fbpx

Intervju z Andrejem Rupnikom: “Če bomo kot družba privolili v to, da nekaterim pač ni treba spoštovati pravnega reda in pravic drugih, potem smo na slabi poti”

Dr. Andrej Rupnik je nekdanji šef Slovenske obveščevalno-varnostne službe. foto: Polona Avazzo.

O zadnjih nasilnih protestih v Ljubljani in varnostni situaciji v Sloveniji pa tudi širše smo se pogovarjali z varnostnim strokovnjakom, nekdanjim direktorjem Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in dolgoletnim policistom ter izkušenim policijskim strokovnjakom Andrejem Rupnikom. Ob nastopu Janševe vlade marca lani je bil sekretar vladnega kriznega štaba za spopad z epidemijo novega koronavirusa.

Gospod Rupnik, še vedno odmevajo torkovi nasilni protesti v Ljubljani, ki jih je policija uspešno obvladala. Že pred tem pa smo bili priča petkovim protestom v času epidemije novega koronavirusa, ko so se protestniki zbrali na neprijavljenih protestih in potem nezakonito paradirali po Ljubljani ter pri tem izvajali različne provokacije. Kakšen izziv za policijo so taki protesti, ki uradno niso prijavljeni in se vsaj uradno ne ve, kdo je organizator, po drugi strani pa je jasno, kdo so organizatorji, saj na veliko dajejo izjave za medije?

Protesti, ki potekajo v obliki neprijavljenih javnih shodov vse od lanskega marca, predstavljajo za policijo precejšen izziv tako z vidika zagotavljanja zakonitosti in javnega reda kot tudi z logističnega vidika, saj ta kontinuirani angažma povzroča čezmerne obremenitve in porabo vseh virov policije. Policistov, ki neposredno na terenu zagotavljajo javni red, je že za redno delo premalo, zato je njihovo vključevanje v enote na sklic, kot so posebne policijske enote, dodatna delovna obremenitev zanje, pa tudi za kolege, ki v tem času opravljajo naloge v matičnih enotah. Dodatne delovne obremenitve zahtevajo tudi hitrejšo in višjo porabo sredstev za plačilo dela, materialnih virov, tehnične opreme in drugih logističnih virov. Policisti so se sicer prisiljeni prilagoditi razmeram, ki generirajo stalen stres, saj je to pač sestavni del poklica, ko pa specifični stresni dejavniki nanje delujejo predlogo, to lahko povzroči vrsto neželenih psiholoških posledic, kot so posttravmatski stresni sindrom, depresija, motnje komunikacije z bližnjimi itd. Poleg izpostavljenosti potencialnim poškodbam in okvaram zdravja so izpostavljeni tudi skrajno primitivnim žalitvam in izzivanju verbalno ali fizično nasilnih protestnikov, pri čemer se od policistov pričakuje, da bodo vse to stoično prenašali.

Teze, da gre za spontana zbiranja, pa naj bodo to petkovi ali sredini protesti, ni mogoče sprejeti. Gre namreč za aktivnosti, ki so organizirane, sistematične, kontinuirane, časovno in prostorsko usklajene ter ciljno vodene in usmerjane z jasno izraženo časovnico: trajali bodo, dokler se oblast ne zamenja. Ker gre za javna zbiranja, ki potekajo v nasprotju z določili zakonov, se organizatorji ne glede na to, za katere pogosto zelo heterogene družbene skupine gre, skriti za množico in premišljeno retoriko laže izognejo neposredni pravni odgovornosti za posledice. Ta odgovornost pa je večplastna. Ugotavlja se v kaznovalnopravnih postopkih, kadar je mogoče v njihovih dejanjih prepoznati znake prekrškov ali kaznivih dejanj, obstajajo pa tudi drugi vidiki pravne odgovornosti. Mednje zanesljivo sodijo kršitve s področja protikoronskih zdravstvenih ukrepov, prav pa bi bilo, da se začnejo zoper organizatorje in pravne osebe, ki jih zastopajo, uveljavljati tudi splošna obligacijsko pravna določila o povračilu povzročene škode.

Petkovim protestom, ki so izrazito politično profilirani, pa so septembra pridružili še sredini protesti t. i. proticepilcev pod vodstvom Zorana Stevanovića in njegove stranke Resni.ca. V sredo, 16. septembra, so policijo ti protesti, na katere so pozivali prek različnih socialnih omrežij, očitno presenetili, saj je na Trg republike v Ljubljani prišla velika množica ljudi, ki so potem proti večeru v policiste in poslopje Državnega zbora RS metali različne predmete. Zdi se mi, da se je pri tem pokazalo, da imajo socialna omrežja čedalje večjo mobilizacijsko moč. Se strinjate s tem?

Ta protest je policijo zanesljivo presenetil, tako vsaj kaže število policistov, razporejenih v varovanje, in splošna odsotnost nekaterih standardnih preventivnih ukrepov. Domnevam, da so pričakovali podobne razmere, kot so jih bili vajeni na petkovih protestih, a se je kasneje izkazalo, je bila socialna struktura sredinih protestnikov bistveno drugačna in še bolj heterogena od tiste, ki se običajno udeležuje protestov ob petkih. Vsaj osrednji, čeprav manjši del množice se je protestov udeležil z zelo jasnim ciljem: načrtovano, premišljeno in sistematično so začeli izvajati nasilje, najprej proti objektom, nato pa še proti varuhom reda. Na srečo je policiji uspelo okrepiti sile na terenu in z velikim trudom preprečiti hujše posledice. Kaj lahko bi zagorel parlament, poškodbam oseb, tudi usodnim, se ne bi mogli izogniti.

Spletna socialna omrežja zaradi pravne nereguliranosti, enostavnosti uporabe, splošne dostopnosti in možnosti množičnega komuniciranja znotraj zaprtih skupin v realnem času zanesljivo predstavljajo pomemben dejavnik, ki organizatorjem protestov omogoča upravljanje dogajanja in vodenje množice. Hkrati imajo ta omrežja tudi izjemno visok potencial za plasiranje natančno usmerjenih informacij, ki so vsaj v primeru obravnavanih dogajanj pogosto dezinformacije, lažne informacije, zanikanje znanstveno potrjenih dejstev glede korone itd.

Rupnik je bil 13. oktobra tudi gost oddaje Razkrito na temo ravnanja policije na sredinih protestih.

Temu sta potem sledila še dva sredina protesta, ki pa ju je policija precej stoično opazovala in nemočno poslušala zmerjanje protestnikov. To je glavnega organizatorja protestov Stevanovića spodbudilo k temu, da je v svojih izjavah postajal še drznejši in napadalnejši. Začel je celo pozivati k državnem udaru … Protestniki pa so namerno ustavili promet na ljubljanski obvoznici … Verjetno je bila ob tem povsem pravilna reakcija ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki je izrazil pričakovanje, da bo policija v prihodnje odločneje reagirala, generalni direktor policije Anton Olaj pa je nato zamenjal vodjo Policijske uprave Ljubljana.

V sredine proteste je bila uvedena novost v taktiki organizatorjev, saj so množico iz statičnega položaja v središču mesta usmerili v premike in blokado mestnih vpadnic ter blokado prometa na avtocestnem obroču. Verjetno so bila spoznanja o taktiki sredinih protestnikov zadostna osnova, da se je policija bolje pripravila na to, kar je sledilo kasneje. V kolikšni meri gre to pripisati ministru, ki je izrazil upravičena pričakovanja, da bo policija uspešneje in učinkoviteje zavarovala javni red in varnost cestnega prometa, in generalnemu direktorju policije, pa težko ocenim. Slednji lahko v takih razmerah sam prevzame načrtovanje ukrepov, vodenje enot in s tem povezano operativno-taktično odločanje, s tem pa tudi vso odgovornost. Hitrosti in lahkotnosti menjav na najbolj odgovornih mestih v policijski hierarhiji sam odločno nasprotujem, kažejo pa tudi na prejšnje slabo premišljene kadrovske premike.

Funkcionalnih problemov s frekventnimi menjavami ljudi pač ne moreš rešiti, prej ali slej taki procesi generirajo nezadovoljstvo znotraj sistema, policijski vodje pa postajajo potrošno blago. Policisti na terenu imajo veliko odgovornost, prav tako njihovi operativni šefi. Latentna tveganja menjav ne morejo pozitivno vplivati na proces sprejemanja operativnih in taktičnih odločitev, ki jih policisti in njihovi vodje pogosto sprejemajo v kaotičnih razmerah in izjemno napetih časovnih okvirih. Njihove odločitve ob konfrontaciji z nasilnimi skupinami imajo posledice že, ko so povsem pravilne, če pa se odločijo napačno, kar je v konfliktni dinamiki povsem mogoče, pa tvegajo lastno varnost in se potencialno izpostavijo disciplinski, kazenski in materialni odgovornosti.

Vlada je zaradi vsega tega pred vrhom EU-Zahodni Balkan, ko so je hkrati napovedoval nov množični protest, prvič v zgodovini samostojne Slovenije aktivirala 9. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije in zaradi velike verjetnosti hujših kršitev javnega reda sprejela sklep o omejitvah oziroma prepovedi gibanja na nekaterih območjih. Kako gledate na to odločitev glede na to, da je v Slovenijo prišlo rekordno število predsednikov evropskih vlad oziroma predsednikov evropskih držav in najvišji predstavniki EU? Varnostna tveganja so bila pri tem nedvomno visoka!

Gospod Stevanović je javno in jasno dejal, da želi cilje tako imenovanih proticepilcev (menim, da samo izkorišča njihov sentiment) doseči tako, da bo slovenskim državnim organom onemogočil ali vsaj otežil izvedbo največjega zunanjepolitičnega dogodka v času slovenskega predsedovanja Svetu EU. Upoštevajoč pretekle izkušnje s protesti je bilo več kot jasno, da se bodo slednji prej ali slej znova sprevrgli v intenzivnejša protipravna ravnanja in množično kršenje javnega reda, drugače rečeno − v nasilne izgrede. Čeprav je ugled države precej relativna stvar, pa noben tuji državnik ne bo z naklonjenostjo gledal gostitelja, ki na svojem ozemlju ni zmožen zagotoviti varnosti bivanja, dela in mobilnosti tujim delegacijam.

Glede torkovih napovedanih dogodkov je obstajala velika verjetnost hujših kršitev javnega reda, zato je vlada na predlog notranjega ministra naložila policiji, da je z odredbo omejila in prepovedala gibanje na območjih, krajih in javnih mestih, na katerih so državni organi izvajali naloge, povezane z varovanjem vrha EU in s tem povezane logistike, kamor sodijo hotelske nastanitve delegacij, konferenčne aktivnosti in premiki med lokacijami. Aktiviranje 9. člena je bilo povsem na mestu. Z vidika pričakovanj državljanov pa bi bilo primerneje, če bi bila ta odločitev sprejeta prej in zelo jasno javno predstavljena. Potencialne protestnike, predvsem pa ljudi, ki se lahko povsem po naključju znajdejo sredi protestov, bi bilo treba v dneh pred dogodkom večkrat prek medijev jasno in pravočasno opozoriti, kje in kdaj bo gibanje omejeno, kakšne ukrepe bo policija izvajala in kako bo ravnala v primeru množičnega kršenja javnega reda in neupoštevanja zakonitih ukazov policije. Na tak način bi zmanjšali kolateralno učinkovanje ukrepov na ljudi, ki nimajo nič skupnega s protestniki in so se v coni neredov znašli po naključju.

Kako ob takih vrhunskih srečanjih varnostno ravnajo v tujini?

Precej podobno kot pri nas, ponekod znatno odločneje, saj imajo dolgoletne izkušnje z obvladovanjem takih ali drugačnih nasilnih množic. V normalnih razmerah, ko obstajajo samo nekatera bolj ali manj verjetna tveganja, ki jih ni mogoče jasno pripisati na račun trenutnih družbenih dogajanj, so ti ukrepi blažji, kadar pa je nevarnost za javni red jasna, trenutna in resna, temu prilagajajo tako preventivne kot tudi represivne ukrepe. Običajno jih izvajajo policijske enote, marsikje pa jim pomagajo tudi druge varnostne strukture, vsaj logistično, če že ne drugače. Kar smo včasih opazovali in še vedno vidimo v tujih prestolnicah, v zadnjem letu in pol postaja tudi naša realnost.

No, kljub temu se je v torek zgodil ta neprijavljeni protest, ki se je začel na Trgu republike v Ljubljani in nadaljeval po ljubljanskih ulicah. Kako ste ga vi videli? Je policija pri tem pravilno ukrepala?

Mislim, da policije Stevanovićev torkov shod (5. oktobra) ni presenetil, saj ga je kar nekaj časa javno napovedoval in pozival podpornike k udeležbi, napovedal pa je tudi njihovo stopnjevano ostrino. Novi element v primerjavi s prejšnjimi protesti je bila večja mobilnost torkove množice, kar se je kazalo v taktičnih premikih množice po mestu in kasneje v disperziji v manjše, a nasilnejše skupine. Tako taktiko policija teže obvladuje. Prepričan sem, da so jo organizatorji pred tem premislili in uskladili. Ne smemo pozabiti, da je gospod Stevanović nekdanji policist, ki dovolj dobro pozna taktiko protiizgredniškega delovanja policije, nekatere subkulture, ki so sodelovale v protestih, kot so na primer navijaške skupine in ulične tolpe, pa so se v letih konfliktov s policijo tudi že dodobra seznanile s policijsko taktiko. Kot sem javno že povedal, je policija, potem ko so nastopili razlogi za uporabo sile, pravilno ravnala in je med svojimi silami in nasilnimi protestniki s pomočjo plinskih sredstev in vodnega curka vzpostavila varnostni prostor. S tem so se izognili neposrednemu fizičnemu stiku policistov s protestniki.

Ker so morali policisti sočasno delovati na različnih območjih, so bile njihove sile temu primerno na posameznih točkah oslabljene, s tem pa so se tveganja ob morebitnem fizičnem stiku povečala. V primerjavi z množico je bilo policistov znatno manj. Ne glede na njihovo usposobljenost in uporabo zaščitne opreme bi jih lahko množica kaj hitro podrla na tla, nasilnežem pa bi to omogočilo napad, s katerim bi bili telesna varnost in življenja policistov ogroženi. Uporaba solzivca in vodnega curka je bila tudi primernejša od uporabe palic. Mednje sodijo klasične gumijevke, tako imenovane tonfa palice in kovinske teleskopske palice. Udarci s temi sredstvi puščajo kar hude posledice na ljudeh. Če bi policija uporabila fizično silo v obliki udarcev in metov ter palice, bi bilo poškodovanih znatno več ljudi, poškodbe pa bi bile resnejše.

Sedaj opozicija, nekateri mediji in celo vodstva obeh policijskih sindikatov veliko govorijo, naj bi bila policija uporabila čezmerno silo proti protestnikom, pa čeprav obstajajo številni posnetki, na katerih se jasno vidi, da so bili nekateri protestniki izrazito agresivni proti policistom; vanje so metali različne predmete, skušali so z njimi fizično obračunati, nekateri so jih zahrbtno brcali, da o žaljenju policistov sploh ne govorim. Znan je uradni podatek, da sta bila poškodovana samo dva protestnika, na drugi strani pa kar šest policistov. Kaj nam to pove o naravi protesta?

Iz različnih virov sem izvedel, da obstaja vrsta vizualnih in zvočnih posnetkov medijskih hiš, ki niso bili objavljeni, saj bi pokazali realnost tudi iz drugih zornih kotov. Dogajanje je snemala tudi policija in upam, da bodo člani komisije, ki bodo glede na zakonske določbe ocenjevali dogajanje in policijsko reakcijo, vse te materiale pregledali, pridobili dodatne zvočne in vizualne posnetke ter opravili pogovore z izvajalci postopkov. Če kdorkoli v tej državi misli, da policisti nimajo pravic, ki gredo vsem ljudem, in si domišlja, da morajo možje in žene v modrem prenašati sleherno osebno žalitev, omalovaževanje, pljuvanje, grožnje in fizične napade, živi v napačnem prepričanju. Policiste, ki pravilno in dosledno opravljajo zakonite naloge, morata pravni red in upravni sistem vodenja v policiji zavarovati. Javnega reda ne vzpostavljajo zato, ker bi se jim to zdelo prav, temveč zato, ker jim tako zapoveduje zakon.

Veliko se govori tudi o tem, ali je prav, da je policija aretirala glavne kolovodje protestov. Pri tem je določeno vlogo končno odigralo tudi tožilstvo. Kljub temu pa sta Zoran Stevanović in Zlatan Čordić spet na prostosti …

Prijetje in pridržanje ključnih akterjev protipravnih ravnanj je bilo pravilno in očitno pravno utemeljeno. Če ne bi bilo tako, bi se tožilstvo in sodstvo že odzvalo s prepoznanjem policijskega ravnanja kot nečesa, za kar ni podlage v zakonu. Razumeti pa je treba, da so kazenskopravni standardi za to, da se nekomu preventivno odvzame prostost za več kot 48 ur, precej zahtevni. Eden od razlogov za pripor je tako imenovana ponovitvena nevarnost. Menim, da ta realno obstaja, prihodnost pa bo pokazala, ali to drži ali ne. Politična stranka ključnega organizatorja je sicer zapisala, da se umikajo iz organizacije protestov, po drugi strani pa so podpornike preusmeril na drugo elektronsko socialno platformo. Taktika se menja, cilj ostaja verjetno isti.

Da ne bo pomote – protesti, ki so praktično brez izjeme organizirani protipravno, so se začeli že z nastopom zdajšnje vlade, trajajo ves čas in bodo trajali, dokler se vlada ne bo zamenjala zaradi volitev ali odstopa. Nedemokratičen proces poskusov menjave oblasti in nespoštovanje zakonov, tudi z elementi nasilja, postaja družbena dobrina vsaj za del populacije, kar postaja nevarno za družbeno ureditev. Poleg vseh tranzicijskih stranpoti in s tem povezanega kriminala postajamo tudi v smislu ulične varnosti dežela anarhije. Demokratična vrednota je, da lahko vsakdo izrazi svoje mnenje, vendar mora pri tem spoštovati družbene in pravne norme, razumeti mora, da je njegova z ustavno zagotovljena svoboda vedno in povsod omejena z enako pravico drugih, ki ne mislijo enako. Ne moremo privoliti v vsiljeno dejstvo, da zakon za nekatere velja, za nekatere pač ne. Zakone pišemo ljudje. Če ne odražajo družbenega konsenza, jih je treba na demokratičen način spremeniti, enako velja tudi za spremembe v strukturi oblasti.

Je pri tem problem tudi v zakonodaji ali bolj v pasivnosti tožilstva in sodstva?

Težko rečem, čas bo oblikoval nove standarde. Če bomo kot družba privolili v to, da nekaterim pač ni treba spoštovati pravnega reda in pravic drugih, potem smo na slabi poti. Zakoni ostajajo črke na papirju, če niso implementirani.

Kot vemo, se je pred mesecem dni veliko govorilo o noveli zakona o varstvu javnega reda in miru. V vladni koaliciji so sprva predlagali dopolnilo, s katerim je bila predvidena globa od 500 do 1000 evrov za tistega, ki »se prepira, vpije ali se nedostojno vede« do uradne osebe pri uradnem poslovanju ter najvišjih predstavnikov oblasti in njihovih bližnjih. Potem pa so to spremenili, da bi to veljalo za vse ljudi, vendar niti ta predlog v državnem zboru ni dobil podpore. Ali bi bila uzakonitev tega predloga smiselna?

Menim, da sprememba zakona v tem delu in v tem trenutku ni potrebna, treba ga je le bolj dosledno uveljavljati, kar pa ne izključuje razmisleka o celotnem zakonu, saj je v precejšnji meri zastarel in pomanjkljiv. Bolj problematično se mi zdi pljuvanje v ljudi, kar je že brez potencialnega prenosa okužbe s korono napad na siceršnjo zdravstveno integriteto, hkrati pa tako ravnanje kaže tudi na ekstremno zaničevanje in poniževanje opljuvane osebe, pa naj bo ta oseba kdorkoli.

Glede na to, da ste bili v preteklosti prvi človek Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, me zanima, kako na splošno ocenjujete stanje v slovenskih varnostno-obveščevalnih strukturah, v slovenski policiji in tudi v Slovenski vojski.

Ocenjujem lahko le, kar vidim ali kar posredno izvem. Vselej obstaja prostor za izboljšave, menim pa, da so ti sistemi zdaj v srednje dobri kondiciji. Slabo je, da bodo ti poklici tudi zaradi aktualnih družbenih dogajanj čedalje manj zanimivi za mlade, sposobne in odločne ljudi. Še najmanj so verjetno na udaru antagonističnega dela javnosti obveščevalci, nekoliko bolj vojaki, policisti pa so tako ali tako vedno na tnalu. Bojim se, da je odnos dela javnosti do zdravstvenih delavcev in do drugih ljudi, ki prvi intervenirajo, tudi pri njih sprožil dvom o lastnem poslanstvu, ki pri vseh teh ljudeh temelji na altruizmu in prepričanju, da delajo nekaj, kar je plemenito in koristno za skupnost.

No, naj malo preskočiva na zdajšnjo varnostno situacijo v Evropski uniji in na splošno v Evropi. Kako jo vidite? Še pred nekaj leti so bili zelo aktivni islamski skrajneži, islamski teroristi, ko so napadali različne cilje na naši celini v imenu Islamske države. Kako velika je nevarnost njihovih morebitnih novih terorističnih napadov, seveda tudi v luči ameriškega in evropskega umika iz Afganistana …

Ključni element, ki determinira trenutne varnostne razmere v Evropi in v svetu, je zanesljivo pandemija covida-19. Poleg neposredne zdravstvene grožnje tudi družbeni ukrepi omejevanja pandemije, kamor sodijo omejitve nekaterih svoboščin, generirajo novo vrsto varnostnih tveganj, ki se izražajo skozi ravnanje ljudi v stiski in v frustracijah, saj dolgotrajno neugodne razmere bolj ali manj vsi dojemamo kot stresne. Načini boja s stresom pa so zelo različni; poleg razumnega poskusa obvladovanja so včasih ti načini tudi samodestruktivni, pogosto pa se destrukcija usmeri proti drugim ljudem in oblasti. Bolje se v teh razmerah znajdejo države z daljšo demokratično tradicijo in višjo stopnjo zaupanja v svoje voditelje. Še vedno ne moremo izključiti latentne nevarnosti terorizma, sploh ne v luči umika mednarodnih sil iz Afganistana.

Že v času prvega ciklusa talibanske oblasti je bila ta država zibelka terorizma, tam so se v trenažnih centrih urili pripadniki terorističnih skupin. Ni razloga, da bi verjeli, da se v času druge talibanske vladavine to ne bo ponovilo, zato grožnja terorizma ostaja resna možnost. Z ekonomskimi grožnjami, ki jih multiplicira tudi pandemija, se svet že sooča in se bo še vrsto prihodnjih let, četudi bo korona pod nadzorom. Cene blaga, storitev in investicij bodo eksponentno rastle. Dolgoročnih psiholoških posledic pandemije na ljudeh še ni mogoče v celoti napovedati, dolgotrajen stres zaradi strahu in negotovosti pa zanesljivo ne bo hitro izzvenel in bo pri marsikom vplival na splošno duševno zdravje. Tudi iregularne migracije so še vedno aktualen problem EU in se bo zelo verjetno še stopnjeval. Ne zdi pa se, da se birokracija EU prav uspešno zoperstavlja vsem tem varnostnim problemom.

Ameriško-britansko-avstralsko zavezništvo AUKUS je razjezilo Kitajsko in tudi Evropo, predvsem Francijo. Kaj to pomeni za Evropo? Na vrhu EU na Brdu pri Kranju je predsednik slovenske vlade Janez Janša poudaril potrebo po nadaljevanju zavezništva z ZDA, tudi v okviru zveze Nato, a hkrati posvaril, da ZDA in Nato »ne bodo rešili problemov in konfliktov na našem dvorišču«, na Balkanu, v Sredozemlju, v Afriki …

Rupnik: Priča smo preoblikovanju tradicionalnih strateških zavezništev, proces pa se bo samo še nadaljeval. Bipolarni svetovni konflikt med različnima konceptoma družbene ureditve na Zahodu in Vzhodu je zamenjala vrsta novih, bolj razpršenih in bolj kompleksnih geostrateških konfliktov na eni strani in zavezništev na drugi. V teh razmerah EU ni zmožna najti pravega notranjega konsenza, kar ne koristi niti skupnosti niti članicam. Smisel unije je v njeni stabilnosti in zagotavljanju uresničevanja skupnih interesov ter sklepanju strateških zavezništev s skupinami držav, ki so zavezane enakim vrednotam, kot jih skušamo uresničevati na ravni EU.

In še za konec. Ali se strinjate s tistimi, ki pravijo, da danes bolj kot konvencionalne grožnje, grožnje z orožjem, posamezne države, podjetja in ljudi ogrožajo v bistvu kibernetični napadi? Kako se je treba soočiti z njimi?

Kibernetični napadi so samo dodatna dimenzija v plejadi metod posrednega nastopanja, kot smo tak način delovanja držav imenovali včasih, sedaj pa ga zajemamo s pojmom hibridno vojskovanje. Sleherni tehnološki napredek generira višjo stopnjo družbene blaginje, a vzporedno s tem generira tudi možnosti tehnoloških zlorab. V kibernetskem prostoru se zelo dobro znajdejo državni in paradržavni akterji, različne klandestine družbene skupine, kriminalci in tisti, ki hekajo samo zato, ker jih to veseli in ker pač lahko. Dodatni varnostni dimenziji kibernetskega prostora pa predstavljajo še socialna omrežja za instantno komuniciranje dezinformacij, lažnih informacij in drugih oblik zavajanja ter dejstvo, da lahko s široko uporabo kompleksnih, na umetni inteligenci zasnovanih algoritmov popolnoma izgubimo nadzor nad virtualnim svetom.

Biografija
Andrej Rupnik se je rodil leta 1960 v Ljubljani. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Je veteran vojne za Slovenijo. Več kot tri desetletja je bil zaposlen v slovenski policiji, kjer je po prehojeni poti od policista do policijskega svetnika postal strokovnjak za kriminalistično informatiko in kriminalistično analitiko, vodil pa je tudi kompleksne organizacijske projekte slovenske policije na področju informatizacije ter formalne in funkcionalne organiziranosti policije. Več let je vodil tudi področje mednarodnih odnosov v času slovenskega vključevanja v evropske povezave. V drugi polovici leta 2007 je prevzel vodenje Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) in jo vodil skozi proces notranje konsolidacije, ki je sledila odmevnim javnim razkritjem o agenciji. Od leta 2014 dela v ljubljanski izpostavi mednarodne fundacije s sedežem v Švici, ki pretežno deluje v prostoru Zahodnega Balkana, izvaja pa projekte s področja parlamentarnega nadzora nad obveščevalno-varnostnimi službami, reform sistema nacionalne varnosti, varovanja državne meje, upravljanja iregularnih migracij in operativnega policijskega sodelovanja.

Metod Berlec