Pretresljiva izpoved našega gledalca, ki se mu je sesul svet: Ker je ravno dedoval v postopku osebnega stečaja, so mu odvzeli streho nad glavo!

Foto: Pixabay

Skladno z Ustavo Republike Slovenije naj bi bili vsi enaki pred zakonom, toda iz dneva v dan v praksi doživljamo, da niti približno ni temu tako. Prvorazredni tajkuni se lahko namreč s pomočjo dobrih odvetnikov z osebnim stečajem rešijo vseh dolgov in obdržijo vso premoženje, majhni ljudje pa se znajdejo na robu preživetja. Tragično zgodbo majhnega človeka nedvomno predstavlja izpoved gledalca naše televizije, ki je bil na račun dolgov primoran oditi v osebni stečaj, ker pa je dedoval ravno v postopku stečaja, so mu odvzeli še streho nad glavo. 

Gledalec Franc P. je uvodoma poudaril, da je povprečen državljan, ki si je želel urediti človeku spodobno življenje, vendar mu to v tej državi ni omogočeno. Vrsto let je bival v Zavetišču za brezdomce in leta 2013 si je, po zaslugi sedanje partnerke, zaželel normalnega življenja. “Pestili so me dolgovi in vsi so mi svetovali, naj grem v osebni stečaj, ker drugače ne bom mogel živeti.” 

Naš gledalec v svoji izpovedi izpostavlja, da ga je v življenju že marsikaj teplo. “Ker sem si želel normalnega življenja sem se preselil k sedanji partnerki, ki jo je v življenju že tudi marsikaj prizadelo, čeprav je spodobna državljanka s stalno službo.” Kljub temu, da si je našel službo, v skupni proračun ni mogel veliko prispevati, ker je imel dolgove, ki jih je odplačeval v osebnem stečaju. “Nisem imel nobenih prihrankov, niti ničesar za spodobno življenje, zaradi tega mi na sodišču ni bilo nič obrazloženo. Samo to, da se bo osebni stečaj končal 25. januarja 2020.”

Foto: Pixabay

Podedoval tri četrtine hiše po teti in ostal na cesti
“Stečajni upravitelj od mene ni zahteval nič drugega kot, da mu po elektronski pošti, pošiljam svojo plačilno listo,” poudarja. V vmesnem času sta se bila s partnerko primorana večkrat preseliti, ker jima je najemodajalec, čeprav sta mu najemnino redno plačevala, začel rušiti hišo tako rekoč, medtem ko sta spala. “Ker imava s partnerko kar nekaj muc, nisva dobila varne strehe nad glavo, dokler lani nisem podedoval tri četrtine hiše po pokojni teti, četrtino pa je dobila sestrična. Bratranec se je odrekel svoji četrtini, da bi jo imela midva s partnerko. V osnovnem postopku o dediščini pa je sodišče v Žalcu že naredilo napako in bratranec se je na to pritožil ter tudi jaz, vendar moje pritožbe ni nikjer. No in tukaj so se začele težave,” pripoveduje gledalec.

Stečajni upravitelj je namreč našemu gledalcu rekel, da gre njegov delež v prodajo takoj, ko bo vpisan v zemljiško knjigo. “Na sodišču mi to nikoli ni bilo obrazloženo in mi tudi ni bilo nič jasno, ampak stečajni upravitelj je rekel, da tako mora biti. Lani sva bila s partnerko pri njemu in ga prosila, če se lahko z upniki dogovori, da bi partnerka od svoje plače nakazovala 300 evrov za dolgove in bi jima ostala hiša, da bi imela kje živeti, vendar je rekel, da to ni možno. Sedaj je lastnina vpisana v zemljiško knjigo in gre 25. avgusta 2020 v prodajo na javni dražbi. Sedaj mi pa povejte, kako je lahko osebni stečaj rešitev iz težav, če nama grozi, da bova s vsem osebnim imetjem in živalmi ostala na cesti? Kako lahko država dopušča, da navadnemu državljanu vzame vso pravico do dostojnega življenja, čeprav sva želela dolgove poravnavati? Kako je mogoče, da bolnega človeka, že eno leto se zdravim za bakterijo, meče na cesto?,” se sprašuje.

Foto: Pixabay

Zaradi bolezni je naš bralec izgubil službo in s 1. februarjem 2020 pristal na Zavodu za zaposlovanje. S 1. avgustom je ostal brez zaslužka, ker ni upravičen do denarne socialne pomoči. “Partnerka naj bi prejemala zadosti, da me lahko preživlja, čeprav izplačilo njene plače znaša 700 evrov. Razložite mi prosim kakšna država je to postala. Navaden državljan si lahko ob vseh težavah še samo vzame življenje (tudi partnerka tako misli, ker ne vidi več drugega izhoda ). Ko bi vsaj nekdo priskočil na pomoč človeku, ki jo nujno potrebuje, tudi vseh tragedij v Sloveniji ne bi bilo,” je prepričan.

Ker je streha nad glavo eksistencialnega pomena, je osebna tragedija ob izgubi le te, toliko večja. Ob zgodbah tajkunov v osebnem stečaju, ki uspejo ohraniti premoženje in se rešiti še milijonskih dolgov, je navaden človek upravičeno jezen, saj se včasih zdi, da je prvorazrednim dovoljeno vse. Roka pravica jih namreč ne uspe doseči. Nič čudnega tako ni, da številni, ki se znajdejo v hudi stiski, ne vidijo drugega izhoda, kot v samomoru.

Nina Žoher