Kako so komunisti okrutno pomorili vseh deset članov družine Mavsar – prizanesli niso niti najmlajšim otrokom!

Foto: Demokracija

Slovenski zgodovinarji odkrivamo različne zgodbe o vojnih in povojnih pomorih, ki so se dogajali na naših tleh. Zgodbo za zgodbo odkrivamo strašljiva dogajanja, ki so se dogajala v tistem času, ko se nikoli pravzaprav ni vedelo, ali si na pravi ali napačni strani. Za nekoga si namreč vedno bil na napačni strani. Zato tudi ni čudno, da je veliko prebivalcev v tistem obdobju emigriralo v tujino. V nadaljevanju predstavljam zgodbo družine Mavsar.

Poboji slovenskega civilnega prebivalstva so bili v letu 1942 realnost. Ena bolj krutih zgodb je bila pomor družine Mavsar v božičnih dneh.

Najprej na smrt obsodili očeta
Jože Mavsar je bil od leta 1935 župan občine Šentrupert in zaprisežen katolik ter družinski človek. Tradicionalna slovenska veččlanska družina Mavsar je bila med občani občine Šentrupert na Dolenjskem priljubljena in je med njimi vse do začetka druge svetovne vojne imela velik ugled. Že v letu 1941 so partizani iskali podporo pri omenjenem županu, ki pa jo je kot pripaden katolik zavrnil. Kot domoljub je prav tako zavračal sodelovanje z Italijani, ki so tačas okupirali omenjeno območje, saj novim oblastem ni želel ovajati sovaščanov. Zaradi njegovega vztrajanja pri svoji odločni drži so mu Italijani požgali zidanico, sina Pavleta pa internirali v fašistično koncentracijsko taborišče na otoku Rab.

Toda tegobe družine Mavsar s tem niso bile končane. V samovoljnem sojenju mimo vseh zakonov so partizani poleti 1942 na smrt obsodili tri vplivne prebivalce Šentruperta: župana Jožeta Mavsarja, župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara. Slednja dva so morilci odvlekli v gozd ter ju umorili vpričo mladega kaplana Franca Brulca ter Feliksa Kraglja. Skupaj z njima so umorili tudi kmeta iz Roženberka Alojzija Jakoša. Po končanem poboju so trupla v gozdu zagrebli. Pri umoru župnika Nahtigala naj bi po poročanju časnika Domoljub sodeloval tudi neki Silvan Perčič, partizanski terenski komisar, ki je po grozovitem dejanju želel z lažnim potnim listom na skrivaj pobegniti v Ameriko. Odlično organizirana komunistična vohunska mreža je za Perčičevo namero izvedela in ga obsodila na smrt.

Vaške straže kot odgovor na nasilje
Partizani so bili v tistem času izjemno aktivni, saj niso mučili, pobijali, morili ljudi le v Šentrupertu, temveč tudi drugod po Sloveniji. Ropanja, mučenja in umori partizanov (tako imenovanih narodnih osvoboditeljev) so sprožili v ljudeh samoobrambni mehanizem. V prvi polovici leta 1942 so se prebivalci vasi na Dolenjskem, Notranjskem, v Suhi in Beli Krajini ter drugod v osrednji Sloveniji začeli povezovati v vojaške enote, imenovane vaške straže. Nastale so spontano, edini cilj je bila borba za lastno eksistenco. Ljudje so bili namreč v tistem času prepuščeni na milost in nemilost partizanov, tudi italijanska oblast se v partizanske morilske in roparske napade na civilno prebivalstvo ni pretirano vmešavala.

Vaške straže torej niso bile ustanovljene s programom, ideologijo ali v želji po oblasti, ampak zgolj kot obramba pred komunističnimi napadalci. Podpornik vaških straž naj bi bil tudi Jože Mavsar, kar naj bi bil tudi eden izmed razlogov, da so ga junija 1942 komunisti obsodili na smrt. Za izvensodno obsodbo je izvedel pred izvršitvijo, zaradi česar se je v strahu za življenje svoje družine pa tudi za svoje lastno življenje odločil, da se iz Šentruperta umakne v Trebnje. V Trebnje je odšel sam, medtem ko je njegova družina ostala na domačiji. A čeprav je bila obsodba napisana proti njemu, tudi njegovi družini ni bilo prizaneseno. Partizani so med Jožetovo odsotnostjo kmetijo večkrat napadli, jo izropali in celotni Mavsarjevi družini grozili s smrtjo. Zaradi strahu in nenehnih groženj se je jeseni leta 1942 vsa družina skupaj z županom Jožetom Mavsarjem preselila na grad Dob pri Šentrupertu, kjer sta jim začasno prebivališče/skrivališče ponudila grofica Stella Barbo in grof Logotetti.

Partizanski napad na grad
Toda tudi tam so ga partizanske enote odkrile. 26. decembra 1942 so partizanske enote v upanju, da bodo zavzele grad in z njim družino Mavsar, napadle z vso močjo. Napad se je izvršil v božičnem času, ko tega nihče ni pričakoval. Večjega odpora proti napadu ni bilo. Konec leta 1942 so italijanske sile na tem območju tako ali tako pešale, partizani naj bi pred napadom z Italijani sklenili tih kompromis o nevmešavanju. Partizani so razmeroma hitro zasegli prvi del poslopja stavbe, pri čemer so družina Mavsar in nekaj italijanskih vojakov, ki so stražili grad, pobegnili v drugo nadstropje. V grad so partizani vstopili neopazno, saj naj bi znotraj gradu imeli osebo, ki jim je odprla okna. Po presenečenju naj bi se nekaj deset italijanskih vojakov zabarikadiralo v drugo nadstropje, od koder so nudili konkreten odpor. Ker se partizani niso mogli prebiti v drugo nadstropje, so grad požgali, pred ognjem skrivajoče se stanovalce pa zajeli. Preživeli italijanski vojaki so se v dogovoru s partizani predali, vendar jih je kljub sklenitvi premirja čakala ista usoda kot družino Mavsar.

Pobiti člani družine Mavsar.

27. decembra so partizani na pogorišču gradu usmrtili vse, ki so po požigu in napadu ostali živi. Medtem sta iz gradu uspela pobegniti sinova Jože in Vilko Mavsar. Po poročanju nekaterih časnikov, virov in ljudi, ki so bili priča dogodku, so komunistični revolucionarji pobili vse italijanske vojake, ki so se predali, kot tudi vso družino Mavsar: predvojnega šentrupertskega župana Jožeta Mavsarja (roj. 1891), njegovo ženo Terezijo Mavsar (roj. 1893), sina Darka Mavsarja (roj. 1921), balkanskega prvaka v metu kopja, hčer Marijo Mavsar (roj. 1926), sina Petra Mavsarja (roj. 1929) in sina Stanka Mavsarja (roj. 1933). Sedmo žrtev, sedemnajstletnega Cirila (roj. 1925), naj bi med morijo pustili živega, saj naj bi jim bil v pomoč pri prevozu naropanega blaga. Ubili so ga zadnjega, potem ko je opravil tisto delo, v katero so ga prisilili. Ljudje, ki so bili priča dogodku, pripovedujejo, da naj bi bila družina Mavsar živa ujeta, nato mučena ter usmrčena. Kriki in jok otrok naj bi se slišali daleč naokrog. Po pričevanju preživelega sina Jožeta so se domačini upali približati pogorišču šele 28. decembra, potem ko so partizani zapustili prizorišče zločina. Ustanovljena je bila komisija, ki je pregledala okolico morišča in ugotovila identiteto iznakaženih trupel, ležečih na vrhu grmade. Bili so Mavsarjevi. Partizani niso prizanesli niti najmlajšemu sinu, komaj 9 let staremu Stanku, na katerem so bili po ugotovitvah komisije vidni znaki nasilja.

Jože in Vilko Mavsar ob zoglenelih starših.

Umorili tudi 12-letnega Vilka
Januarja 1943 naj bi časnik Domoljub v roke dobil pismo glavnega tajnika komunistične stranke Edvarda Kardelja – Krištofa, v katerem je prebrati, da glavni tajnik partije veleva, da je potrebno vse nasprotnike komunistične revolucije likvidirati. Če nasprotnikov ni bilo, so si jih izmislili sami, kot v primeru otrok Mavsarjeve družine. Veliko pobojev se je zgodilo po načelu: ubij in mrtvemu dokaži krivdo.

Zloglasno Kardeljevo navodilo z dne 20. 1. 1943, za katerega komunistična propaganda trdi, da je lažno. V pismu je zapisano: “Tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte. Duhovne vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake (kmete) in kulaške (kmetske) sinove. Naš položaj tu (v Ljubljani, op. p.) je zanič. Če nam ne bo uspelo poboljšati stanja, se bomo morali umakniti. Kam? Misli ti na to in gradi!!! To vprašanje je hudičevo resno za vse nas in ga imej vedno pred očmi. Do skrajnosti je treba hiteti (dobesedno za dneve gre!!), drugače se utegne zgoditi, da bomo s treskom zgrmeli. Na koncu še enkrat poudarjam: ugled Partije na vojaškem področju je sedaj v Tvojih rokah. Glej, da boš opravičil zaupanje Partije In pazi nase! Prisrčno Te pozdravlja Krištof.”

Preživela v partizanskem božičnem pomoru – bogoslovec Jože in 12-letni Vilko Mavsar – sta uspela pobegniti v Ljubljano. Ker se je Vilko v Ljubljani slabo počutil in ker naj bi bil Šentrupert znova varen pred partizani, se je konec marca 1943 sam vrnil v domači kraj. 23. marca 1943 sta ga opazila dva partizana in ga iz zasede ustrelila. Vilko ni umrl takoj, klical je na pomoč, ampak zaman. Ponovni strel je bil usoden. Otrok, ki se ni uporno boril, je bil ustreljen, usmrčen, in to čeprav kot otrok ni predstavljal nobene večje nevarnosti. Verjetno zaradi svojega priimka in ker je bil priča krutemu dogodku iz konca leta 1942, ko so partizani pobili njegovo družino.

V začetku meseca maja 1943 je padla še deveta žrtev Mavsarjeve družine, še en sin, Dolfi Mavsar. Bil je eden izmed sinov Jožeta in Terezije, ki ob pomoru 26. decembra 1942 ni bil prisoten na gradu Dob. Bil je tudi član protikomunističnih vaških straž, zaradi česar so mu partizani vedno namenjali posebno pozornost in čakali na priložnost za uboj. Med skrivanjem v bunkerju je padel pod partizanskimi streli 2. maja 1943.

Zadnja žrtev komunistične revolucije, ki je močno prizadela družino Mavsar, je bil sin Pavle Mavsar. Kot sem že omenil, je bil zato, ker Jože Mavsar kot šentrupertski župan ni bil pripravljen sodelovati z Italijani, poleti 1942 iz Šentruperta interniran v fašistično koncentracijsko taborišče na Rabu, od koder se je bolan in shiran leto dni pozneje vrnil v Ljubljano. Konec vojne se je pridružil domobranskim enotam in se z njimi maja 1945 umaknil na Koroško, kjer so jih pod zaščito vzeli Angleži. Po dogovoru z jugoslovanskim političnim vrhom so jih z ukano vrnili domov in jih v veliki večini izvensodno pobili. Pavle Mavsar je kot žrtev množičnih povojnih pobojev padel v Kočevskem rogu junija 1945.

Revolucija je imela prednost
Zgodovinsko dejstvo je, da so se prve večje “likvidacije” in “justifikacije” nad slovenskim narodom s strani komunistov začele izvajati v letu 1942. Kakor je danes razvidno, je morija Osvobodilne fronte potekala skozi vsa leta vojne in tudi po njej. Veliko virov priča, da so oborožene partizanske enote svoj boj usmerile izključno v pobijanje slovenskega prebivalstva. Vse svoje napore so porabili za iskanje in po potrebi tudi likvidacijo “sovražnikov revolucije”. Tudi predstavljena zgodba družine Mavsar v nas pušča vprašanje, ali je bila prioriteta OF osvoboditev slovenskega naroda izpod krempljev okupatorja ali pa se je skozi narodnoosvobodilni boj izvajala komunistična revolucija, katere namen je bil s krvjo prepojen prevzem oblasti? Soglasnega odgovora na to vprašanje ni, mnenja Slovenk in Slovencev so še po tolikih letih deljena in še danes sprožajo konflikte v slovenski družbi.

Demokracija