti si niso pomišljali ovajati okupatorjem takšnih, ki se niso odločili za njihovo pot. Tako so npr. častnikom zagrozili, da bodo javno objavili sporazum o zavezništvu njihovega društva z OF, če bodo skušali kaj po svoje organizirati proti okupatorjem. Potem so izdajo izvedli tako, da so poslali na naslove častnikov pozive k mobilizaciji, po javni pošti. Tako so dejansko delali na isti liniji z gestapom, ki je od Italijanov tudi terjal internacijo bivših jug. oficirjev.

  • Caetano

    Kar se tiče konkretno kršč. socialistov so se s t.i. Dolomitsko izjavo iz marca 1943 čisto podredili KP, saj so ji priznali vodilno vlogo ne le v OF, temveč celo v povojnem času. Odrekli so se lastni politični stranki kar v naprej celo za čas po vojni. Večina jih je takrat tajno že pristopila v KP, samo na zunaj tega niso kazali zaradi varanja ljudi. Med temi je bil tudi Stanovnik, Fajfar itd.

    Kocbek je očitno, kot sopotnik komunistov živel v iluziji, da jih bo lahko omehčal, da bodo delali drugače, kot sovjetski boljševiki pri ”izgradnji socializma”.

    Še nekaj o usodi vodilnih kršč. socialistov, ki se KP niso hoteli povsem podrediti.

    Aleš Stanovnik, ki je bil pred Kocbekom voditelj kršč. socialistov je bil maja 1942 izdan Italijanom od VOS-a in ustreljen, kot talec. Njegova skrivališče je bilo namreč globoka tajna. Kocbek je ob tej novici menda govoril, da se ne sme ogroziti zavezništva s komunisti, na podlagi stvari, ki ni čisto jasna.

    Pesnik Tone Čokan je bil umorjen s strani komunističnega komisarja Urbana Dermastje. Ko so preiskovali njegov umor je komisiji OF njegova žena povedala naj bi ga ustrelila ona, ker je preveč politiziral in kartal.

    Profesor Kociper je bil junija 1942 zaprt, ker, da je preveč propagiral smernice kršč. skupine v OF ( ki so bile sicer na ravni politike IOOF ). Zapreti ga je dal Ivan Maček-Matija. Ker ni bilo konkretnih dokazov je bil izpuščen, vendar z Mačkovo pripombo, da je ostal ”potuhnjen nasprotnik partije”.
    Kasneje je umrl v zelo čudnih okoliščinah. Med hajko Nemcev je izgiubil stik s svojo enoto. Terenci v neki vasi so ga zvezali in predali Nemcem, ker da so ga sumili, da je ”izvidnik gestapa”.

  • MEFISTO

    Mar je Kocbek obžaloval le poboje 12.000 domobrancev – herojskih belogardistov – zaslužnih antirevolucionarjev?

    A poboje kakšnih 5.000 njihovih družinskih članov in 35.000 do 40.000 tisoč drugih nedolžnih Slovencev pa ni obžaloval.

    OF je imela v načrtu likvidacijo najmanj 40.000 najbolj vplivnih Slovencev.

    Kot je bil pri komunistih v navadi, so plane in norme vedno presegli.