fbpx

Kolumnist Dežulović blati Vukovar pa tudi našo državo, vključno s premierjem – v bran mu stopa Društvo novinarjev Slovenije, N1 pa ga hvali

Kolumnist medija N1 Boris Dežulović in premier Janez Janša (Foto: STA/Printscreen YouTube N1)

Boris Dežulović,  kolumnist medija N1, je razburil hrvaško javnost s svojim pisanjem, v katerem tik pred hrvaškim praznikom – dnevom spomina na žrtve vojne – blati Vukovar in vse žrtve velikosrbske agresije. “Jebala vas posebna domovinska pieteta. Jebali vas kolone spominov, pogrebni pohodi in častne salve. /…/ Jebale vas minute molka, dnevi žalovanja in noči sveč./…/ Jebo vas Vukovar,” je zapisal v svoji kolumni, za N1 Slovenija pa je povedal tudi, da pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši. O Sloveniji je povedal še nekaj nebuloz, ki jasno kažejo na to, da naše države sploh ne pozna in zato o njej niti ne bi smel govoriti – a N1 ima pač svojo agendo, uredništvo slovenske edicije pa ji očitno slepo sledi, četudi na škodo lastne države. In ravno to tudi dokazuje, da Dežulović nima pojma, ko govori o nacionalizmu na slovenskih tleh.

“Jebala vas posebna domovinska pieteta. Jebali vas kolone spominov, pogrebni pohodi in častne salve. Jebali vas plastični lampijoni, plastični venci in plastične krizanteme. Jebale vas komemoracije, rekviemi in spominske maše. Jebale vas minute molka, dnevi žalovanja in noči sveč. Jebali vas nogometni memoriali, domoljubni recitali, vukovarski arzuhali in navijaški murali. Jebo vas Vukovar,” je med drugim zapisal hrvaški kolumnist Boris Dežulović v svojem članku, s katerim je hrvaško javnost razdelil na dva pola – na tiste, ki njegov napad na Vukovar obsojajo, nekateri Dežuloviću tudi grozijo, in na tiste, ki ga branijo. Pristojna institucija na primer je odločila, da njegovo pisanje ne predstavlja sovražnega govora, pa čeprav mnogi menijo drugače. Novinar si pravico do tovrstnih besed o Vukovarju prisvaja zato, ker je za nekaj ur leta 1991 obiskal to okupirano mesto prežeto z grozljivimi prizori – sicer v spremstvu dveh četnikov, ki sta ga varovala.

Na Hrvaškem imajo 18. novembra praznik, dan spomina na žrtve vojne. Še posebej v Vukovarju na ta dan obujajo spomine na preteklost, na leto 1991, ko je mesto padlo v roke srbskemu agresorju. Bitka za Vukovar je bil 87-dnevni spopad med vojsko JLA in srbskimi enotami na eni strani ter hrvaško policijo in hrvaško vojsko na drugi strani. Po silovitih bojih se je bitka končala 18. novembra 1991 z zmago JLA in srbskih paravojaških enot. Svetovni analitiki so po končani vojni izračunali, da je na vsak kvadratni kilometer mesta v času bitke padlo okoli 5 tisoč raznovrstnih bomb, raket, granat ter ostalih projektilov. Po padcu mesta so srbski prostovoljci in paravojaške enote mesto oplenili vseh dobrin in vrednih predmetov. Prav tako je večinsko hrvaško prebivalstvo moralo zapustiti svoje domove, prišlo pa je tudi do prvih vojnih zločinov. Mnogo moških, ki so preživeli spopad, so odpeljali v koncentracijska taborišča. V javnosti pa je predvsem odmeval vojni zločin, v katerem so srbski borci zverinsko umorili hrvaške ranjene borce, ki so se zdravili v mestni bolnišnici. Padec mesta je bil zelo hud udarec za Hrvaško, za Srbijo pa je imel izredno velik simboličen pomen, piše na Wikipediji.

Zapis Borisa Dežulovića je torej brez dvoma blatenje Vukovarja in vseh žrtev velikosrbske agresije – ne glede na njegovo pojasnilo, češ da se je zgolj postavil v vlogo Vukovarja, torej da je govoril v imenu tega mesta, ki naj bi ga po njegovem mnenju spremenili v nekakšen mavzolej in s tem dokončno uničili že tako ali tako uničeno mesto. Na spletu najdemo podatek, da Dežulović, sicer sodelavec in kolumnist medija N1, že dlje časa lobira za nacionalno televizijsko koncesijo – kar bi lahko po mnenju nekaterih, predstavljajo nagrado za njegove besede, ki na nek način poveličujejo ali pa vsaj opravičujejo srbske agresorje. A Dežulović se ne ustavi pri tej temi, temveč napada vse, kar ne spada v njegovo politično prepričanje. Med drugim se vtakne tudi v Slovenijo in razmere pri nas, iz njegovih besed pa je razvidno, da v tem primeru niti ne ve, o čem govori. Je pa novinarka Suzana Lovec, ki je je s POP-a prestavila na N1, zapisala, da legenda med kolumnisti dokazuje, kaj je pogumno novinarstvo. S čim? Z vulgarnim blatenjem svoje lastne domovine in tudi naše? Temu namenjamo medijski prostor in pišemo hvalospeve?

Način, kako Hrvati gledajo na Vukovar, ima kolumnist za čisti verski fanatizem, Vukovar je na Hrvaškem tabu tema, o kateri se ne sme kritično govoriti. V pogovoru za N1 Slovenija, ki sogovornika opisuje kot duhovitega in pronicljivega pisca, je Dežulović med drugim povedal, da so po 30 letih v vsakdanjem življenju jasno vidni katastrofalni rezultati teh režimov – govoril je namreč o totalitarizmu oziroma o nacionalizmu – ki naj bi med drugim pripeljal do tega, da ima Vukovar tovrsten status. Pojasnil je, da so države, ki so pred 30 leti imele najboljše izhodiščne položaje v vzhodni Evropi, še posebej Slovenija, danes v slabšem položaju od tistih, ki so nekoč k nam prihajali kot berači iz vzhodne Evrope. “In če na to opozorite ali karkoli kritizirate, ste takoj diskvalificirani kot slab Slovenec ali Hrvat. In tu nam preprosto ni pomoči, ker je javnost, od katere je v takšnih primerih pričakovati odziv, popolnoma lobotomizirana. Vse je strah, da bi bili slabi Slovenci ali slabi Hrvati, in potem so tiho,” je dejal  in dodal, da nihče noče biti zaradi svojih besed označen za slabega Slovenca. “Tako da je to banalen, a genialen koncept totalitarnega razmišljanja, v tem primeru nacionalističnega, ki bo deloval, dokler se ta sistem ne sesede sam vase,” je ocenil. No, vsakemu Slovencu je jasno, da njegova ocena za Slovenijo zagotovo ne velja. V Sloveniji nacionalizem skorajda ni prisoten, sploh pa v ljudeh praktično ni neke narodne zavesti, kot je to precej značilno za državljane Hrvaške. Kar se, bodimo iskreni, v pogajanji z nami, večinoma izkaže za prednost, saj Slovenci po navadi potegnemo kratko. Občutka, kakšna je družbena zavest v Sloveniji, Dežulović torej nima.

Ga pa – kljub njegovim kritikam Slovenije, ki so utemeljene na nepoznavanju naše države, seveda brani Društvo novinarjev Slovenije (DNS) – ki se v primerih na naših tleh, kot vemo, oglasijo le v določenih primerih, ko je treba braniti svoje (leve) novinarje. “Novinar Boris Dežulović je po objavi kolumne z naslovom Jebo vas Vukovar na spletnem portalu N1 Hrvaška deležen številnih napadov in groženj, tudi s smrtjo. Kolege iz HND še posebej skrbi, da se napadi na svobodo govora institucionalizirajo,” so zapisali. Dodali so, da novinarja javno obsojajo tudi hrvaško ministrstvo braniteljev in župan Vukovarja, kar je še dodaten razlog, da je treba novinarja zaščititi pred grožnjami. Pač dvojna merila – ko se vulgarno oglasi njihova stran gre za svobodo govora, v vseh ostalih primerih pa bi  enake besede ocenili za sovražni govor.

Dežulovića pa nepoznavanje razmer ne ustavi pri tem, da ne bi pametoval tudi o naši državi. “Če bi bil jaz pripadnik teorij zarote, bi lahko razvil zelo resno teorijo, da je koronavirus nastal v laboratorijih Slovenske demokratske stranke Janeza Janše,” je povedal za N1 in ocenil, da se aktualnemu premierju v življenju ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je svetovna pandemija koronavirusne bolezni. “Ta pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši,” je poudaril in nadaljeval, da daje pandemija Janši proste roke, pa tudi družbeno in zgodovinsko legitimnost za njegove mokre sanje, za policijsko uro, specialce v uniformah, gumijevke, vodne topove, protidemonstracijske enote, za nagovore javnosti. “On zares doživlja najboljše dneve svojega življenja, popolnoma sem prepričan, da ima večkratne orgazme, ko vsak dan nagovarja javnost in ko s svojimi kolegi načrtuje nove ukrepe v borbi s t. i. koronavirusom,” je še komentiral v precej vulgarni maniri.

Si je Dežulović morda ogledal sredine proteste, ko je govoril o psihiatričnih primerih? (Foto: Youtube)

Dežulović je še povedal, da po njegovem mnenju prihod koronavirusa ni idealna priložnost samo za Janeza Janšo, temveč tudi za ta skrajna politična in družbena gibanja z dna, za desničarje, verske fanatike in psihiatrične primere, ki so zdaj našli svojo nišo v slovenski zgodovini in se odpravili na ulice, da bi zrušili režim, ki ogroža njihove pravice. Ljubljanske trge in ulice pa delijo s tistimi, ki protestirajo proti Janševemu režimu s povsem jasno idejo, kaj želijo. “Ta derbi na ljubljanskih ulicah je zelo zanimiv, a potencialno tudi zelo nevaren. Slovenska opozicija, ne govorim o politični opoziciji, temveč o družbeni, intelektualcih, svobodomiselnih državljanih, bo morala najti način, kako zrušiti Janšev režim. Da ga zruši, a da to hkrati ne bo zmaga fanatikov z desnice, ki trenutno želijo isto stvar, a iz povsem drugačnih, če ne nasprotnih razlogov,” je še povedal in s svojimi besedami pokazal, da o razmerah pri nas sploh ne bi smel govoriti, saj o njih ne ve popolnoma nič – uganil je edino to, da so na naših protestih prisotni tudi psihiatrični primeri – kar pa lahko ugotovi vsak, ki si ogleda nekaj minut dogajanja na ljubljanskih ulicah.

Sara Kovač