fbpx

[Foto] Zadnje slovo od Davida Tasiča – pokončnega človeka, ki je skozi vsa leta trdno stal za demokratičnimi prepričanji svobode in pravičnosti

Včeraj so se pri sveti maši še zadnjič poslovili od Davida Tasiča. David je s svojim človeškim odnosom stkal trdne in večne vezi. Bil je človek, ki je postavil pravičnost in vrednote človekovega dostojanstva na prvo mesto v svojem življenju. Počivaj v miru, dragi David!

Po tem, ko nas je minuli teden zapustil junak slovenske pomladi David Tasič in je bila v njegovo slovo organizirana žalna seja, je včeraj v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani potekala še pogrebna sveta maša, na kateri so se mu zbrani še zadnjič poklonili v slovo. Upokojeni nadškof dr. Anton Stres je spomnil na čase ob osamosvajanju Slovenije, ko je pomembno vlogo odigral tudi David Tasič. “Ko se zazremo nazaj v tiste čase, se moramo zavedati, da srečni razplet takratnega dogajanja nikakor ni bil zajamčen in samoumeven, temveč zavit v negotovost in velika tveganja,” je dejal dr. Stres, ki pravi, da je bilo potrebne veliko odločnosti in trdnega moralnega prepričanja v smiselnost boja za vrednote človekove svobode in dostojanstva, ne glede na žrtve in posledice, ki jih je ta boj prinašal s seboj.

Tasić je skozi leta trdno stal za demokratičnimi prepričanji svobode, pravičnosti in človekovega dostojanstva
“Ta pogum in odločnost je David imel, kar je dokazoval skozi leta, ko je trdno stal za demokratičnimi prepričanji svobode, pravičnosti in človekovega dostojanstva, saj se je zavedal, da ta bitka v naši domovini nikakor še ni dobljen in na svetu nikoli ne bo,” je še dodal Stres. Spomnil je tudi na problem nasilja, ki ni nujno le fizično, temveč se lahko kaže tudi kot “duhovno, moralno in idejno, ki se izraža kot laž, prevara, manipuliranje, zavajanje z javnim mnenjem, z enostranskimi polresnicami ali pa celo kot medijski linč ali umor.”

Anton Stres 

Kdor se zavzema za svobodo izražanja mora računati na to, da bo v našem svetu preganjan
Stres je nadaljeval, da tisti, ki nasprotuje enoumnemu nasilju in se zavzema za varovanje svobode izražanja, mora računati na to, da bo v našem svetu preganjan in bo moral za zvestobo teh idealov kdaj tudi potrpeti, “toda ravno tedaj najbolj prepričljivo pokaže svojo iskrenost, privrženost in vrednote.” Zaključil je, da so prizadevanja in zvestoba rajnega Tasiča dobila svojo najvišjo potrditev in priznanje.

Milan Zver 

V imenu predsednika SDS je zbrane in pokojnega Tasiča nagovoril Zver
Po zaključeni sveti maši so se zbrani s svojimi govori še zadnjič poslovili od Davida Tasiča, med drugim tudi evropski poslanec dr. Milan Zver, ki je zbrane in pokojnega Tasića nagovoril v imenu predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Njegov govor objavljamo v celoti:

Dragi David,

najin skupni prijatelj, Janez, me je zaprosil, da ob tem slovesu spregovorim nekaj besed in izrečem iskreno sožalje družini, ki si jo imel nadvse rad! Iskreno in globoko sožalje! Vsi čutimo in vemo, da nas mnogo prezgodaj zapuščaš; a ne popolnoma, saj si s svojim človeškim odnosom stkal trdne in večne vezi z ljudmi, ki Te imamo radi.

Igralka in pesnica Mila Kačič je o tem pisala:

“Ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.
Da, stkane vezi so močnejše od smrti.”

Davida si preprosto moral imeti rad, ga spoštovati. Spoznal sem ga v drugi polovici osemdesetih, tako kot mnogi od Vas, ki smo brali njegove pronicljive zapise, zlasti o tabu temah tistega časa. Ko si govoril z njim, te je pozorno poslušal, ko je sam spregovoril, si moral prisluhniti. Kajti bil je redkobeseden in vselej osredotočen na bistvo. Ni tekmoval s sogovornikom, še manj te je hotel prepričati v svoj prav. Spoštoval je mnenje drugega, četudi ni bilo enako njegovemu in s tem izkazoval svojo veličino. Naj v tem božjem hramu izrečem misel, ki bi v tem okolju morda nekoč še veljala za heretično: David je poosebljenje liberalnega duha v najboljšem pomenu te besede – morda v Prešernovem smislu. Bil je svobodomiseln in strpen; lastnik kreposti, ki počasi spet izginjajo iz vsakdanje govorice in omike. Taki, kot je bil on, bi morali biti vsi, ki imamo opraviti z javno besedo.

A Tvoje besede, David, so imele vselej zelo jasno sporočilno in viharno moč, ko je šlo za vprašanje pravice ali krivice: v osemdesetih letih ali zadnja leta, vseeno kdaj, Tvoj refleks je bil vselej isti: postaviti se v bran vsakemu, ki se mu je godila krivica.
Nisi se hotel postavljati, biti v prvi vrsti. Dajal si videz, da si nad vsakodnevno mantro, nad cepitvami v narodu, nad političnimi in drugimi doktrinami; a bil si na strani konkretnega človeka, ki ga zaznamuje svoboden duh.

V neomajni veri v večnost dobrega, ki Te je krasila, naj spregovori Tvoj rojak, pesnik Alojz Gradnik, »sin goriških Brd«, ki je v svoji pesniški zbirki, leta 1938, oznanil:

O, kadar vse luči ugasnejo – Ti boš še svit, in ko vsi studenci usahnejo – Tvoj bo še živ!

Dragi David, Tvoje misli in dejanja bodo naši večni studenci v iskanju žive vode dobrote, poguma, vztrajnosti in plemenitosti, ki so zaznamovale Tvoj življenjski kredo. Počivaj v miru, dragi David!

Rok Krajnc