fbpx

Slovenska misijonarka v Ukrajini: “Ni besed, s katerimi bi to opisal. To je zlo, ki je do konca podivjalo”

Sestra Marta Meško (Foto: Družina/Marta Meško)

“V Kijevu je zelo težko. Ljudem je zelo težko zdržati neprestano bombardiranje. Ta noč je bila nekoliko mirnejša od prejšnjih noči. Ljudje so v zakloniščih, so utrujeni in na koncu z živci,” je v pogovoru za medij Družina zaupala slovenska misijonarka, rojena v Ukrajini, sestra Marta Meško, ki je v petek še z dvema sestrama zapustila Kijev in se napotila v hišo Marijinih sester v Zakrpatju. 

Sestra Marta je v pogovoru povedala, da so se Marijine sestre ob ruski invaziji umaknile iz Kijeva in še naprej ostajajo v stiku z redovniki lazaristi, ki še naprej ostajajo v prestolnici. Kot navajajo, so v Kijevu zelo težke razmere.

“Življenje je glede na razmere v državi tu kolikor toliko umirjeno. Prihajajo begunci, sem v našo vas, veliko jih je na slovaški meji. Popoldan smo tja odnesle nekaj obleke in hrane. Čeprav je za hrano dobro poskrbljeno s strani lokalnih prebivalcev, prostovoljci jim trikrat dnevno prinesejo obrok,” je glede razmer v rojstnem kraju vasi Turja Remeta povedala sestra Marta. Dejala je, da je bilo mogoče videti na mejnem prehodu Ubl’a nekje pet metrov dolgo vrsto beguncev. Ob prehodu meje so ljudje čakali cel dan, vsaj toliko čakanja pa pravi, da je bilo še pred njimi.

Mednarodna organizacija Depol tako v Ukrajini kot tudi na Slovaškem pomaga pri organizaciji pomoči. Po njenih besedah je ta uspela zbrati za cel tovornjak pomoči, ki bo danes prispela do njih. Pravi, da je govorila tudi s provincialom lazaristov o tem, kako se organizirati. Ta je po njenih besedah dejal, da v tem trenutku žal ne gre nič, saj še naprej divja vojna.

Foto: epa

Precej več ljudi obišče cerkev
Glede Zakrpatja, vasi, kamor so se zatekli begunci, je povedala, da so bili ti nastanjeni v vrtcu in šoli, saj pouka trenutno ni. Za bivanje pa so dve hiši odstopili tudi domačini. “Slišala sem, da je veliko beguncev zatočišče našlo v sanatorijih. V Zakrpatju je veliko mineralnih vod in sanatorijev in tam je vse napolnjeno z begunci,” je dejala in dodala, da se tam na srečo da kupiti bencin in živila, saj so trgovine odprte. Na vasi pa imajo ljudje tudi lastne pridelke. Pravi, da se vidi, da je sedaj precej več ljudi v cerkvi. “Prva beseda je bila namenjena vojni – razmišljanje, kako in kaj bo. Ko je težko, vsi vemo, na čigavo pomoč lahko računamo,” je dodala.

V večernih urah je bila organizirana molitev rožnega venca, ki se ji je pridružilo tudi nekaj žensk, ki so prišle v samostan na skupno molitev. “Ker smo sestre pri svojem delu zdaj blokirane, smo se organizirale in ponoči izmenično bedimo pred Najsvetejšim, vsaka po dve ure. Tako izkazujemo solidarnost s tistimi, ki so v zakloniščih, ki trpijo,” je povedala. Kot pravi, so še naprej v stiku z redovniki lazaristi, s katerimi so v Kijevu sodelovali. Povedala je, da so ji predlagali, da bi se organiziral fond za zbiranje denarnih sredstev, ki bi bile v pomoč ljudem, potem ko bo vojna končana. Na srečo ljudje imajo hrano, saj trgovine ostajajo odprte.

Povedala je, da je iz pogovora z lazaristi, ki ostajajo v Kijevu še naprej, izvedela, da so razmere zelo težke. “Ljudem je zelo težko zdržati neprestano bombardiranje. Ta noč je bila nekoliko mirnejša od prejšnjih noči. Ljudje so v zakloniščih, so utrujeni in na koncu z živci.” Pravi, da je vseeno precej manj panike, kot se je pričakovalo, da je bo.

Foto: epa

“To je zlo, ki je do konca podivjalo”
Sestra Marta je povedala, da so bile, še preden se je vse skupaj začelo, v Kijev napotene diverzantske skupine, katerih cilj je bil, da bi prispevale k ustvarjanju panike in dezorganizacije. “To niso vojaki, ampak zločinci, ki namerno ustvarjajo paniko, ljudi želijo napeljati proti ukrajinski vladi. Preoblečeni v ukrajinske policiste streljajo na ljudi. Na tanke dajo otroke in žene, da ukrajinska vojska ne bi streljala na njih.” Poudarja, da je to povsem nečloveško, nemoralno in pod človekovim dostojanstvom. Spomnila je, da so bombardirali otroško bolnišnico, ustrelili v večji stanovanjski objekt, v načrtu pa so imeli celo bombardiranje porodnišnice. “Ni besed, s katerimi bi to opisal. To je zlo, ki je do konca podivjalo.”

Na vprašanje, ali imajo njihovi duhovniki sploh možnost, da obiščejo ljudi, ki so se zatekli na varno v zaklonišča, in jim nudijo duhovno oporo, je dejala, da ne, ker ne smejo prehajati. Trenutno je odsvetovano, da se hodi naokoli. Ljudje lahko gredo le po najnujnejše v trgovine in lekarne. “Težava je v tem, da ne veš, kdo je naš in kdo ni.” Povedala je, da so duhovniki k sebi sprejeli dve ženski iz Kijeva, ki sta nastanjeni v kletnih prostorih.  Ena od njiju namreč ne more oditi, saj ima prizadetega sina v enem od zavodov. “Bi pa še to rada povedala. Preden se je vse to začelo, smo mi okrog železniške postaje, na železniški postaji, okrog glavnega trga, na glavnem trgu v zemljo položile zelo veliko svetinj. Kot ena molitev, naj Devica Marija varuje tisti prostor in ljudi. Edino upanje resnično je v Marijo, na dobre ljudi,” je zaključila.

Foto: epa

Celoten pogovor je dostopen tukaj.

Nina Žoher