Franc Bogovič: “Te stvari ima v rokah finančno ministrstvo. Oni so izgubili stik z zemljo.”

Foto: Nova24tv

Slovenija je izrazito bogata dežela, kadar govorimo o naši zemlji, kmetijstvu, poljedelstvu, vinogradništvu in naravnih lepotah, vendar na ta način tudi zelo izpostavljena dežela, saj nas vse naravne nesreče – žled, pozebe ali suše – močno prizadenejo. In mnogokrat se zgodi tako kot to leto, ko imamo strah, da jeseni ne bomo jedli slovenskih jabolk. 

Ali ima vlada mačehovski odnos do slovenskega podeželja? Kdo je minister, ki branjevkam na tržnici greni dneve z davčnimi blagajnami, in to imenuje celo kot svoj hobi? Kaj se dogaja s kmetijstvom tudi na evropskem nivoju? Kako slovenski kmet uspe preživeti v naši državi? Ali ministrstvo opravlja svoje delo? Kako živijo slovenski kmetje? Jim kdo pomaga in poskrbi za njih, ko jih prizadenejo naravne nesreče?

Poslanec evropskega parlamenta Franc Bogovič ugotavlja, da je mnogo družin v Sloveniji odvisnih od tega, kar si pridelajo sami doma.

Celoten intervju si lahko ogledate nocoj ob 19.30 na Novi24TV

Kako uspešna je Slovenija kot država pri pomoči kmetijam, družinam, ki jih prizadenejo nesreče? Koliko družin, ki niso uradno registrirane kot kmetije, je odvisnih od tega, kar si pridela na svojem vrtu ali njivi? Naravne nesreče prizadenejo tudi tiste, ki jih na papirjih morda ne vidimo.

V Sloveniji obstaja približno 10 tisoč kmetij, ki bi jim lahko rekli tržni proizvajalci. Torej, kmetije, ki po večini živijo od tega pridelka oziroma produkta, ki ga prodajajo – liter mleka, kilo mesa, vino, grozdje … potem pa imamo še okrog 70 tisoč registriranih kmetijskih gospodarstev in še kar precej takšnih, ki seveda niso registrirani. Pri vseh teh je delo, ki ga opravijo na svoji kmetiji, en velik socialni korektiv v njihovem družinskem proračunu.

Če si neka družina ustvari 20 do 30 odstotkov družinskega proračuna skozi lastno pridelavo sadja ali zelenjave – ali nekaj od tega morda tudi izmenja s sosedi -, je to odločilnega pomena za stanje duha na slovenskem podeželju in sposobnost ljudi, da preživijo. Zato je dobra kmetijska politika naravnana v obe smeri: k velikim proizvajalcem in tudi manjšim kmetijam.

Mislim, da je v slovenski družbi včasih vse premalo zavedanja, kako pomemben je ta segment tako iz vidika pridelave hrane kot družinskih proračunov, da o tem, kakšen je tudi vpliv na izgled slovenske krajine, navade na naši zemlji … sploh ne govorim. Kljub temu da kmetijstvo predstavlja 2 do 3 odstotke BDP v razvitih družbah, se tam obravnava bistveno celoviteje, zato naj bi bila skupna evropska politika tista, ki velja za celotno Evropo. Na to področje bi morali biti bolj pozorni. Tudi sam izhajam iz tega stanu, zato opažam razmišljanje ljudi. Mislim, da mnogi preveč podcenjujoče gledajo na ta sektor.

Kako se je v Sloveniji določal katastrski dohodek in zakaj odločevalci nimajo pojma o zadevah?

Včasih bi lahko rekli, da se ukvarjamo s samo nekaj izbranimi področji, kot so davki, denar, gospodarstvo, pozabimo pa na tisti del, ki nekako “gor drži” velik del Slovencev, tj. kmetijstvo. Ali imate občutek, da ima država pravilen odnos do kmetijstva, podeželja? Ali bi odnos označili za mačehovski?

Jaz sem bil v različnih odborih za kmetijstvo tudi v opoziciji v tistih časih, ko smo se zoperstavili in v tistem trenutku tudi uspeli zaustaviti – torej, uspeli smo z zaustavitvijo vpeljave davka na premoženje. Predvsem v kmetijstvu so se pojavile zelo bizarne situacije, kjer so birokrati premoženje, ustvarjeno skozi desetletja in rodove, obdavčili oziroma ovrednotili zelo visoko. Mislimo, da je bil to en prikaz, da ljudje, ki o tem odločajo, preprosto ne razumejo in da imajo napačen odnos do kmetijstva.

Sam sem že velikokrat dejal, da je ena največjih prednosti Slovenije v tem trenutku to, da smo  na podeželju uspeli izgraditi določeno infrastrukturo in ljudem omogočiti, da bivajo tam, kjer so rojeni, da je dobra cestna infrastruktura in ni več problem se peljati v službo nekaj deset kilometrov. Če pogledamo, kaj se sedaj dogaja po Evropi, večina velikih problemov nastaja po metropolah. Če pogledamo iz tega vidika, je Slovenija bistveno varnejša država ravno zaradi tega, ker ima na podeželju poseljene pridne ljudi, ki se ukvarjajo s tem, da urejajo svojo zemljo, si ustvarjajo del zaslužka in na ta način predvsem boljšo socialno situacijo, kot bi jo sicer imeli.

Tisti, ki skozi davke, kar se dogaja v zadnjem času – od davčnih blagajn do ponovnega razmišljanja o davku na premoženje – enostavno vidijo te ljudi bolj kot orodje za pobiranje davka. Pravzaprav se ne zavedajo, kakšno funkcijo ti ljudje opravljajo v slovenskem prostoru.

Ali Slovenci znamo ceniti domače izdelke in kako se lahko mali proizvajalci borijo s trgovinskimi verigami? Kako pomembna nam je kakovost? Več ob 19.30!

Ko ste ravno omenili davčne blagajne – zadnje čase je na tržnici videti prizor, ko denimo starejša gospa – branjevka porabi več časa, da ugotovi, kako deluje davčna blagajna, preden lahko proda tistih nekaj čebul, ki jih je pridelala svojimi rokami.

To je cela vrsta nesmislov. Ko je SLS bila še parlamentarna stranka, je skupaj z NSi v državni zbor vložila zakon tudi za samostojne podjetnike, da se dvigne cenzus za pavšalno obdavčitev in mislim, da bi bilo nujno potrebno, da se to omogoči vsem tistim, ki so pripravljeni delati in recimo na kmetiji ustvarijo nekaj deset tisoč evrov letnega prihodka, v podjetništvu smo to višino takrat nastavili na sto tisoč evrov. Tako bi morali ljudem na kmetijah enostavno povedati, koliko je njihov pavšal oziroma davek, da bi ljudje ta denar pripravili – dali cesarju, kar je cesarjevega -, potem pa bi se lahko v miru ukvarjali s svojim delom, ne pa s tem, ali bo neka internetna povezava, da se bo lahko starejša branjevka ubadala z davčno blagajno.

O tem, kako je finančno ministrstvo izgubilo stik z zemljo …

Anja Dangubič