Kdo se grebe za sredstva iz 450-milijonskega letnega proračuna v Kliničnem centru?

Prim. Janez Remškar, dr. med. Foto: Nova24TV

V UKC Ljubljana in na Onkološkem inštitutu že dlje časa vlada kaos. Vrstijo se odpuščanja, obtožbe zaradi izplačevanja neupravičenih dodatkov, poleg tega nobena od obeh navedenih institucij še vedno nima direktorja. Prim. Janez Remškar, dr. med., je med drugim opozoril, da ima na Onkološkem inštitutu po njegovi presoji skoraj 240 ljudi neupravičene beneficije, zaradi katerih ima inštitut v Ljubljani letno skoraj 1,5 milijona nepotrebnih stroškov. In to v času resnih finančnih problemov v zdravstvu.

Zanimivo je bilo tudi slišati, da v slovenskem zdravstvenem sistemu nihče ni zainteresiran za predpisovanje generikov – niti društva bolnikov. Da so lobiranje ter korupcijske mreže v zdravstvu nekaj povsem običajnega smo sicer vedeli, da lahko pade cena ponudbe za pol milijona pri aparatu, ki je vreden milijon in pol oziroma nekoliko več, pa niti ne. Prim. Janez Remškar, dr. med. trdi, da njega nikoli nihče ni poskusil podkupiti: “Ne vem, ali je to rezultat poznavanja človeškega značaja oziroma poznavanje mene osebno ali česa drugega.”

Bi rekli, da lahko zaupamo v naš zdravstveni sistem? Kaj pa zdravnikom in kvaliteti njihovega dela?
Slovenskim zdravnikom načeloma lahko zaupamo, ob samem zaupanju pa je potrebno vzpostaviti tudi učinkovit sistem, s katerim bomo lahko merili uspešnost, kakovost in varnost njihovega dela, ter dati poudarek poročilom, ki o tem pričajo. Na tem področju smo “kratki”. Na enem od zadnjih sestankov v tujini, na katerem sem sodeloval kot direktor direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu, je danski predstavnik poročal, da so v tistem letu v danskih bolnišnicah zabeležili 3008 smrtnih primerov zaradi napak pri postopkih zdravljenja in operacijah. Oni imajo torej že vrsto let natančna poročila in za vsako smrt vedo, zakaj je nastopila. Kje pa smo mi?

Večkrat sem spraševal prejšnjo predsednico Zdravniške zbornice in predstavnika Zdravniškega društva, kdaj bomo mi prišli do teh podatkov, da ne bom sam tedaj, kot predstavnik Slovenije, na podobnih sestankih v neprijetni situaciji, da jih ne bi imel. Žal je tako, da v tem trenutku sistema kakovosti, varnosti še vedno nimamo postavljenega, ne glede na to, da imajo številne bolnišnice že akreditacije. Lep primer je Klinični center, ki ima akreditacijo, kaj se je dogajalo pri njih na kardiovaskularnem oddelku za otroke in pa na nevrologiji, vemo, vendar ne želim izpostavljati Kliničnega centra, kajti kaj podobnega se lahko zgodi v vsaki od naših bolnišnic. Mislim, da moramo biti bolniki tisti, ki bomo zahtevali, da imamo dostop do uradnih rezultatov uspešnosti dela zdravnika. To je v svetu nekaj povsem običajnega.

Kdo je odgovoren za ta merjenja?
Vzpostaviti je potrebno kazalnike – ki jih imamo sicer celo vrsto  – predvsem pa je potrebno začeti javljati opozorilne nevarne dogodke, jih analizirati in se iz tega učiti. Pomembno je, da se uveljavi princip brez sramotenja in kaznovanja posameznika, ki se mu kaj neprijetnega zgodi. Za to je v prvi vrsti odgovoren vrh stroke bolnišničnih centrov. Opravka imamo s kulturo, ki je marsikje v svetu že razvita, pri nas pa je še vedno ni in je v ospredju obračunavanje med osebjem (zdravniki).

Pred nekaj meseci vas je Cerarjeva vlada razrešila z mesta direktorja Onkološkega inštituta. Kaj počnete sedaj?
Že ko sem prihajal na Onkološki inštitut, sem razmišljal, ali bi se sploh spuščal v tako delo leto dni pred upokojitvijo. Zdaj pa sem res že upokojenec in uživam vse dobrobiti upokojenca v Sloveniji.

prim. Janez Remškar, dr. med. (foto: Nova24TV)

Prim. Janez Remškar, dr. med. Foto: Nova24TV

Uradno naj bi vas razrešili zaradi neupoštevanja predpisov in splošnih aktov Inštituta. Kaj je bil po vašem mnenju glavni razlog za razrešitev?
V medijih je bilo sporočeno, da sem razrešen zaradi slabega dela in neizpolnjevanja sklepov sveta zavoda ter slabega komuniciranja. Kaj od tega so natančno pojasnili? Nič. Na isti seji, kot je bil sprejet ta sklep, je bilo sprejeto polletno poročilo Onkološkega inštituta, kjer smo poročali, da smo poslovali brez minusa v finančnem smislu, da je bil program izpolnjen, celo prekoračen zaradi prizadevanj vseh zaposlenih, da so bolniki zadovoljni. Dosegel sem celo 45 dodatnih zaposlitev kljub uveljavljenemu zakonu o uravnoteženju javnih financ, ki predpisuje, da morajo vse bolnišnice zmanjšati kader za en odstotek. Imeli smo velike težave v administrativnih službah, v negovalni in drugih službah; zahteva za vsako od teh zaposlitev je bila skrbno premišljena in nujna, in sicer zaradi stalnega povečevanja obsega dela na Onkološkem inštitutu.

Kaj je bil potem razlog za razrešitev? Med navedenim ostane še, da ste morda slabo komunicirali?Že ko sem prihajal na Onkološki inštitut so bili notranji člani, večinoma predstavniki radioterapije proti. Zakaj, ne vem. Nek konflikt za katerega bi lahko rekel, da sem ga »zakuhal« je bil spor s „sevalci“. Vedel sem, da imamo pri nas še vedno zastarelo zakonodajo, ki dopušča glede na kolektivno pogodbo in ne na zakonodajo o varstvu pri delu, da imajo nekateri, ki delajo z viri ionizirajočega sevanja določene ugodnosti: krajši delovni čas, več dopusta in dodatek k plači. To torej ne izhaja iz zakonodaje o varstvu pri delu! Kar se sevanja tiče, pa večina, ki s tem dela, zaradi zaščite in sodobnih aparatov ne dobi niti toliko sevanja kot če bi človek sédel na letalo in se peljal na Dunaj in nazaj. Skratka, tu so učinki sevanja zanemarljivi in v svetu so te ugodnosti že zdavnaj opustili. Del teh ljudi ima dodatke k plači zaradi sevanja upravičeno, velika večina pa dela za svinčenimi stekli in ne vstopajo v prostor z radioaktivnim sevanjem. Dodatki za ta delovna mesta so neupravičeni. Notranji predstavniki – treba je pogledati čigavi predstavniki zaposlenih so to bili – so me nato želeli odstraniti, ko sem izpolnil pogoje za upokojitev.

Na Onkološkem inštitutu ima po moji presoji skoraj 240 ljudi neupravičene beneficije, zaradi katerih ima Inštitut v Ljubljani skoraj za 1,5 milijona nepotrebnih stroškov letno. In to v času resnih finančnih problemov v zdravstvu.

Takoj, ko sem prišel v »hišo« sem naročil tudi revizijo naročil, ki so bila narejena pred menoj – to revizijo je delala gospa Vesna Cukrov – ugotovili smo, da se je bila večina naročil spisanih tako, da odgovarjajo samo enemu naročniku. Notranji člani v Svetu Onkološkega inštituta v Ljubljani – pogledati je treba predstavniki koga so to bili – so se me hoteli znebiti, ko sem izpolnil pogoje za upokojitev. Razlog: nisem delal tako kot so želeli nekateri in kar ni bilo v skladu s finančnimi interesi inštituta kot tudi ne z interesi bolnikov. Javnost  pa je zahtevala  le mir? Zadnje, kar je očitno zamajalo »notranji mir« na inštitutu, pa je bilo opozorilo dr. Breclju, ki sem ga izrekel zaradi nespoštovanja protokolov v »hiši« in nespoštovanja zakonodaje. Bil sem sicer opozorjen, naj takšnega opozorila ne dajem, ker ima dr. Brecelj medijsko podporo …

Mediji so pisali, da dr. Brecelj dobro dela. Kaj pa vi mislite?
Dr. Brecelj dela veliko, je zelo prijazen, kako dela, pa ga jaz kot internist ne smem in ne morem ocenjevati. Tisto, kar je od direktorja prišlo na mojo mizo, pa je storil narobe. Trdim, da je bilo opozorilo upravičeno.

Vi ste kasneje proti Onkološkemu inštitutu vložili tožbo …
Tožba je posledica mojih pogovorov s pravniki, ki so pogledali statut in ugotovili, da sem razrešen nezakonito. Zato mi do konca mandata pripada plača.

Pred časom smo objavili posnetek seje Komisije za nadzor javnih financ, na kateri je v. d. direktorice UKC Ljubljana Brigita Čokl razkrila široko korupcijsko mrežo iz zamejstva. Ste tudi vi sodelovali z zamejci?
Nisem bil pozoren na to, kje ima podjetje sedež. Moram pa reči, da sem že ob prvem večjem naročilu prišel v konflikt s ponudniki, ki so bili – kot sem kasneje ugotavljal – tako naši kot tudi iz tujine. Igrali so dvojno igro. Verjemite mi, da če pade cena ponudbe za pol milijona pri aparatu, ki je vreden milijon in pol oziroma nekoliko več, je to smešno. Pri prvih ponudbah so se „tipali“ ponudniki med seboj in mi, torej inštitut, smo bili le opazovalci.Takšne igre so bile zame nedopustne in s tem problemom sem šel tudi k direktorju Agencije za varstvo konkurence Andreju Krašku, ampak epiloga nisem dočakal.

prim. Janez Remškar, dr. med. (foto: Nova24Tv)

Prim. Janez Remškar, dr. med. Foto: Nova24Tv

Gre znotraj zdravstvenega sistema pogosto za neke lobistične mreže in korupcijo? Ste se tudi sami srečevali s tovrstnimi pritiski? Vas je kdaj kdo poskušal podkupiti?
Ne. Ne vem, ali je to rezultat poznavanja človeškega značaja oziroma poznavanje mene osebno ali česa drugega. Dejstvo pa je, da sem reagiral v teh primerih, ki sem jih omenil, in dejstvo je, da je Onkološki inštitut kasneje za bistveno nižjo ceno dobil skoraj identičen obsevalni aparat, kot ga je ministrstvo kupilo pred šestimi oz. petimi leti. In že samo te številke govorijo v prid temu, da sem sam, pa tudi moji sodelavci, delali korektno.

Zdravniki smo hočeš nočeš ves čas vpleteni v pritiske farmacevtske industrije, uvajanje novih zdravil, jasno je, da imamo premalo sredstev za izobraževanje, ampak na tej točki moram pohvaliti Onkološki inštitut, saj so imeli že pred mojim prihodom ta sponzorska donatorska sredstva urejena tako, da so šla »v skupno vrečo« in potem je strokovni svet odločal, komu, kdaj in zakaj nameniti delež. Nisem prepričan, da imajo tak ali podoben sistem vzpostavljen tudi v drugih bolnišnicah in v Kliničnem centru.

Po svoje pa je zanimiva situacija to, da pri nas na noben način ne moremo priti do generikov. Generično zdravilo je zdravilo, ki je razvito oziroma če poenostavim  kopirano in tako enako oziroma podobno že odobrenemu originalnemu zdravilu in cenejše. Celo društva bolnikov so proti generikom in človek se vpraša: kdo financira ta društva? In povezava je takoj jasna. V tujini v bolnišnicah nekje sploh ne smejo pisati originalnega zdravila, pišejo samo generike; na primer penicilin. Ne sme se napisati penicilin pod imenom ki ga za tak antibiotik uporablja določena farmacevtska tovarna.

Kako pa komentirate kaotično situacijo v UKC? Še vedno nimajo direktorja niti na Kliničnem centru niti na Onkološkem inštitutu?
To je samo odraz tega, da se v politiki vedno presoja kdo bo na določenem položaju in zakaj. Stroka, poznavanje delovanja zdravstva, njegovega financiranja, delovanja oddelkov, klinik, medsebojnih razmerij med njimi, med zaposlenimi, niso pomembni.Tisto malo denarja, ki ga je še ostalo v javnem sektorju, je v zdravstvu in vsaka politična opcija ima interes, da se finančni tokovi zapeljejo v določeno smer. Morate vedeti, da ima Onkološki inštitut 95 milijonov letnega proračuna, Klinični center pa 450 milijonov. To je veliko denarja in če imaš vzpostavljene veze, kam boš ta tok denarja usmerjal, je to lahko zelo ugodno tako za posameznike kot tudi za določeno politično opcijo. Pri zaposlovanju oziroma razpisih za generalne direktorje so pogoji običajno zelo smešni: 5 let delovnih izkušenj, 5 let na vodilnem delovnem mestu, skratka smešni pogoji v primerjavi s pogoji za strokovnega direktorja klinike!

Vaše mesto na onkološkem inštitutu je nadomestila v.d. generalnega direktorja Zlata Štiblar Kisić​. Ste zadovoljni z njenim delom?
Gospo Kisić sem sam pripeljal na to delovno mesto; med vsemi kandidati je bila najstarejša in najbolj izkušena. Najino sodelovanje je bilo sprva dobro, kasneje pa so se začele pri zadevi z dr. Brecljem in njegovih neumestnih in neverodostojnih reakcijah v medijih, stvari zaostrovati. Kot pravnico jo težko ocenjujem, menim pa da je pred in ob mojem odhodu  že nekajkrat izkazala pravno neznanje.

Večkrat sem tudi slišal govorice in zapisano tudi v medijih: Zdaj je pa mir, ko je Remškar odšel. Seveda, mir je, če se nekdo ne vtika v posle zdravnikov in vseh ostalih, če jim enostavno pustimo, da delajo kakor želijo. Mislim, da je naloga direktorja, da stvari ureja, na da jih pusti, četudi niso v redu. Takega direktorja pri nas ne sprejemamo, ker je vseeno ali je poslovanje pozitivno ali ne in ker zaenkrat kakovost in varnost za bolnike še ni pomembna.

Vesna Vilčnik