fbpx

Janez Janša in Gorazd Pučnik slovesno odkrila doprsni kip dr. Jožeta Pučnika

Predsednik vlade Janez Janša je skupaj s Pučnikovim sinom Gorazdom Pučnikom slovesno odkril doprsni kip dr. Jožeta Pučnika (Foto: Vlada RS)

Predsednik vlade Janez Janša in Gorazd Pučnik, sin dr. Jožeta Pučnika, sta slovesno odkrila Pučnikov doprsni kip pred Kongresnim centrom Brdo pri Kranju. Janša je v nagovoru na dogodku poudaril, da je bil Pučnik izgnan iz domovine, a se je vrnil v času osamosvajanja in pomagal domovini. Med drugim je izrazil tudi veselje, da smo se Pučniku s poimenovanjem letališča, ulic in trgov dostojno oddolžili za njegovo delo, a bi si želel, da enako storimo tudi v Ljubljani. Spomnil je tudi na znamenite Pučnikove besede, ki so zapisane tudi pod njegovim kipom. “Prav je, da jih velikokrat zapišemo v kamen, in mislim, da so tudi na tem spomeniku, in da jih še posebej v teh časih, ko je marsikaj spet na tehtnici, moramo ponavljati vsak dan. Za Slovenijo gre!” je sklenil Janša na koncu govora. 

Predsednik vlade Janez Janša se je danes udeležil slovesnosti ob odkritju doprsnega kipa dr. Jožeta Pučnika, ki je potekala pred Kongresnim centrom Brdo pri Kranju. Na slovesnosti je imel osrednji nagovor. Zbrane je nagovoril tudi minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Janša pa je skupaj s Pučnikovim sinom Gorazdom Pučnikom doprsni kip tudi slovesno odkril.

Pučnik je odločilno zaznamoval slovensko zgodovino. Najprej s svojim trpljenjem in žrtvijo, ko je bil v totalitarnem času zaprt in poslan v zapor, nato je moral v izgnanstvo. V obdobju slovenske demokratizacije in osamosvajanja je Pučnik odigral osrednjo vlogo. V prvi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja je neizbrisno pripomogel k slovenskem spravnem procesu, saj je vodil komisijo, ki je ugotavljala odgovornost za povojne brezpravne umore. Ko njegovo življenje in delovanje strnemo v celoto, dobimo pred sabo pravo veličino te izjemne osebnosti, ki se mu je Evropa poklonila s poimenovanjem dvorane v Evropskem parlamentu in mu zagotovo pripada tudi častno mesto pred Kongresnim centrom Brdo pri Kranju.

Image

V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika vlade Janeza Janše:

Spoštovani Slovenke in Slovenci, spoštovani zbrani, dragi Gorazd, ostali svojci dr. Jožeta Pučnika!
Danes, ko smo se v počastitev spomina na rojstvo dr. Jožeta Pučnika zbrali na ta sončni dan, nedaleč od nas divja kruta vojna. Ko sem se vozil na Brdo, me je klical predsednik avstralske vlade in me spraševal, kako bomo v Evropi ravnali v prihodnjih dneh in tednih, kajti od tega, kako se bo odvijalo v Ukrajini, je odvisno, kaj se bo dogajalo v Južnem Pacifiku in nasploh v svetu, kar se tiče miru, spoštovanja mednarodnega prava in za silo znosne ureditve svetovnega reda, kot smo ga poznali po 2. svetovni vojni.

Nekaj dni nazaj sem govoril z enim bolj zadnjih evropskih diplomatov, ki se je vračal iz Kijeva, ki mi je dejal, da se stvari odvijajo počasi, da je veliko kontrolnih točk, precej prometa na cesti proti poljski meji, a da je veliko prometa tudi od poljske meje proti Kijevu, saj se na tisoče ukrajinskih državljanov, predvsem mlajših moških in fantov, ki so delali na Zahodu Evrope, vrača domov branit domovino. Ko sem to poslušal, sem se spomnil na dr. Jožeta Pučnika. Tudi on je prišel iz udobne tujine v razburkano morje začetka slovenske pomladi. Vračal se je v negotovost, vračal se je v domovino, ki ga je v bistvu izgnala, ki mu je odrekla gostoljubje, ki mu niti diplome ni poslala in je moral še enkrat narediti fakulteto v tujini. Vračal se je v domovino, ki ga je preganjala, ampak je vseeno slišal njen klic in se je vrnil v negotove čase in tudi v vojno. Ni se vrnil v vlogo nekoga, ki bi pomagal, ampak v vlogo nekoga, ki bo vodil. Na nek način je s svojo življenjsko usodo bil idealen za tisti čas.

Ta njegova drža: vrniti se iz udobnega profesorskega mesta na Zahodu pomagati domov, v tveganje, v državo, kjer so še isti ljudje vladali kot takrat, ko so ga poslali v samico, kjer so bili še isti zapori in isti režim – to je bil pogum. Dr. Jože Pučnik ni bil obremenjen z raznoraznimi in takšnimi ter drugačnimi malenkostmi, zamerami, ki jih je bilo v Sloveniji že takrat veliko na vseh polih, kjer je majhno okolje, kjer se vsi poznajo, kjer je vsak že komu kaj rekel.

Demos je bil zelo raznobarvna koalicija različnih usmeritev, profilov, prava mavrica neke demokratične izbire za tiste prve volitve, in usklajevati takšno koalicijo, kjer je bilo sedem strank, je naporno samo po sebi že v mirnem času, kaj šele v času, ko so bile stranke še prepovedane in ko je vsak kongres, vsaka aktivnost bila pred premislekom, ali bo sploh izvedena in kakšne bodo sankcije.

Proti dr. Pučniku so še v času, ko je že potekala volilna kampanja za predsednika predsedstva, sprožili kazenski postopek. Torej jugoslovanski tožilec je sprožil kazenski postopek proti njemu v času same volilne kampanje. Tudi neposredno pred samo razglasitvijo slovenske osamosvojitve je bil dr. Jože Pučnik ob tem, da ni imel neke državne funkcije, vodja koalicije, oseba, ki je bila prva na spisku za odstranitev v primeru, če bi agresija Jugoslovanske armade uspela. Veliko tega, kar je on takrat delal, ni bilo zabeleženo na kamerah, ali pa je tudi bilo, pa ni bilo objavljeno pri nas.

Dr. Jože Pučnik se je boril za pravico slovenskega naroda do samoodločbe po studiih tujih televizij, še posebej v Avstriji, Nemčiji. Spomnim se nastopa, kjer je v studiu avstrijske ORF imel hud spopad s takratnim ideologom nemške socialdemokracije, ki je trdil, da je zagovarjati pravico naroda do samo-odločbe nekaj predmodernega in nekaj, kar ne sodi v Evrop,  in potem ga je dr. Jože Pučnik razorožil z vprašanjem, “zakaj Nemci mislite, da imate samo vi pravico do samoodločbe, ne pa tudi drugi. Je to zato, ker ste večji, ali gre tukaj za vrednote?” In tisti drugi je nekaj nazaj zajecljal, a tema je bila zaključena. Ta bitka je potekala večplastno na različnih nivojih.

Foto: Vlada RS

Vesel sem, da smo se spominu dr. Jožeta Pučnika v zadnjih 20, predvsem 15 letih ponekod dostojno oddolžili, da glavno slovensko letališče nosi njegovo ime, da so ulice in trgi poimenovani po njem širom po Sloveniji. Žal je ena velika izjema, to je naše glavno mesto. Mislim, da je nekaj dni nazaj komisija za poimenovanje ulic in trgov v glavnem mestu, kjer je na stotine ulic, torej da je ta komisija gospoda Jankovića zavrnila poimenovanje enega trga ob tej obletnici po dr. Jožetu Pučniku. To je treba omeniti, ker kaže na neko neverjetno majhnost nekaterih ljudi oziroma političnih opcij.

Nekaj vprašanj je bilo, zakaj postavljamo kip ravno na Brdu. Res je, dr. Pučnik ni bil velikokrat na Brdu, bil pa je na Brdu takrat, ko je bila sprejeta ena najusodnejših političnih odločitev, in to na njegovo pobudo in njegovo vztrajanje konec aprila leta 1991. To je bilo že krepko na več kot dve tretjini časa po plebiscitu oziroma po dveh tretjinah časa, ki ga je slovensko ljudstvo dalo odločevalcem, da uresničijo plebiscitno odločitev. Od plebiscita decembra 1990 do konca aprila 1991, ko je bil ta sestanek tukaj na Brdu, so takratni oblikovalci slovenskega javnega mnenja zasejali toliko dvomov v to odločitev, toliko zamud je bilo takrat v slovenski skupščini pri sprejemanju ključnih osamosvojitvenih aktov, še posebej vseh obrambnih zakonov, proračun, obrambni proračun smo dali v obravnavo oktobra 1990, sprejet pa je bil tam nekje konec marca 191, po vseh zavlačevanjih in nagajanjih, da ne govorimo o zakonu o obrambi in zakonu o vojaških dolžnostih, skratka zamude so bile neverjetne, nagajanja tudi, ključne odločitve pa so bile sprejete ne z enotnostjo, kot danes velik del Slovenije misli, ampak z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Če bi bilo nekaj več tistih, ki bi jih manjkalo, je vprašanje, kaj bi se dogajalo. Je bila pa situacija takšna, da je bilo vsak korak treba narediti 100-odstotno pravno korektno na podlagi jugoslovanske zakonodaje, ki smo jo z veliko težavo prilagajali novim razmeram. Mnogi so bili prepričani, da so zamude tako velike, da z osamosvojitvijo ne bo nič. Tudi v Demosu je prihajalo do dvomov in dilem, ker so ljudje videli, kakšno je stanje.

Dr. Jože Pučnik je sto metrov stran na prostoru, ki smo ga tudi obeležili lansko leto, sklical sestanek Demosove vlade in ključnih ministrstev ter ključnih ljudi koalicije, Demosovih strank. Tam je vsakega posebej vprašal, ali gremo naprej, do konca odločno, brez z “že”, “ne bi”, “bi”, “mogoče bi malo preložili”. Če bi karkoli preložili, nas ne bi bilo več. Takrat smo naredili dva kroga, ker po prvem krogu ni bilo jasno, kako nekateri razmišljajo. Po drugem krogu je bilo popolnoma jasno in Demosova koalicija je šla iz tega sestanka enotno in od takrat naprej so stvari tekle odločno, tudi ko je šlo za politični spopad v skupščini. Čeprav z velikimi mukami so tudi priprave za osamosvojitev bile izvršene do 25. 6. 1991 do takšne mere, da nam je uspelo.

To je eden od tistih trenutkov, kjer je bil dr. Jože Pučnik ključen. Kot je bil ključen, ko je povezal koalicijo Demos, ko je navznoter in navzven izražal vero, da nam bo uspelo. Ko je kazalo, da po tistem preobratu v Romuniji, ko je prišlo do likvidacije romunskega diktatorja, da tudi v Sloveniji vendarle čez noč prihaja do volje, da bi šli na večstrankarske volitve, in je bilo konec decembra 1989 to jasno, je dr. Jože Pučnik v društvu slovenskih pisateljev na novinarski konferenci dejal: “Očitno bodo volitve in Demos bo na teh volitvah zmagal.” Še sedaj vidimo nekatere režeče obraze nekaterih slovenskih novinarjev, ker ni bilo jasno, niti nobene zakonodaje ni bilo sprejete, da volitve sploh bodo, kaj šele, da bo Demos zmagal. Dr. Jože Pučnik pa je to na vsakem nastopu širom po Sloveniji ponavljal in videlo se je, da v to verjame. Ker je verjel on, so verjeli tudi mnogi drugi, na začetku to ni bila večina, na koncu pa je to bila zadostna večina, ki je omogočila, da so bili vsi ključni ukrepi politične narave za osamosvojitev na koncu tudi sprejeti.

Tiste besede, ki jih je dr. Jože Pučnik izrekel v Cankarjevem domu, potem ko smo izvedeli za veličastni rezultat plebiscita, so pravzaprav večne. Prav je, da jih velikokrat zapišemo v kamen, in mislim, da so tudi na tem spomeniku, in da jih še posebej v teh časih, ko je marsikaj spet na tehtnici, moramo ponavljati vsak dan. Za Slovenijo gre!

Sara Rančigaj