fbpx

Za rešitev življenja hrvaške mamice ni potrebna splavitev njenega nerojenega otroka

Fotografija je simbolična. (Foto: Pixabay)

“Mogoče je reševati mater brez tega, da bi se načrtno škodovalo otroku. Lahko bi ga vzeli iz maternice ob upanju, da bo lahko vseeno preživel s pomočjo rešitev, ki jih za takšne primere nudi sodobno zdravstvo. Seveda pa se lahko mati odloči počakati tri tedne, da se nerojeni otrok še malce okrepi in ga tedaj vzamejo iz maternice, saj ima več možnosti, da preživi. In potem se da takšnega otroka v ljubeče roke ljudi, ki bodo zanj skrbeli z veseljem, že v tej starosti. Našli se bodo ljudje, ki ga bodo z veseljem posvojili,” glede primera hrvaške mamice, ki želi splaviti v Sloveniji, meni bivša zagovornica splava Urška Cankar Soares.  

V javnosti močno odmeva primer hrvaške mamice s prizadetim zarodkom (maligni tumor v glavi), ki na Hrvaškem iz etičnih razlogov (ugovor vesti zdravnikov) ne more narediti abortusa, zato že poteka akcija zbiranja sredstev, da bi se ji tovrsten poseg omogočilo v Sloveniji. Pobudniki akcije to pojasnjujejo s solidarnostjo do nosečnice. Medicinski poseg, zaradi katerega bi ugasnilo nerojeno človeško življenje, je v javnosti podprl celo zagrebški župan Tomislav Tomašević, rekoč da gre za diskriminacijo ženske, ki je v 24. tednu nosečnosti. Slovenski mediji pa so vsi po vrsti tekmovali, kdo bo čim prej omogočil splavitev nerojenega otroka – kot da je to edina rešitev za nastali problem, ki ga je povzročila “nazadnjaška” Hrvaška.

Za komentar smo prosili koordinatorko Pohodov za življenje in borko za pravice nerojenih otrok Urško Cankar Soares: “Zagotovo, da splav v tem primeru ni edina rešitev. Splav je še dodatna travma. Že narava splava je takšna, da prinese travmo.”  

Otrok ima možnost za preživetje
“V današnjem svetu moramo nekaj vedeti: v zgodovini smo se naučili, da ljudi ne bomo diskriminirali po tem, kako zdravi so oziroma niso. Zgodovina je že ovrgla tovrstno početje. Sedaj je potrebno samo še razumeti, da je ta človek, ki je v materinem telesu, prav tako človek. In če je on nedolžno človeško bitje in je bolno, potem to ne pomeni, da se ga “odpiše”,”
pove Cankar Soareseva. Po njenem prepričanju je tudi takšen otrok pacient, ki si zasluži oskrbo. Konkreten primer se sicer zdi precej zapleten, saj naj bi obstajala nevarnost, da se otrokovo rakavo tkivo prenese tudi na mater. Je pa potrebno izpostaviti, da je ta otrok že v 24. tednu. Tehnologija v tem primeru dopušča, da nerojen otrok lahko preživi, če se ga vzame iz maternice. Če je za njo nevarno in ga ne želi več nositi, ima njeno zdravje zagotovo prednost.

Voditeljica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares. (Foto: STA)

V skladu z etičnim kodeksom je potrebno pomagati materi, kar pa še ne pomeni, da mora biti “žrtev” te pomoči otrok kot takšen. Mogoče je reševati mater brez tega, da bi se načrtno škodovalo otroku. Lahko bi ga vzeli iz maternice ob upanju, da bo lahko preživi s pomočjo rešitev, ki jih za takšne primere nudi sodobno zdravstvo. Vsekakor pa se mati lahko odloči počakati tri tedne, da se nerojeni otrok še malce okrepi in ga tedaj vzamejo iz maternice, saj ima več možnosti za preživetje. “In potem se takšnega otroka da v ljubeče roke ljudi, ki bodo zanj skrbeli z veseljem, že v tej starosti.” Našli se bodo ljudje, ki ga bodo z veseljem posvojili. Njegovo življenje je torej mogoče ohraniti. Nekdanja zagovornica splava Cankar Soaresova sicer pove, da je nekoč tudi sama zagovarjala dopustnost splava v izrednih primerih.

O travmi po splavu potrebujemo širšo družbeno razpravo
Vendar pa je temu botrovalo pomanjkanje znanja, kaj splav dejansko je, na kakšen način se ga izvede in za kako zelo nehumano operacijo gre. Nekdo lahko ob pomanjkanju tovrstnega znanja zagovarja splav, ker naj bi šlo za “pravico”. “In ta družba je to, da gre za “pravico”, že tako močno ponotranjila, da se niti ne vprašajo, kaj se za tem skriva, kaj ta “pravica” dejansko je. Ko se človek enkrat poglobi in vidi, na kakšen način oni to “pravico” udejanjijo, to človeka močno razžalosti in tega ne more več zagovarjati …” V tem konkretnem primeru bi otroka verjetno izstradali. Vstavili bi tableto, ki bi ustavila dotok progesterona in s tem dotok hranil iz posteljice do nerojenega bitja ter ga na takšen način usmrtili. Nakar bi mater prejela še eno tableto za sprožitev začetka poroda, mrtvega otroka pa tudi rodila.

Rahelin vinograd je skupnost, kjer ženske, ki so doživele travmo abortusa, lahko varno delijo svoje izkušnje z osebami, ki so doživele enako travmo. (Foto: posnetek zaslona)

“Dejstvo pa je, da bo ona v vsakem primeru morala roditi tega otroka.” Vprašanje pa je ali ga bo pustila pri življenju in ohranila čisto vest ali pa bo do smrti živela s to travmo. Dejstvo je, da se v družbi premalo govori o tej travmatični plati zgodbe, o tem, kaj se pozneje dogaja z ženskami, ki so se za splav odločile. “Gromozanska krivica se dela vsem tem ženskam in parom ter bližnjemu sorodstvu.” Celotna družba jim povzroča veliko krivico, ker o tem ne želi spregovoriti, in ker gre za “prepovedano” temo. Ženske, ki so splavile pa leta in leta trpijo, ne da bi se o tem s komerkoli sploh pogovarjale.

Posledice splava pri ženski: Zloraba substanc, nočne more, obsesivne misli, izbruhi jeze itd.
Stran, ki zagovarja “pravico” do abortusa, želi, da so zagovorniki življenja tiho, “da se tem ženskam “nebi delalo krivice”. A resnica je ravno obratna: če smo mi tiho, te ženske nikdar ne bodo prišle do informacij – da je to kar globoko v svojem srcu čutijo, morda to čutijo kot jezo ali napad, v resnici nepredelana travma.” Nekaj najbolj naravnega za žensko je, da svojega otroka zaščiti, zato abortus ne more iti  skozi življenje ženske kot pozabljen. Ne more mu ubežati, ker tako močno poseže v žensko naravo. Pri takšnih ženskah je pogosta zloraba različnih substanc, nočne more, obsesivne misli, nastopijo resne težave v družinskem življenju, goji se odpor do drugih nosečnic, lahko je preveč zaščitniška do svojih otrok.

Domen Mezeg