fbpx

Cavazza o tragediji družine svoje prve žene: Materi so čez noč odvzeli vilo in jo s tremi otroki pognali na cesto – ker si jo je poželel eden izmed partijskih veljakov!

Igralec Boris Cavazza. (Foto: sta)

“Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni. Zato imam svoje mnenje o povojnih pobojih. Svoje mnenje imam o zgodovini te države. Verjetno bodo to zaključili dostojanstveno, da bi vsaj,” piše v biografskem romanu o igralcu Borisu Cavazzi, izpod peresa novinarke Vesne Milek. 

V biografskem romanu z naslovom “Cavazza”, avtorstva Vesne Milek, ki je zbirka utrinkov iz življenja slavnega igralca Borisa Cavazze, je zapisana tudi tragična zgodba Borisove žene Mojce Sitar, ki jo je komunizem trajno zaznamoval, s tem pa spremenil tudi Borisov pogled na sistem, prisilne razlastitve in na povojne poboje. Boris in Mojca sta se znašla skupaj, vsak s svojo družinsko tragedijo. Za njeno dolgo časa ni vedel. Nekoč pa mu je žalostno družinsko zgodbo zaupala njena mati Mara. Mojčin oče je bil razgledan mož in človekoljub, po prepričanju pa krščanski socialist. V času vojne so ga partizani želeli v svojih vrstah, a je odklonil, med drugim zato, ker je moral skrbeti za družino.

Imel je namreč tri otroke, od tega dva prizadeta dojenčka. Obenem je partizanom dejal, da jim lahko ponudi drugačno pomoč. Šesti dan po osvoboditvi leta 1945 pa se ni več vrnil domov. Žena ga je čakala sama s sestradanimi otroki in upala, da ga ni doletelo najhujše. Mojca je bila stara šele tri leta, ko je njen oče izginil. Bila je najstarejša od treh otrok. Dvojčka pa sta bila prizadeta zaradi težkega poroda. Eden od dvojčkov – Andrej ni mogel govoriti, zato so ga oblasti s silo vzele in ga odpeljale v zavod, v Hrastovec. Mati je oblasti rotila, da naj ga vrnejo, saj da ni nor, le da ne more govoriti, a brez uspeha. Prav tako dolgo časa družina ni vedela, kaj se je z očetom zgodilo. Šele po mnogo letih se je izvedelo, da je bil ustreljen za Škofijsko gimnazijo.

Čez noč so jim odvzeli dom in jih izgnali – ker si je nekdo od partijskih veljakov zaželel njihovo hišo
Mojčina družina pa je imela veliko hišo, vilo, in sicer ob sedanjem FDV-ju. Oče in mati sta jo sama postavila. Mati je bila zaposlena kot učiteljica, zatem pa kot računovodkinja in je sama preživljala tri otroke. Leta 1963 pa se je pred hišo ustavil policijski kombi. Iz njega je izstopila gruča miličnikov in jih brez opozorila nasilno izselila, ker si je nekdo od partijskih veljakov, nekdanjih prvoborcev pač zaželel prav njihov dom. Iz nje so jih izgnali mimogrede, čez noč, kot kakšne pse. Obenem so morali vse svoje stvari pustiti za seboj. Tam so ostale družinske fotografije, knjige, spomini itd. Mati jih je prosila, da bi lahko obdržala vsaj en del hiše, ker ni imela kam z majhnimi otroki in jih ni hotela oddati v zavod. Obenem sta bila dvojčka povsem odvisna od nje zaradi svoje prizadetosti.

Maček: “Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve”
Enega, torej Andreja, so poslali na Štajerko v Hrastovlje, v norišnico, Marko pa je smel ostati doma. Slednji je šel v posebno šolo. Vse prošnje pri vodstvu psihiatrične bolnišnice so bile neuspešne. In da bi Mara obdržala hišo in otroke, je pisala celo Josipu Brozu Titu, a kljub več pismom ostala brez odgovora. Tovariš Tito je imel tedaj menda drugačne skrbi. Po številnih zvezah in priprošnjah pa ji je vseeno uspelo priti do Ivana Mačka Matije. Naslonjen na mizo jo je poslušal, zatem pa brezizrazno in brez sočutja dejal: “Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve.” Tako je ostala brez vsega in to ženska, ki je sama skrbela za tri otroke, od tega za dva invalida. Mati je zatem najela skromno stanovanje v Šiški v Ljubljani, v katerem se je nazadnje stiskalo sedem oseb. Tragedija je družino spremljala vse življenje in verjetno tudi pripeljala do prezgodnje bolezni in smrti Mojce.

Ivan Maček – Matija ni izkazal nobenega sočutja do oropane družine.

Domen Mezeg