fbpx

Tožilka Klinetova sodelovala tudi pri kalvariji mlade mamice, ki so ji odvzeli otroka

Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline (Foto: Siol)

Nečloveška zgodba Suzane Kocjančič, ki razkriva vse razsežnosti hujše zlorabe oblasti slovenskega krivosodja in sprevržene slovenske pravniške elite. Suzana Kocjančič se je z otrokom 4. januarja 2018 zatekla v varno hišo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja v družini. Namreč preden je se je Suzana Kocjančič odločila zateči v varno hišo, je Uroš Kocjančič na domu svoje matere Tatjane Kocjančič pred njo pet dni skrival 21 mesecev starega otroka, blokiral njeno številko ter zamenjal kodo na vhodnih vratih doma in ji onemogočil vstop v skupni dom. Suzana je iskala pomoč na policijski postaji Moste Polje in CSD Moste, vendar niso ukrepali, čeprav je večkrat prijavila nasilje v družini. Doživela je še sodno tragedijo, po zaslugi osebne prijateljice tašče nekdanjega soproga, tožilke Mirjam Kline in nekdanje sodelavke UDBE, Martine Brede Žmuc Tomori. V procesu je kot priča sodelovala še nekdanja tožilka in Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, enako tesna prijateljica Klinetove in Tatjane Kocjančič. 

Zaradi opuščanja dolžnega ravnanja policije in Centra za socialno delo Moste-Polje je Suzana Kocijančič sumila, da ima pri tem prste vmes njena tašča Tatjana Kocjančič, direktorica za pravne zadeve BTC d. d. V času, ko je bila v varni hiši je bil sklican multidisciplinarni tim, dne 18. januarja 2018, kjer so vse ustanove (CSD, vrtec, pediatrinja, policija, društvo SOS) podali oceno da je Suzana skrbna in ljubeča mama ter je bila podana srednja stopnja ogroženosti za Suzano in otroka s strani očeta otroka Uroša Kocjančič. Tatjana Podlipec (ne)strokovna delavka CSD Moste, ki je vodila primer družine, je ob vedenju vsega zgoraj navedenega na veliko presenečenje Suzane tri dni pred multidisciplinarnim sestankom, torej 15. januarja 2018, podala mnenje, da se otroka dodeli očetu in ga poslala sodišču.

Na seznamu lahko opazite ime dr. Martine Brede Žmuc Tomori. (Foto: S.K.)

Suzana je bila prepričana, da bo sodišče njo in otroka zaščitilo kot je to dolžno po zakonu, vendar je v času bivanja z otrokom v varni hiši, 25. januarja 2018, od Okrožnega sodišča v Ljubljani prejela nezakonit in neustaven sklep o začasni odredbi v nepopravljivo škodo otroka. Okrožna sodnica Barbara Zakelšek Humar je v sklepu prikrila srednjo stopnjo ogroženosti, odredbo je izdala brez tehtanja navedb Suzane in Uroša Kocjančiča, brez enakopravno izvedenega dokaznega postopka in izpolnjenih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe ter brez izpostavljanja kontradikcij v postopku (predlog Uroša Kocjančič za izdajo začasne odredbe Suzani ni bil nikoli vročen v izjasnitev). Sodnica se je brez obravnave odločila tudi, da se otrok začasno dodeli v varstvo in vzgojo očetu ter da lahko 21 mesečni otrok z materjo Suzano preživi le štiri dni v mesecu oziroma lahko prespi pri njej le šest noči v mesecu, s tem pa je drakonsko protipravno posegla tako v pravice Suzane Kocjančič kot tudi v otrokove neodtujive pravice do varnosti in družinskega življenja, zagotovljene v 53. in 54. členu Ustave in 8. členu EKČP, Zakonu o preprečevanju nasilja v družini ter iz niza mednarodnih pogodb, ki zavezujejo k upoštevanju, varovanju in spoštovanju pravic ter koristi otrok in žrtev nasilja v družini (Konvencija o otrokovih pravicah (KOP), Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic (EKČP), MEKUOP Konvencija, Istanbulska konvencija, itd.)

Uroš Kocjančič. (Foto: S.Z.)

Zaradi neustavnega in nezakonitega izdanega sklepa je Suzana Kocijančič 15 mesecev preživela v priporu
Skratka v zaščiti Suzane Kocjančič in otroka, ki je žrtev nasilja v družini, so zatajili vsi. Pogosto na televiziji spremljamo pozive žrtvam nasilja v družini, da poiščejo pomoč in se umaknejo iz nasilnega okolja, ko pa je Suzana Kocjančič to naredila, ji ni želel pomagati nihče. Ne policija Moste, ne CSD Moste in tudi ne sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani, Barbara Zakelšek Humar. Še več, sodnica se je celo odločila, da bo otroka dodelila očetu, ki je nasilje izvajal. Kljub temu, da slovenska zakonodaja in mednarodne pogodbe ščitijo žrtve nasilja in otrokove pravice, so strokovna delavka CSD Tatjana Podlipec ter direktor CSD Marjan Vončina, kriminalist Jože Stajnko ter vodstvo PP Moste in tudi Okrožna sodnica Barbara Zakelšek Humar, samovoljno združevalno delovali v popolnem nasprotju z zakonom in hudo zlorabili oblast.

Zaradi nezakonito in neustavno izdanega sklepa je Suzana Kocjančič zapustila zatočišče Društva SOS in z otrokom odšla na Hrvaško k staršem. Nato pa dne 9. aprila 2018 doživela nov šok, ko je sodnica Barbara Zakelšek Humar brez odločitve o Suzaninem ugovoru zoper sklep s 25. januarja 2018, izdala novi sklep o začasni odredbi s katerim je še bolj sprevrženo, kruto in protipravno posegla v Suzanine in otrokove pravice. Samo iz razloga, ker je Suzana Kocjančič kršila omenjeni sklep, je izdala nov sklep s katerim se materi drastično omejijo stiki z otrokom, in sicer uro na teden, pod nadzorom Centra za socialno delo Moste Polje. Slednje je Suzani Kocjančič povzročilo nepredstavljive duševne bolečine, saj imajo omejene stike, kot jih je določila sodnica, samo matere, ki so otroka ogrožale, zanemarjale ali zlorabljale in so izredno neprimerne za otroka. Stiki so nadzorovani, ker so alkoholičarke, narkomanke in prostitutke … Sklep na podlagi katerega ima skrbna mater takrat 24-mesečnega otroka pravico do stikov eno uro tedensko in še to ob prisotnosti centra za socialno delo, predstavlja edinstven primer v Republiki Sloveniji. Do takšne situacije je prišlo zaradi kršitve nezakonitega in neustavnega sklepa (kršeno načelo kontradiktornosti, kršene človekove, ustavne in otrokove pravice ter pravice žrtev nasilja v družini).

28. maja 2018 je Uroš Kocjančič s pomočjo svoje matere pred otrokom povzročil mami Suzane Kocjančič telesne poškodbe, vzel otroka in kljub izdani policijski tiralici hrvaških organov pregona uspel otroka odpeljati preko meje v Ljubljano. Suzana Kocjančič je takrat začela doživljati najhujšo nočno moro vsake matere, ostala je brez svojega otroka, ki ga je po tem lahko videla le še v prostorih centra za socialno delo pod nadzorom dveh delavcev CSD. Iz vrtca so poročali, da ima otrok motnje spanca, zavrača hrano in pijačo, kar je nakazovalo otrokovo stisko, ker je ostal brez matere, ki je zanj skrbela od rojstva naprej. Suzana je z lastno pobudo pridobila tudi mnenje izvedenca dr. Dušana Žagarja, ki je podal mnenje, da potrebe in koristi otroka niso bile dovolj upoštevane in je v korist otroka predlagal urgentno reševanje začasne odredbe sodišča, vložene 18. junija 2018, s strani matere otroka. Menil je, da je otroka potrebno nujno dodeliti v varstvo in vzgojo materi ter določiti stike z očetom, saj je odvzem dvoletnega otroka v danem primeru tudi travma in predstavlja zanj škodo. Vendar je sodnica Barbara Zakelšek Humar kljub poročilu vrtca, kljub kazenskemu postopku zoper Uroša Kocjančiča zaradi telesnih poškodb in kršitev otrokovih pravic in kljub mnenju dr. Dušana Žagarja, še naprej omejevala stike med otrokom in materjo ter protipravno posegala v njune pravice.

Direktor Marjan Vončina ni uslišal Suzane Kocijančič, ki je prosila za pomoč. (Foto: S.Z.)

Sodna izvedenka v sodnem procesu je bila nekdanja sodelavka Udbe, prof. dr. Martina Breda Žmuc Tomori
Nato je sodnica odredila sodno izvedenstvo, ki ga je zaupala upokojeni sodni izvedenki Martini Bredi Žmuc Tomori rojeni 18. oktobra 1945, sedaj stari 75 let (po zakonu od 70 leta več ne bi smela delati kot sodna izvedenka), ki je bivša agentka tajne policije UDBA, tajno registrirana pod reg. št. 84.899. Udba je, kot jo je leta 2002 opredelilo (tudi) Vrhovno sodišče RS, v sodbi opr. št. I Ips187/98, zločinska politična policija SFRJ. Izvedenka je podala mnenje da je najbolj ustrezen obseg in pogostost izvajanja stikov na način, ki je bil določen z začasno odredbo 9. aprila 2018, torej da stiki takrat dvoletnega Nika z materjo trajajo eno (1) uro na teden in dodala, da bi morala mati Suzana otroku ponujati manj igrač, ter da stiki brez nadzora odpirajo možnost otroku škodljivega izpostavljanja medijem, prav tako pa mati otroka lahko odpeljala kam drugam. Najbolj zaskrbljujoče je, da je izvedenka brez psihodiagnostičnih preizkusov, torej brez kakršnih koli psiholoških testov za ocenjevanja osebnosti ali psihopatologije, ki bi temeljilo na znanstvenih metodah in procedurah in bi se ga dalo preveriti s strani drugega strokovnjaka, podala mnenje, da ima Suzana Kocjančič osebnostno motnjo, saj naj bi se prepogosto pritoževala na sodišče.

Izvedenka Martina Breda Žmuc Tomori je uporabljala udbovske metode mučenja, diskreditacije in utišanj ter mučenja s tem, ko je materi in otroku povzročila hudo duševno bolečino, trpljenje in diskreditacije, ker je psihofizično zdravo osebo hotela prikazati kot osebno moteno. Njeno pravico do uporabe pravnih sredstev za zaščito njenih in otrokovih pravic, ki jo ima po Ustavi RS je hotela prikazati kot osebnostno motnjo z namero, da jo utiša, medtem ko ji je bil otrok tako rekoč ukraden.

Sodnica Barbara Zakelšek Humar (ki je bila kasneje izločena) je po podanem mnenju izvedenke zavrnila vse predloge in ugovore Suzane Kocjančič zoper sporne sklepe in se pri svoji odločitvi oprla izključno na mnenje Tomorijeve, ki v času, ko sta bili začasni odredbi izdani še ni obstajalo. Višje sodišče je pritožbo Suzane Kocjančič zoper sporne sklepe zavrnilo, ta pa je je nato 13. marca 2020 podala ustavno pritožbo, o kateri pa še do danes, torej niti po preteku enega leta in 16 dni, niso odločili.

5. decembra 2018 je nato Suzana pred živalskim vrtom srečala otroka v spremstvu tašče, ki ji je takoj, ko jo je videl pritekel v naročje. Ko je tašča to opazila je pričela teči proti njima in mater hotela pošpricati z razpršilcem, nakar je Suzana poklicala na pomoč očeta, ki je tašči onemogočil napad in jo spraševal “Tatjana, čigav je to otrok“. Suzana Kocjančič se je nato s svojo materjo odpeljala domov v Domžale, pri tem se je tašča drla na ves glas “ukradli so mi otroka, pomagajte“. Suzana je nemudoma poslala elektronsko sporočilo Urošu, policijski postaji Moste ter na NPU z vsebino “Sporočam da je otrok pri meni doma in je vse v redu“. Uroš je mislil, da je Suzana odšla z otrokom na Hrvaško k staršem in se opravil tja, nakar so ga na hrvaški meji aretirali hrvaški organi pregona in ga odpeljali na policijsko pridržanje do privedbe k preiskovalnemu sodniku.

Tatjana Kocjančič je združila moči s svojo prijateljico tožilko Mirjam Kline, ki Suzane Kocjančič nista mogli spraviti v pripor in ji odvzeti otroka samo zaradi kršitve začasne odredbe zato sta si izmislili da je mati, s tem ko je kršila začasno odredbo otroku povzročila telesno in duševno škodo ter škodo na razvoju. Dne 7. decembra 2018 so na velik šok matere, ob 18. uri policisti s specialci in kriminalisti s policijske postaje Moste Polje ki jih je vodil Jože Stajnko, razstrelili vhodna vrata stanovanja, vzeli otroka ter ga pred blokom predali tašči Tatjani Kocjančič, mati pa aretirali in odpeljali na policijsko pridržanje, kjer ji je bilo predočeno, da se Uroš Kocjančič nahaja na policijskem pridržanju na Hrvaške kar je Suzano še bolj šokiralo saj je mislila da je bil otrok predan Urošu.

Ko je policiste spraševala, kje se otrok nahaja, ji niso hoteli povedati nič, kljub njenim prošnjam. Dne 8. decembra 2018 je preiskovalna sodnica Sabina Višnjevac zoper Suzano Kocjančič odredila pripor, kljub tem da je bilo jasno, da so bile obtožbe tožilke Mirjam Kline zoper Suzano lažne in da ni obstajala nikakršna medicinska dokumentacija, ki bi te obtožbe potrdila. V istem času ko so Suzano odpeljali v pripor, je preiskovalna sodnica na Hrvaškem odredila da se Uroš lahko zagovarja na svobodi. Sodnica Barbara Zakelšek Humar in tožilka Mirjam Kline sta nato uredili da je izvedenka Martina Tomori podala lažna dopolnilna mnenja saj je izvedenka brez da bi otroka pregledala po tem dogodku, brez medicinske dokumentacije in brez vpogleda v spis podala lažna dopolnilna mnenja, da je Suzana s tem ko je otroka odpeljala domov mu povzročila škodo na duševnem in telesnem zdravju in škodo na razvoju, ter podala mnenje da se stiki popolnoma ukinejo čemur je sodišče nato sledilo in popolnoma ukinilo stike.

Ali bo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik zahteval revizijo postopka ali pa še bo enkrat pokleknil pred botri slovenskega pravosodja? (Foto: STA)

Žrtve slovenskega pravosodja, čas je, da spregovorite!
Suzana tako ni videla otroka vseh 15 mesecev in dva tedna, ko je bila v priporu. Okrožno sodišče v Ljubljani se je pri odločanju o pritožbah zoper sklepe o priporu sklicevalo izključno na pravnomočno obtožnico (ki je postala pravnomočna brez enega samega dokaza) ter na mnenje izvedenke Tomori, ki je v civilnem postopku pisala dopolnilna mnenja za potrebe kazenskega postopka, katere je sodišče v kazenskem postopku popolnoma nekritično sprejemalo, kljub tem, da je to protizakonito, saj bi sodišče moralo odrediti izvedenstvo v kazenskem postopku pa tega ni naredilo ves čas ko je bila Suzana v priporu, niti po tem nikoli ni bila za otroka poiskana zdravstvena pomoč, očitno so računali na to da bo Suzana krivdo priznala in bodo tako ubili dve muhi na en mah torej upravičili zlorabe v družinskem in kazenskem postopku. Kar pa se ni zgodilo, ker namreč Suzana niti njeni starši na predobravnalnem naroku z dne 31. maja 2019, ki ga je vodila sodnica Metka Bergant Debevc, krivde niso priznali.

To je le del zgodbe, ki nam jo je zaupala Suzana Kocijančič. Omenjeni posamezniki v članku so storili strokovne napake, ki se jim po njihovih dolgoletnih delovnih izkušnjah ne bi smele pripetiti. Ne glede na dolgoletno opozarjanje napak v pravosodju se bodo spremembe zgodile le, če si boste državljani upali spregovorit in zaupati svoje boleče izkušnje s slovenskim pravosodjem slovenski javnosti. Le tako bodo znotraj vrhov slovenskih sodišč in tožilstev prišlo do sprememb v delovanju.

Sklep o odpravi nezakonitega pripora.

Hrvaška obtožnica proti Urošu Kocijančiču.

Luka Perš