Kako se zadeva Balkanski bojevnik spreminja v farso

Večletni sodni procesi proti t. i. balkanskim bojevnikom še niso končani. Kako obsežno je bilo njihovo delovanje in moč dokazov proti njim, zgovorno dokazuje sodni spis, ki obsega več kot 60.000 strani. Foto: Matic Štojs Lomovšek

Potem ko smo konec letošnjega marca le dočakali (nepravnomočne) obsodbe v zadevi Balkanski bojevnik, eni najbolj odmevnih kriminalnih zgodb zadnjih let, zdaj obsojenci dobivajo odškodnine zaradi domnevno slabih razmer za bivanje v zaporu.

To je nov dokaz, da je slovensko pravosodje resnično na napačni poti. Sodni procesi trajajo predolgo, zapori oz. pripori so posledično prenatrpani in na koncu kriminalci še dobijo denar za svoje “bivanje”.

Balkanski trgovci z mamili
Konec maja 2010 so slovenski policisti po dolgotrajni preiskavi aretirali Dragana Tošića in šestnajst drugih osumljencev, ki so jih sumili nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami kot tudi posesti orožja ali eksploziva. Aretirani naj bi bili pripadniki hudodelske združbe, ki so že najmanj od leta 2008 organizirali tihotapljenje večjih količin kokaina iz Južne Amerike in Južne Afrike v italijanska pristanišča. Policija je ocenila, da so v Evropo spravili do tri tone kokaina na mesec. Hudodelsko družbo je vodil Dragan Tošić, ki pa naj bi bil le del večje mednarodne kriminalne organizacije pod vodstvom srbskega kriminalca Darka Šarića.

Slovenski policisti so v okviru preiskave sodelovali tudi z italijanskimi in s srbskimi kolegi ter nekatere dokaze proti kriminalcem uporabili tudi v procesu v Sloveniji. Tožilstvo je vložilo obtožnico novembra 2010 in maja 2011 se je začel sodni proces. Že novembra 2012 so štiri od osumljenih spoznali za krive, pri čemer so uporabili italijanske dokaze. Na višjem sodišču so bile vsem štirim potrjene zaporne kazni (trem na petnajst in eni na osem let zapora). A nadaljnji sodni proces proti Tošiću in preostali dvanajsterici se je končal z drugačnim izidom, ko je prvostopenjsko sodišče iz postopka izločilo skoraj vse dokaze. Višje sodišče pa se je novembra 2013 postavilo na stran tožilstva, saj je ugotovilo, da so bili dokazi zbrani v skladu s srbsko zakonodajo kot tudi v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Junija 2014 se je znova začel sodni proces, v katerem so se vsi osumljeni znova izrekli za nedolžne. V skoraj dveh letih vnovičnega sojenja petnajsterici obtoženih (Valterju Abramoviću, Draganu Beljkašu, Petru Khermayerju, Boštjanu Kopčiču, Miralemu Luceviću, Mirzi Luceviću, Đemajliju Mandjuki, Tadeju Poljaku, Jakobu Remškarju, Suzani Remškar, Draganu Tošiću, Robertu Šabiću, Marku Bubliću, Sandri Udrih in Dejanu Zupanu) je bilo opravljenih 128 obravnav, pri čemer je tožilstvo za obtožene zahtevalo skupaj skoraj 125 let zaporne kazni.

Največ bi dobil Tošić, in sicer 19 let in 10 mesecev zapora, medtem ko so za Zupana in Udrihovo zahtevali po eno leto zapora. Med procesom so tako poslušali več kot 500 prisluhov, vključno z več kot 100 posnetimi v italijanskem Milanu, ki niso bili uporabljeni na prvem sojenju. Kako obsežno je bilo njihovo delovanje in moč dokazov proti njim, zgovorno dokazuje sodni spis, ki obsega več kot 60.000 strani.

Končno (znova) obsojeni
Konec marca letos je ljubljansko okrožno sodišče vse obtožene spoznalo za krive očitanih dejanj. Tošić je dobil 16 let zapora in pol, Beljkaš 16 let in pol, Remškar 11 let in pol, Lucević šest let in pol, Khermayer 10 let, Bublić je dobil dodatno 1,5 leta (in ima zdaj skupno zaporno kazen 16 let in en mesec), Kopčič štiri leta, Šabić tri leta in osem mesecev, Mandjuka in Abramović tri leta, Poljak dve leti in pol, Remškarjeva eno leto in en mesec. Sodbe še niso pravnomočne, saj sta tako obramba kot tožilstvo napovedala pritožbe. Pri tem bi sodišče v zaporne kazni štelo tudi čas, preživet v priporu.

Odškodnine za “bojevnike”
A že novembra 2014 so se začele farse, ko je sodišče enemu od obsojenih, Jakobu Remškarju, prisodilo odškodnino zaradi neustreznih razmer na ljubljanski Povšetovi, kjer so bili v priporu med sojenjem, in sicer pet tisoč evrov. Iz istega razloga sta nato odškodnino prejela še Boštjan Kopčič, ki se je novembra 2014 sodno poravnal in dobil 8.190 evrov, medtem ko je Draganu Beljkašu uspelo na Evropskem sodišču za človekove pravice dobiti 12.000 evrov odškodnine. Maja letos je še eden od “bojevnikov”, Marko Bublić, prejel šest tisoč evrov (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) za čas, ko je bil na Povšetovi med 27. majem 2010 in 24. decembrom 2012. Za tam preživetih 943 dni je zahteval več kot osemnajst tisoč evrov odškodnine. Sodišče se je strinjalo, da je v nehumanih razmerah preživel le dve tretjini časa. Te “nehumane” razmere so bile, ko si je delil sobo s štirimi oz. petimi priporniki in niso imeli dovolj osebnega prostora ter le tri ure prostega izhoda. Dalje so temperature poleti dosegle med 30 in 40 stopinj Celzija, motili pa so ga tudi slab zrak, smrad iz stranišča in zatohlost. 2. julija je višje sodišče potrdilo odškodnino, ki pripada Remškarju, in sicer v višini pet tisoč evrov. Sodišče je tako znova potrdilo, da so mu bile kršene pravice, ko je imel v priporniški celici (ki si jo je delil še z enim pripornikom) na voljo le okoli 3,5 kvadratnega metra osebnega prostora.

Zaradi domnevno slabih razmer v priporu na Povšetovi v Ljubljani obtoženci dobijo še odškodnine. Očitno si kriminalci želijo “hotelske oskrbe” na račun davkoplačevalcev. (Foto: STA)

Dodatni stroški
Prvi teden v juliju je ljubljansko okrožno sodišče po treh mesecih pisanja poslalo sodbo obsojenim, njihovim pravnim zastopnikom in tožilstvu. Sodbo, ki obsega skoraj 500 strani, je predsednica sodnega senata Andreja Sedej Grčar obtoženim in odvetnikom poslala kar po detektivu oz. zasebnem sodnem vročevalcu. Za morebitne pritožbe na višje sodišče imajo zdaj 15 dni časa. Pri tem pa so nekateri odvetniki že opozorili na nestandardno dostavo sodbe in je zato niso prevzeli. Pri tem se sklicujejo, da je sodnica kršila zakon o kazenskem postopku in s tem tudi pravice obdolženih do obrambe, ko je za dostavo takoj uporabila zasebne detektive oz. sodne vročevalce. Zakon namreč predvideva, da se prvič sodbe pošiljajo po pošti, in šele po neuspehu lahko to storijo detektivi. Razlog za ravnanje odvetnikov je namreč v tem, da bi s poznim dvigom priporočene pošiljke po pošti pridobili do 15 dni dodatnega časa ter tako imeli na voljo 30 dni za sestavo in vložitev pritožbe na višje sodišče. Ker pa je sodišče že pri prvem pošiljanju uporabilo detektive, jim tako ni uspelo pridobiti dodatnih dveh tednov časa. Eden od odvetnikov je tudi izpostavil, da je sodnica za pisanje sodbe porabila 98 dni, kar je več, kot je določen trimesečni instrukcijski rok. Ta rok je predvsem navodilo, v kolikšnem času naj bi bila sodba napisana, in dejansko v primeru prekoračitve ne predvideva procesnopravnih posledic.

Kaj je pravosodni minister Goran Klemenčič v času mandata dejansko naredil za izboljšanje stanja v slovenskem pravosodju? (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Sodišče je že odgovorilo na nezadovoljstvo odvetnikov, pri čemer so pojasnili, da se je sodnica odločila za sodne vročevalce zaradi dejstva, da je sodba s 474 stranmi tehtala več kot dva kilograma. Prav tako zakon o kazenskem postopku ne določa natančno načina vročitve sodne pošiljke. Zakon o kazenskem postopku namreč v 117. členu sodišču omogoča, da lahko sodbo pošlje po pošti, varni elektronski poti kot tudi po pravni oz. fizični osebi, ki se ukvarja z vročanjem v kazenskem postopku. Tako dostavo lahko opravijo tudi drugi zaposleni na sodišču in druge uradne osebe. Ker so bili obtoženci v priporu, je bilo tako po mnenju sodišča prav tako treba čim prej in skrbno opraviti dostavo, s tem omogočiti hitrejšo vložitev pritožbe in tudi morebiti skrajšanje časa, preživetega v priporu (pred morebitno oprostitvijo ali potrditvijo obsodbe in preselitvijo v zapor). Dalje je sodišče še izpostavilo, da ima doslej slabe izkušnje s prevzemanjem sodnih pošiljk po pošti.

Splača se v vsakem primeru
Zadeva Balkanski bojevnik dokazuje, da se kriminal v vsakem primeru splača. Če te dobijo in greš v pripor/zapor, tožiš državo in zaradi razmer v priporu/zaporu dobiš odškodnino.

Klemen Kocjančič / iz tiskane Demokracije