fbpx

Intervju z dr. Ivanom Rihtaričem: “Sodelavce je UDV pridobivala na osnovi patriotizma in obremenilnih materialov”

Ivan Rihtarič. Foto: Polona Avanzo.

Z zgodovinarjem, dvojnim doktorjem Ivanom Rihtaričem smo se pregovarjali o njegovem raziskovalnem delu, ki se navezuje predvsem na dogajanje ob koncu druge svetovne vojne in v letih po njej na območju Gornje Radgone, radgonskega kota, Ljutomera in širšega območja severovzhodne Slovenije.

Gospod Rihtarič, leta 2019 sva v intervjuju za revijo Demokracija govorila o vaših dveh knjigah, ki sta nastali na podlagi vaših dveh doktoratov; to je knjiga Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni ter obsežna knjiga Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945–1950. Morda bi za začetek naše bralce spomnili, o čem je govorila vaša knjiga Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni? Na kratko …

Štajerc je izhajal na Ptuju (1900-1918) in bil glasilo Štajerčeve stranke, katere privrženci so bili urednik Karl Linhart, župan Josef Ornig ter številni trgovci in obrtniki. Zagovarjal je nedeljivost Štajerske in pomen nemškega jezika tudi za podeželsko prebivalstvo. Vodil je oster boj proti Katoliški cerkvi in Slovenski ljudski stranki, ki je imela svoje volivce predvsem na podeželju. Knjiga prinaša tudi celovito podobo Spodnje Štajerske med prvo svetovno vojno (gospodarstvo, finance, prehrana, cene, odnose do Srbije, Ogrske, Češke itd.)in se konča z razpadom Avstro-Ogrske.

No, druga knjiga, ki ste je takrat predstavili, pa je Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945-1950. Nedvomno gre za vašo najpomembnejšo knjigo do sedaj. Zakaj?

Ko sem nepričakovano dobil okoli 15.000 dokumentov UDV, sem se odločil, da še vedno kot delno tabu prijavim kot temo disertacije, kar sem nato uspešno zagovarjal na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Knjigi je dodan obsežen seznam sodelavcev UDV (imena in priimki, kodna imena in številke dokumentov).

V petem poglavju te knjige predstavljate organizacijsko strukturo Uprave državne varnosti v republiki in okraju, pridobivanje sodelavcev ter njihovo poklicno in socialno strukturo. Lahko to strukturo nekoliko predstavite? Kako je delovala Udba na državni ravni in kako v tem okraju?

V okraju je bilo Pooblaščenstvo UDV (11 zaposlenih) vezano na oblastno v Mariboru, to pa na centralo v Ljubljani. Sodelavce je UDV pridobivala na »osnovi patriotizma in obremenjevalnih materialov«. Okrog 200 informatorjev, 200 ožjih zvez in agenti v sosednji Avstriji (Radgonski kot) je bilo iz vrst kmetov, delavcev, uslužbencev in tudi duhovnikov, ki so skupaj z bataljonom KNOJ, KP (600 članov) ter okrajnim upravnim aparatom in KLO utrjevali novo komunistično oblast.

Ivan Rihtarič. Foto: Polona Avanzo.

No, v tej monografiji prikazujete Apaško polje in njegovo etnično strukturo na podlagi popisov prebivalstva od sredine 19. stoletja dalje. In posledično izselitev Apaških Nemcev v začetku leta 1946 … In tudi t. i. Radgonski kot, ki je pripadal Avstriji po prvi svetovni vojni. Zakaj Jugoslavija po drugi svetovni vojni ni uspela s svojim zahtevami po spremembi meje tudi na tem področju?

Izselitev Apaških Nemcev je potekala v dveh fazah; poleti 1945 (taborišče Strnišče) in kot »končna« rešitev vprašanja januarja 1946 (odisejada čez Hrvaško in Madžarsko na Dunaj, vrnitev v Maribor in transporti na Koroško na britansko zasedbeno območje).V Radgonskem kotu so bile ob koncu vojne enote JLA, Rdeče armade in bolgarske vojske, a so se vse umaknile glede na sklepe zaveznikov (Jalta in Potsdam) ter prepustile zasedbo britanski vojaški upravi. Jugoslavija pa je še vedno gojila željo, da se ji dodeli na mirovni konferenci v Parizu tudi Radgonski kot in območje proti Lipnici in Murski Soboti. Tudi UDV iz Gornje Radgone je aktivno sodelovala s svojimi agenti predvsem med ljudmi v dvojezičnih vaseh. Uspelo ji je celo vtihotapiti svoje ljudi v britansko obveščevalno službo (FSS).Vsi poskusi so se dokončno izjalovili v letu 1948 (spor z informirojem) in na reki Muri je bila vzpostavljena štajerska železna zavesa«.

V disertaciji oziroma v uvodu knjige Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945-1950 ste pozvali slovenske zgodovinarje, da bi raziskali še druge okraje v tistem obdobju na Slovenskem; da bi imeli strnjeno celoto za to obdobje. Ali je bil kakšen odziv na ta vaš poziv?

Pravega odziva ni bilo in sem se zato odločil, da raziščem okraj Ljutomer v obdobju 1945-1950 in morda v naslednjih letih še preostala dva tedanja okraja v Pomurju. Poziv zgodovinarjem pa še vsekakor ostaja, bodite pogumni in celo malo drzni v raziskovanju tega obdobja.

Lani ste na podlagi raziskovanja arhivskega gradiva izdali novo knjigo z naslovom Okraj Ljutomer 1945-1950: Upravno-politična in gospodarska skica. Kakšna je primerjava med radgonskim in ljutomerskim okrajem v tistem obdobju?

Oba okraja sta bila približno enako velika po površini, številu prebivalcev, oba nižinsko-hribovita s prevladujočim kmetijstvom in z le nekaj zametki industrije. Oba sta bila obmejna okraja, gornjeradgonski proti Avstriji in ljutomerski proti LR Hrvaški.

No, kot vemo, pa se je takoj po drugi svetovni vojni zapletalo okrog republiške meje s Hrvaško, in to predvsem na območju Štrigove. Kako je bilo s tem, kakšna je bila rešitev tega vprašanja takrat in kako tam poteka meja danes?

Ker v Arhivu Republike Slovenije gradiva UDV za tedanji okraj Ljutomer po njihovem obvestilu ni (!?) je bilo tudi zaradi le okoli 50 zapisnikov okrajnega partijskega komiteja Ljutomer v PAM (Pokrajinski arhiv Maribor) za to obdobje moje raziskovanje tega mejnega vprašanja oteženo. Občina Štrigova je bila pred letom 1941 v ljutomerskem srezu (54 km² in 6.300 prebivalcev), med okupacijo pa ne tudi v NDH. Obe strani, slovenska in hrvaška, sta z različnimi akcijami (peticije, sestanki na terenu, sklepi KLO) in s posredovanjem zvezne oblasti (slovensko-hrvaška nadzorna komisija) poskušali pridobiti teritorij. Na najvišji politični ravni (Ivan Maček – Matija in Ivan Krajačić) je bil teritorij razdeljen (tretjina Sloveniji in dve tretjini Hrvaški).

V noči na 17. marec 1947 je bilo v t. i. Repovem gozdu pobitih vsaj 31 oseb, ki so se zavzemale za priključitev Sloveniji, kar je pustilo krvav madež med ljudmi vse do danes.

Razmere na tem območju so ostale nerešene, saj je npr. katoliška župnija Razkrižje (župnik Slaviček) v Sloveniji spadala še dolgo pod zagrebško nadškofijo. Tudi mednarodna arbitraža o določitvi meje med obema državama je bila na tem delu administrativna in kompromisna glede na slovenske in hrvaške katastrske mape.

Kakšna pa je bila gospodarska slika v ljutomerskem okraju v prvih letih po drugi svetovni vojni? A so bile zadruge glavni gospodarski projekt nove komunistične oblasti?

Kot je že bilo povedano, je bilo v okraju kmetijstvo z zasebnim sektorjem ponosnih prleških kmetov na ravninskem delu okraja, potekal pa je tudi proces (tudi prisilni) ustanavljanja kmetijskih zadrug in graditve zadružnih domov (npr. na Cvenu). Ob tem so se pojavljali tudi številni problemi organiziranosti delovanja zadrug in njenih finančnih učinkov. V oktobru 1950 je bil sodni proces »proti razbijačem KDZ na Cvenu«, ki ga je Okrožno sodišče iz Maribora izvedlo v Ljutomeru z obsodbo petih zadružnikov na zaporne kazni in treh z odvzemom premoženja.

Kako pa je bilo s cenami in plačami, je te regulirana država? Lahko na kratko nekaj poveste o tem, da dobimo občutek, kakšna je bila takrat kupna moč prebivalstva?

Cene in plače je administrativno določala centralna republiška oblast, objavljene pa so bile v uradnih listih. Veljale so za obvezno oddajo ter za prodajo na debelo in drobno ter ob racionalizirani potrošnji z živilskimi kartami za vse kategorije prebivalstva. Tako je bila cena mleka in moke 5-6 din, mesa 20-22 din, moških čevljev 310 din, cigaret (20 kosov) od 7-13 din itd.

Plača učitelja je bila 3.500 din z morebitnimi dodatki v naturalijah (premog, drva, brezplačno stanovanje), zdravnika 5.000 din, a plača cestarja le 2.500 do 2.900 din. Med mestom in vasjo je bila še tudi t. i. trgovina z nahrbtnikom oz. menjava blaga za blago. Pogosto pa je v zadružnih in splošnih trgovinah primanjkovalo najosnovnejše blago zaradi najrazličnejših vzrokov, tudi prikrivanja zalog in različnih malverzacij.

No, letos ste izdali knjigo z naslovom Franc Rihtarič – od resnice do mita. Naj vas v zvezi s to knjigo takoj vprašam, ali ste sorodnik osebe, o kateri ste napisali knjigo? Ste našli še kakšne žive priče, morebiti njegove sorodnike?

Nisem njegov sorodnik, sem pa spoznal nekaj njegovih ožjih sorodnikov, bratrancev in sestričen. Imam še podatke o njegovih treh nezakonskih otrocih in materah (na Bizeljskem, v Prekmurju in na njegovi domačiji v Očeslavcih). Spoznal sem tudi sinova pokojnega miličnika Alojza Bartola, ustreljenega na mostu v Gornji Radgoni 1955.

O Francu Rihtariču je bilo predvsem leta 2019, če se ne motim, že nekaj objavljenega v časopisih in na internetnih straneh. Vi ste se ga lotili na podlagi dokumentov. Katerih in kje ste jih dobili?

 Iz Pokrajinskega arhiva Maribor sem pridobil okoli 2.000 še ne objavljenih dokumentov, ki so bili zbrani v sodnih spisih za sodni proces proti njemu in trinajstim soobtoženim, ki je bil od decembra 1958 do izreka sodb aprila 1959 na Okrožnem sodišču v Mariboru ter po pritožbah v Ljubljani in Beogradu. Gradivo je pisno, slikovno in materialno (strelivo za lovsko puško) v slovenskem, nemškem in hrvaškem jeziku. Uporabljeni so bili tudi dokumenti UDV za obdobje 1945-1950 in časopisni viri ter nekaj ustnih virov, ki pa sem se jih izogibal, da bi ne zašel na področje številnih dilem in špekulacij, ki še živijo med ljudmi in vzbujajo najrazličnejše dvome.

Ljudje so Franca Rihtariča poimenovali kar »Štajerski Robin Hood«, zakaj taka oznaka?

Sam Franc je na kar 34 zaslišanjih v mariborskem in celjskem zaporu drzno priznaval, da je vlamljal in kradel predvsem iz trgovin kmetijskih zadrug, saj so te bile produkt nove komunistične oblasti; »pa saj sem moral jemati, če sem hotel živeti, ko sem se skrival«. Mnogo nakradenega blaga so ljudje našli na senikih, v gozdovih, miličniki pri hišnih preiskavah pri njegovih ljubicah in poznejših soobtožencih. Zaradi njegove »radodarnosti delitve plena« so ga ljudje na podeželju poimenovali Štajerski Robin Hood, tudi zaradi njegovega drznega poguma, ko se je velikokrat ponorčeval iz miličnikov in oblasti.

Zadnje obdobje Franca Rihtariča pa je čas od njegove aretacije marca 1958 do usmrtitve konec oktobra 1959. Pri tem je že v času njegovega življenja, še posebej pa po njegovi usmrtitvi prišlo do nastanka mitov o njem. So tu še kakšne dileme? Ste jih na podlagi dokumentov lahko razrešili?

Njegovo življenje (1929-1959) lahko razdelimo na pet obdobij. 1. obdobje (1919-1951):rojstvo, šolanje, služba vinogradniškega inštruktorja, prvo pobalinstvo, pobeg iz zapora UDV in pobeg v Avstrijo, vrnitev in podpis sodelovanja z UDV; 2.obdobje (1951-1955): vlomi, obsodba, vojaški rok, prestajanje zaporne kazni, vnovični vlomi in odločitev za nov pobeg v Avstrijo; 3.obdobje (1955-1956): uboj miličnika na radgonskem mostu, pobeg in vrnitev iz Avstrije ter številna kazniva dejanja na širšem ptujskem območju; 4. obdobje (1956-1957): številna kazniva dejanja na širšem Kozjanskem območju; 5.obdobje (1958-1959):aretacija, pripor, številna zasliševanja njega, soobtoženih in prič po vloženi obtožnici, sodni proces, izrek sodb in pritožb ter izvršitev smrtne kazni oktobra 1959.

Po preučitvi omenjenih sodnih spisov se mi poraja kar nekaj dvomov, predvsem o uboju miličnika in o preiskavi v tej zvezi ter ob dejstvu, da je bil Franc Rihtarič v obtožnici osumljen kar 84 kaznivih dejanj, a so mu jih dokazali le 45, a jih je bilo kar 38 zavrnjenih. Tudi uboja miličnika Franc ni priznal, puške niso našli, na avstrijski strani ni bila odvzeta sled morebitnega smodnika iz lovske puške na Rihtaričevi obleki itd.

Ostaja še nekaj dilem, tudi tista, kdo je Franca Rihtariča marca 1958 izdal, ali je bil sploh ustreljen (uradni zapisnik potrjuje ustrelitev), kje je njegov grob in še kaj. Vse to pa že sodi v sfero mitov o Francu Rihtariču, ki so številni. Celotno življenjsko zgodbo bralci lahko preberejo v moji najnovejši knjigi.

Približujeva se koncu najinega pogovora. Kako ob tem vidite dogajanje v zvezi s preimenovanjem ulice v Radencih? Če se ne motim, ste vi tam doma. Potem ko je v začetku junija ustavno sodišče odpravilo odlok o preimenovanju Titove ceste v Radencih v Cesto osamosvojitve Slovenije, je občinski svet konec junija na pobudo župana Romana Leljaka preimenovanje znova podprl. No, oboževalci jugoslovanskega komunističnega diktatorja pa zahtevajo referendum o tem vprašanju … Kako gledate na to, da so še danes v Sloveniji tako zagrizeni zagovorniki jugoslovanskega komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita?

Imena krajev, predvsem pa ulic so se praviloma spreminjala v preteklosti s padcem obstoječega režima (npr. v Gornji Radgoni je bila med 2. svetovno vojno glavna ulica Herman Goering Strasse, nato po letu 1945 nekaj časa Kardeljeva, sedaj je še vedno Partizanska) Osebno menim, da je bila v Radencih »jugonostalgikom«, ki pa ne povedo, da so to, namesto Titove ceste ponujena Cesta slovenske osamosvojitve, a jo zavračajo »zaradi velikih finančnih stroškov o preimenovanju za stanovalce«, kar pa ne prenese trezne in objektivne presoje. Kot je nekdo dejal, »je te nostalgike zajela kljub vsemu umirajoča pandemija komunistične preteklosti«!

Slovenska nacionalna država Republika Slovenija praznuje 30 let svoje samostojnosti in neodvisnosti. Kako kot zgodovinar gledate na ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki bo imel oziroma ima svoj sedež v stavbi nekdanje Cesarsko-kraljeve domobranske vojašnice oziroma nekdanje kasarne na Roški cesti v Ljubljani? Vemo, da je iz vrst tranzicijske levice in celo oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani na to vladno odločitev v preteklih mesecih letela vrsta kritik … Napisali so tudi vrsto pisem, ki so sramota za vse te.

Podpiram ustanovitev omenjenega muzeja, saj bi moral biti ustanovljen že pred leti. Lokacija je primerna glede na začetek osamosvojitvenih prizadevanj konec osemdesetih let. Pripombe ome(n)jenih kolegov zgodovinarjev pa lahko razumem v vsesplošnem nasprotovanju vsemu, kar ni »rdeče obarvano«.

In še za konec. Zakaj je poznavanje zgodovine, tako slovenske, evropske in tudi svetovne, pomembno za našo sedanjost in prihodnost?

Saj še vedno velja, da je zgodovina učiteljica življenja – predvsem za mladi rod, ki naj se zaveda nevarnosti, da bi se grozote totalitarističnih režimov ponovile in da smo danes v Sloveniji, Evropi in svetu priče krizi duha in vrednot, ki ne smejo biti poteptane ali predmet prevrednotenja.

Metod Berlec

 

Biografija
Ivan Rihtarič se je rodil leta 1948 v Gornji Radgoni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Do leta 1995 je bil profesor in dva mandata tudi ravnatelj Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Od leta 1995 do upokojitve leta 2013 je bil direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni. Na Univerzi v Celovcu je leta 2002 doktoriral z disertacijo Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni, novembra 2016 pa na Univerzi v Mariboru še s temo Okraj Gornja Radgona 1945–1950. Njegova bibliografija obsega več kot 430 enot iz zgodovine 19. in 20. stoletja v slovenskem nacionalnem prostoru. Je predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona, član zgodovinskega društva za Štajersko in Koroško v Avstriji in član PAZU.