[Ekskluzivno] Visoki komunistični uradnik in nekdanji partizan pijančeval do jutra, rinil za ženskami in kvasil neumnosti, tajkunski Dnevnik pa ga je razglasil kar za “ljubljansko faco”?!

Fotografija je simbolična. (Foto: STA)

Razkrivamo, kako je nekdanji partizan po vojni zasedal visoka uradniška mesta v Ljubljani, ki pa jih ni izkoristil za delo, pač pa za pijančevanje do jutranjih ur, rinjenje za ženskami in za kvašenje neumnosti. Zato si je prislužil celo strogi ukor ZKJ, a dolga leta po tem, po osamosvojitvi, ga je Petanov Dnevnik razglasil kar za “ljubljansko faco”, skrajno levičarska Mladina pa je izvajala reklamo za njegovo knjigo!

Ljubljančan Ciril Ulčar se je v mesto priselil z Bleda, obiskoval je bežigrajsko gimnazijo, med vojno se je priključil partizanom, po vojni pa je zaključil ekonomsko fakulteto. Dejstvo, da se je zvezi komunistov pridružil že leta 1944, pa je njegov življenjepis spremenilo v recept za uspeh v nekdanjem komunističnem režimu, ki je sledil krvavi revoluciji in tisočim umorjenih. Med drugim je zasedel tudi funkcijo načelnika oddelka za gospodarstvo pri Občinski skupščini Ljubljana Bežigrad.

Rinil naj bi za ženskami, pijančeval ter igral za denar
A kot kaže, omenjene funkcije ni opravljal vestno. Kot izhaja iz dokumentov, ki so nam bili posredovani, naj bi v bifeju krajevne skupnosti Stožice pijančeval, prav tako pa naj bi tam rinil za ženskami. A to še ni vse, svojo uradniško plačo naj bi zapravljal za igranje za denar v tamkajšnjem rekreacijskem centru. Prav tako se menda, glede na pridobljene dokumente, večkrat v službi sploh ni pojavil, tako se ni zglasil na delovno mesto na primer 18. maja in 19. maja. Izostanek 18. maja naj bi opravičil s sestankovanjem s kolektivom RC Ježica kar do 4. ure zjutraj.

Komunisti so nečednosti pometali pod preprogo, a Ulčar je prizadel “moralni lik komunista”
Komunisti so bili sicer znani po tem, da so takšne sramote in nevestnosti pri delu najraje pometli pod preprogo, kar dodatno priča o tem, kako resno problematičen naj bi bil Ulčar. Občinski komite ZKS Ljubljana-Bežigrad je zato med drugim ocenil, da je bila s tem “prizadeta njegova avtoriteta, moralni lik komunista, še posebno pa ugled uprave občine”.

Deloval naj bi le strog ukor, a očitno tudi to ni zaleglo, saj so se težave nadaljevale
Prav tako naj bi poleg njegove službene discipline trpela njegova starešinska avtoriteta pri sodelavcih: “Iz nagnjenosti do pijače je izhajal često nepravilen odnos do sodelavcev, ki se je izražal v podcenjevanju njihovega dela, grobosti in cinizmu, pri kontaktiranju z njimi in pomanjkanju sodelovanja in strokovnih nasvetov pri izvrševanju nalog oddelka.” Pred tem naj bi bil neštetokrat opozorjen, a prav nobeno opozorilo naj ne bi zaleglo, že predhodno pa so se morali komunisti ukvarjati z nepravilnostmi pri njegovem delu. Prav zato so mu izrekli kazen strogega ukora, ker je občinski komite “smatral, da bo le tako izrečena kazen nanj pozitivno delovala”.

Da bi se umaknil, so mu ponudili celo stanovanje in petmesečno plačo
A tudi stroga kazen očitno nanj ni imela nobenega vpliva, 20. oktobra istega leta je namreč Ulčarjevo ime ponovno prišlo na površje, tajnik občine Ivan Levstek ga je med drugim poklical na razgovor in mu predlagal sporazumno odpoved pod pogojem, da obdrži stanovanje, ki mu ga je dodelila občina Bežigrad, in da se mu izplača še kar pet mesečnih plač. A s tem se menda ni strinjal in naj bi ponudbo razumel kot podkupovanje, nato pa je le dal odpoved z mesta načelnika oddelka, pri čemer je prosil, naj mu pomagajo pri iskanju nove službe. S komunisti se kasneje po izreku strogega ukora, kot kaže, sploh ni želel več pogovarjati, oktobra naj bi zahteval le novo službo in jim takoj zatem odložil slušalko. Ali so mu ugodili ali pa se je moral znajti sam, nam vir ni uspel povedati.

Še dolga leta po nečednostih ga Petanov Dnevnik razglasi za “ljubljansko faco”, Mladina pa izvede reklamo za njegovo knjigo
Še leta 2015 je za režimsko trobilo Dnevnik takole govoril o svoji ženi: “Priznam, da sem bil številka dve. Moški gor ali dol,” se nasmehne, “ona je bila kakor krovna organizacija, sam pa sem zase obdržal popolno avtonomijo.” V pogovoru za ta časopis v lasti tajkuna Bojana Petana med drugim svojo takratno službo označi za psihično naporno, zaradi njegove dejavnosti na bolšjem trgu pa ga razglasijo kar za “ljubljansko faco”.

Foto: posnetek zaslona

Ulčar je umrl leta 2017, lansko leto pa so se ga z reklamo za njegovo knjigo spomnili pri Mladini, kjer njegova pričevanja, tako kot že mnoga druga pred tem, označijo kot objektivna: “V slogovno resda bolj skromnem delu je avtorjeva moč v prikazu vsakdanjih pogovorov, vsakodnevnih skrbi, drobnih zadovoljstev, itinerarijev, pojavov brezobzirne krutosti v primeru komandanta Gada … Skratka, knjiga, ki partizanstva ne predstavi kot heroični mit, ampak kot realni objekt zgodovine.”

Foto: posnetek zaslona

Rok Krajnc