Jože Možina odgovarja Spomenki Hribar: “Ko so pri gradnji avtoceste pri Teznem naleteli na množična grobišča, je šef zveze borcev prišel v montažo in odločil, kaj je lahko v prispevku in kaj ne”

Foto: YouTube.

Novinar Televizije Slovenija Jože Možina je po Jožetu Dežmanu, ki ga je gostil v svojem intervjuju in bil zaradi tega deležen glasnih kritik, tudi sam odgovoril Spomenki Hribar, ki je oba glasno kritizirala v Delovi Sobotni prilogi. Možina zdaj pravi, da je v novinarstvu vedno bojazen, da storiš napako in imaš potem težave. V povezavi z zgodovino pa je najslabše, če se ti prikrade falsifikat, trditev, da spregledaš nekaj, kar ne drži. A še huje in moralno zavržno je, tako Možina, če podležeš močnim, glasnim, zato ker so vplivni, na oblasti in te lahko prizadenejo, izsiljujejo, zamenjajo, in zatajiš šibke, ki ti ne morejo nič. Temu so podlegli številni. Možino čudi in žali, da se mora braniti zato, ker je v intervjuju z dr. Dežmanom predstavil v stroki že znana dejstva v zvezi z razmerji med žrtvami in storilci med vojno in po njej, glede odnosa do grobov in morišč protirevolucije, pa tudi hipokrizije glede posmrtnih ostankov partizanskih borcev, kjer je bilo na primerih povedano, da je tudi borčevskemu vrhu zanje malo mar.

“To, da je komunistična gverila med vojno pobila več Slovencev kot sovražnih vojakov, da je več ljudi pomorila po vojni kot med njo in podobno, pa je povsem dokazano. Kdo ima problem, če se podoba druge svetovne vojne na Slovenskem in obdobje po njej spreminja v skladu z neizpodbitnimi dejstvi? Je kriv tisti, ki dejstva predstavi?” se v svojem odgovoru sprašuje Jože Možina in hkrati opozarja, da je ravno javna televizija medij, ki si lahko in si mora privoščiti, da ni tabujev o pomembnih javnih vsebinah. “Pa tudi, da ne naseda tistim, ki trdijo, da je tema ‘preveč občutljiva’, saj je to le manever prikrivanja zagovornikov revolucije, ki je zamolčano zlo povzročila, ne pa interes svojcev in demokratične javnosti, ki nedolžnih žrtev ne deli na ‘naše’ in ‘vaše’ in ki si govora o teh zgodovinskih dejstvih želi na vseh ravneh.”

Če kdo, je torej javna televizija tista, ki je pri razkrivanju najhujšega kriminala – kar pomori so – na strani desetletja zamolčanih, šibkih in brezimnih. “Na RTV smo ustvarjalci različnih strok, sam sem dober poznavalec slovenske novejše zgodovine, posebno začetkov medvojnega razkola pa tudi povojnih pomorov, saj sem med redkimi, ki je videl njihovo razsežnost in govoril s številnimi pričami. Zato se pogosto in po mnenju nekaterih tudi pogumno, vsekakor pa zavestno izpostavim, ko gre za obravnavo največjih zločinov na slovenskih tleh. Saj je res, kar pravijo: kaznovanje odgovornih ali vsaj razkritje dogajanja je ključ, da se zločini ne ponovijo. To velja za grozodejstva nacizma in komunizma, katerega nosilci so pri nas ukazali ujetnike pobiti in poskriti v jamah in breznih, zločince pa nagraditi s privilegiji in zaščito pred kaznijo do današnjih dni,” piše Možina, sicer eden najbolj cenjenih in poznanih novinarjev-voditeljev na nacionalki.

Kako so hoteli cenzurirati dokumentarni film Zamolčani in ga zamenjali z oddajo Rdeči veter
Naj spomnimo. Vplivi zveze borcev na RTV Slovenija imajo dolgo zgodovino in za dogajanje pred letom 1990 lahko rečemo, da je bilo to neizogibno. Vendar tudi po tem, ko so na primer pri gradnji avtoceste pri Teznem naleteli na tisoče po vojni pomorjenih, je v montažo prispevka za večerna poročila prišel – seveda na povabilo urednika – šef zveze borcev, general Dolničar, in odločal, kaj bo v prispevku in kaj ne. Borčevski zgodovinarji so si tudi kot cenzorji ogledovali pomembne oddaje pred predvajanjem. Možina je leta 2004 naredil odličen, pozneje večkrat nagrajen dokumentarni film Zamolčani – moč preživetja, ki ni bil všeč zvezi borcev, a so v zadnjem hipu, na pritisk takratnega predsednika programskega sveta Janeza Kocijančiča, umaknili oddajo s sporeda in jo hoteli cenzurirati. “To, da so jo nadomestili z oddajo Rdeči veter in pozneje Zajedalci, je žal res,” danes priznava Možina.

General Ivan Dolničar (Foto: Nova24TV)

“Takrat se je javnost prvič uprla, hotela svojo oddajo, jo dobila in nagradila z rekordno gledanostjo. Tudi tokrat, za intervju z Dežmanom, ko je poleg številnih pohval na RTV priletelo nekaj kritik in nestrpnih napadov ZB in SD, so nekateri reagirali kot v transu in strahu, letali so po hiši, kot da gre za izredne razmere. Ko prebiram zapise akterjev gonje proti oddaji Pričevalci in meni, ki sem očitno poglavitna tarča, intervju z dr. Dežmanom pa le povod, je razvidno naslednje: med močnejšimi napadalci so izključno taki, ki jih proži interes, lahko je ideološko prestižni, a v ozadju so službe, privilegiji, skratka, koristi njih in njihovih prednikov/potomcev, zato napadajo v zaščito tistega, kar nagonsko čutijo, da so pridobili tudi v okviru pridobitev revolucije, ki je okradla in pobijala, da je lahko nastala nova nomenklatura,”ugotavlja Možina.

Spomenka Hribar ni obsodila Jankovića, ker zavrača pokop nesrečnih romskih žrtev na Žalah
O Spomenki Hribar neposredno pa Možina piše, da je prestopila mejnik spodobnosti, ko je napadla avtorja in oddajo Pričevalci, kjer so pravico do javnega spomina dobili številni potlačeni in ustrahovani. “Njo to vznemirja in takih oddaj na javni televiziji ne bi smelo biti. Ne motijo je pošastne izjave Tita Turnška, ki drugače od svojih predhodnikov, ki sta partizanske pomore obžalovala, povojno početje opravičuje, napada ustavni red in žali svojce tisoče pomorjenih, ki so tudi uradno nedolžni. Ne moti je tudi restavriranje ideologije komunizma, ki je poleg nacifašizma uničila toliko človeških življenj, družin, gospodarstev in usodno okrnila čut za pravičnost in normalnost. Ni se oglasila, ko je maziljena umetnica zabrusila svojcem pomorjenih, naj si svečo zataknejo v rit, če ne vedo, kje so pokopani njihovi dragi,” opozarja novinar RTV SLO.

Ob tem še dodaja, da ni zaslediti, da bi Hribarjeva javno obsodila ljubljansko mestno oblast, ki zavrača pokop nesrečnih romskih žrtev na Žalah, čeprav je župana Jankovića nekoč videla kot edinega rešitelja za Slovenijo. Očita ji, da jo je, tako kot drugih kritikov Pričevalcev, dejansko strah davnih spominov starih ljudi. “Kar ne morejo verjeti, kje se najdejo priče, celo očividci zamolčanih zločinov. Na primer sedaj že pokojna Anica Gruden, ki je 15-letna obstreljena preživela pomor svoje družine in je nedavno umrla v Angliji,” še piše Možina. In dodaja še, da so protestniki na mitingu v Kopru vsepovprek vpili, da je vse laž, kaj konkretno, pa niso znali odgovoriti. Zato, ker so skregani z dejstvi in resnico. “Skrajnež, ki mi je grozil pred RTV-jem, mi je na vprašanje, kaj v intervjuju ne drži, le zabrusil, da ga sploh ni gledal.”

In še to. Dežman je bil kritičen do aktualnega šefa zveze borcev in njegovega ožjega kroga. Razlogi so v zanikanju slovenskega holokavsta. “Prejšnji predsedniki, tudi v resnici partizani, so po letu ’90 zločine obžalovali, sedaj pa pride Turnšek, ki trdi, da so upravičeni, in celo napada sodno rehabilitirane žrtve komunističnega nasilja ter simbolno pomembna spravna sporočila predsednika Pahorja. Pa saj to je noro in to, da je Turnškov cesar nag, je treba povedati z odločno besedo, da bo konec sprenevedanja nad tem, kdo nas v resnici potiska v nevarno sfero sovraštva, kar opravičevanje zločinov nedvomno je,” zaključuje Možina.

T. F.