fbpx

[INTERVJU] Kardinal dr. Franc Rode: Slovenski katoličani imajo svojo nalogo, da vplivajo na razvoj slovenske družbe

Z nekdanjim ljubljanskim nadškofom, kardinalom prof. dr. Francem Rodetom, smo se za potrebe oddaje Beremo na televiziji Nova24TV pogovarjali v Domu sv. Jožefa v Celju. Pogovor je potekal o njegovi zanimivi in obsežni knjigi, ki nosi naslov Vse je dar s podnaslovom Spomini. Predstavil nam je svojo prehojeno pot, kakšno je njegovo stališče do Cerkve na Slovenskem, izognila pa se nisva niti politiki. Ker je pogovor zanimiv tudi za bralke in bralce Demokracije, na tem mestu objavljamo magnetogram tega slikovitega in iskrivega pogovora.

Berlec: Gospod kardinal, gospod dr. Rode, za začetek bi vam postavil klasično vprašanje. Zakaj ste se odločili napisati spomine? Domnevam da zato, ker ste imeli, ker imate res veliko povedati … Morda tudi zato, ker ste živeli spominjanja vredno svetovljansko življenje? Ker ste bili desetletja visok cerkveni dostojanstvenik ne samo na Slovenskem, ampak predvsem v Rimu, v Vatikanu …

Rode: Odgovor mi pravzaprav polagate v usta. Strinjam se, da je bilo moje življenje zelo bogato, pa tudi zelo zanimivo in zapleteno. Pri desetih letih sem kot otrok z družino odšel iz Slovenije, dlje časa sem preživel v taboriščih v Avstriji in nato sedem let v Argentini, eno leto v Rimu in osem let v Franciji, kjer sem bil zelo poln načrtov. Odločitev za vrnitev v Slovenijo ni bila lahka, saj je vladal diktatorski enopartijski sistem, ki ni bil naklonjen krščanstvu. Kljub temu sem se odločil za vrnitev, pravzaprav je bil to klic zemlje. Vedel sem, da če hočem biti pristen človek, moram biti tudi pristen Slovenec. Zato sem se odločil, da grem delat v Slovenijo kot duhovnik, kjer sem se v dobrih 16 letih utrdil kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, to so bila izredno bogata in lepa leta. Obvladal sem več jezikov in imel široka obzorja do modernih vprašanj, zlasti o modernem ateizmu. Poklicali so me v Rim, kjer sem bil spet 16 let. Potoval sem po svetu, videl praktično vse celine. Imenovanje za ljubljanskega nadškofa me je presenetilo. Sedem let sem bil nadškof in z velikim čutom odgovornosti pa tudi z veseljem sem sprejel to službo. Ne iz kakšne nečimrnosti, ampak kot poslanstvo, ki je verjetno v Božjem načrtu. Poslanstvo sem opravljal z vsemi svojimi močmi, z vsem srcem, z vsemi svojimi talenti, pa tudi z vsemi svojimi omejitvami. Bil sem vesel in srečen, da me je Bog vzel v to službo.

Potem me je Janez Pavel II. poklical v Rim, kjer sem postal prefekt Kongregacije za redovništvo. Leto pozneje me je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala, bil sem drugi kardinal v slovenski zgodovini.

Berlec: V uvodu knjige ste zapisali, da ste se pokazali taki, kot ste: »Z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem in z razkošjem francoske kulture, z avguštinskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode«. Pri tem ste imeli pred očmi pravilo, ki ga je kronistu postavil papež Leon XIII., navajam: »naj namreč ne trdi nič lažnega, naj ne zamolči nič resničnega, naj se pri pisanju izogne sumu pristranskosti ali prikrivanja«. Ob tem ste zapisali, da je to nedvomno zahtevno pravilo!?

Rode: To je perfektno pravilo za vsakega zgodovinarja in vsakega, ki piše o sebi, da ne trdi nič lažnega, da ne prikriva nič povednega in da je popolnoma iskren. V svojih spominih tudi omenjam, da obstajajo stvari, o katerih ne kaže vsega povedati. Nekatere stvari so se mi namreč zdele nepomembne ali nepotrebne, da bi jih pripovedoval, ker bi verjetno žalil ali ranil kakšnega človeka v našem slovenskem okolju. Mislim, da je to pravilo krščanske ljubezni in tudi življenjska modrost. Ni pametno, da si s svojimi besedami in izjavami nakopavamo nove nasprotnike.

Berlec: Pojdiva k vaši življenjski zgodbi. Doma ste z Rodice pri Domžalah. Pisatelj Alojz Rebula je vašo rodbino označil kot »klasično trdno krščansko rodbino«. Kot ste zapisali v svoji knjigi, je bila vaša družina ustaljena na Gorenjskem vsaj od 16. stoletja dalje, pri čemer ste se poglobili v svoje korenine.

Rode: Zelo me je zanimalo, kaj smo in od kod prihajamo, tudi to, od kod priimek Rode, ki je navzoč v glavnem v kamniški dolini. Nadalje sem več priimkov Rode odkril tudi na Saškem, na Norveškem in še kje. V evropskem prostoru torej. Dejansko se naša zgodba, kolikor mi je uspelo odkriti, začne v 16. stoletju, okrog leta 1530. Prvi priimek je bil zapisan v mengeški župniji kot Sebastjan Rode, ki je bil krščen 8. januarja 1514. Tistega leta, kot je izšla Trubarjeva krščanska Biblija v slovenščini. Od takrat imamo kar določeno jasno zgodovinsko genealogijo. Predniki so se poročali med Slovenci in Slovenkami.

Berlec: Na svet ste prišli septembra 1934 kot sedmi otrok. V knjigi ste zapisali, da je vzgoja v družini, v kateri ste odraščali, stala na trdnih temeljih Božjih zapovedi, učenju Cerkve in zdravih domačih načel, ki so se ohranjala iz roda v rod.

Rode: Nedvomno je krščanstvo prejemala večina slovenskih družin v tistih časih. Ko sem se nekaj let kasneje znašel v tujem, popolnoma drugačnem, recimo južnoameriškem svetu z drugim jezikom in miselnostjo, se mi je slovenski katolicizem, slovenska oblika vernosti nekako zdela preozka. Doživel sem krizo vere, če hočete, ki ni bila v tem smislu, da sem odklanjal, zavrgel svojo vero, zavrgel Boga, pregledati pa sem moral, kaj verujem in kako bi prišel do boljše, bolj sprejemljive podobe Boga, v katerega verujem. To je bil notranji proces, ki je bil včasih boleč, pa vendarle, ki me je privedel, upam, do neke zrele vere, ki je nekaj zelo pozitivnega v mojem življenju.

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji. V celoti ga lahko preberete tukaj.