fbpx

Poslanec Moškrič sej je poklonil preminulim v fašističnemu taborišču Kampor, kjer je trpel tudi njegov oče

Janez Moškrič na Rabu- Foto: SDS.

Poslanec SDS Janez Moškrič se je s položitvijo cvetja v imenu Državnega zbora Republike Slovenije poklonil spominu na preminule v nekdanjem taborišču Kampor na otoku Rabu. Koncentracijsko taborišče Rab je bilo fašistično koncentracijsko taborišče 2. svetovne vojne. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast na jadranskem otoku Rab julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor, razpuščeno pa je bilo 5. septembra 1943 ob kapitulaciji Italije. V nadaljevanju objavljamo celoten govor Janeza Moškriča.

“Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.” Besede, na katerih temelji evropska kultura, še več kultura civilizacije in človeškega dostojanstva. Kolikokrat, v naši zgodovini so bila ta načela kršena, potlačena? Stojimo na kraju, kjer je za določen trenutek, naše, evropske, skupne zgodovine zmagalo sovraštvo, jeza in nestrpnost.

Tiste nesrečne dni, mesece in leta, je zmagala ideologija, ki si ne zasluži niti omembe njenega imena, pa vendar je imela vzornike v času in trenutku tudi v drugih deželah evropskega kontinenta. Koliko je danes sovraštva, jeze? Te ideje in težnje nimajo prihodnosti. Vseskozi naše zgodovine je dokazano, da ni mogoče, da zmaga sovraštvo. Prihodnost nacij in narodov temelji na spoštovanju človeškega življenja. Zmagala je želja po ljubezni in življenju. Človek je več kot živo bitje, je posoda duha in uma. Tega duha in uma se ne da umoriti, v takih trenutkih se ga celo utrdi.

Spoštovani, danes stojim pred vami kot živa priča tega. Moj pokojni oče Jože Moškrič je preživel devet mesecev trpljenja tega kraja v času, ko je bilo še vse življenje pred njim. Kot 22- oziroma 23- letni mladenič se je soočil s tragedijo tega kraja, še več, pokopavati je moral svoje umrle sotrpine. Vendar v njem niso ubili želje po življenju. Se danes, Evropejci, dovolj zavedamo daru življenja?

Upanja in nade se ne da umoriti. Prostor, na katerem stojimo, se je že 10 let po tragediji spremenil v prostor sprave in spomina. Je plod sodelovanja bratskih narodov. Koliko krajev na evropskih tleh še čaka na ta trenutek? Koliko krajev trpljenja in zablod je še pozabljenih? En bi bil preveč. Tukajšnji spominski park nas že desetletja spominja, da moramo nenehno hrepeneti po dobrem, po spravi, po odpuščanju, po spominu. Nikoli ni dovolj prizadevanj za mir in spoštovanje. Današnji spomin je namenjen vsem žrtvam taborišča, naše sporočilo pa govori živim!

V imenu Državnega zbora Republike Slovenije in kot sin taboriščnika se iskreno zahvaljujem vsem, ki skrbite za ta spominski park, predvsem pa vse prosim in rotim, da se neumorno trudimo za skupno dobro, da imamo nenehno pred očmi očete sedanje varne, združene, spoštljive in svobodne Evrope.”

T. F.