fbpx

Osamosvojitelju Krkoviču kljub neupravičenemu odvzemu prostosti in trpljenju med samim kazenskim postopkom Patria ponudili sramotno nizko odškodnino!

Foto: STA

Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je včeraj znašla tožba nekdanjega poveljnika specialne brigade Moris Toneta Krkoviča zoper državo za plačilo odškodnine v primeru afere Patria, ki se je formalno gledano pričela 1. septembra 2008 s predvajanjem oddaje Resnica o Patrii na finski javni televiziji YLE, zaključila pa 10. februarja 2017 z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da je zadeva zastarala. Glede na to, da je 3085 dni trajajoča saga pustila velike posledice tako na tožnika kot za državo, ni nič presenetljivega, da se je ta zaradi neupravičenega odvzema prostosti in trpljenja med samim kazenskim postopkom odločil za tožbo v znesku 600 tisoč evrov. Toda državno odvetništvo mu je ponudilo zgolj 35 tisoč evrov, kar je za vse prestano, sramotno nizka odškodnina.

Tožnik velja za spoštovanega državljana, ki je imel veliko vlogo pri osamosvajanju države. Ta je bil namreč pobudnik nastanka in operativni organizator Manevrske strukture narodne zaščite, kasneje pa je bil tudi njen načelnik v Republiki Sloveniji. Brigada Moris, kateri je ta neposredno poveljeval,  je v vojni za Slovenijo uspešno varovala osrednje slovenske institucije, izvedla pa je tudi nekaj operativnih vojaških akcij, ki so pomembno prispevale k obrambi in osamosvojitvi Slovenije.

Spomnimo. Dve leti po formalnem začetku afere Patria 1. 9. 2008 je Vrhovno državno tožilstvo RS na Okrajno sodišče v Ljubljani vložilo obtožni predlog zaradi domnevnega sprejema obljube nagrade za nezakonito posredovanje, ki ni vseboval opisov potrebnih znakov laznivega dejanja. Tožilka Branka Zobec Hrastar je namreč tožniku očitala, da je ta neugotovljenega dne leta 2005 na neugotovljenem kraju in ob neugotovljenem času prejel obljubo neznane nagrade. Ta obtožni predlog zoper tožnika, Ivana Janeza Janšo in Ivana Črnkoviča je vplival na to, da je pričel nezakonito voditi odmeven in medijsko zelo izpostavljen kazenski pregon, ki je rezultiral v medijskem linču ter neupravičeni obsodbi in nezakonitem prestajanju zaporne kazni.

“Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičenega in nezakonito vodenega kazenskega postopka in obsodbe, ki je temu sledila ter neutemeljenega odvzema prostosti, je ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičenega in nezakonitega obtožnega predloga, kasneje vodenega kazenskega postopka, kazenske sodbe in neutemeljenga odvzema prostosti. Pravno podlago za odgovornost države zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti predstavlja 30. člen Ustave RS, ki določa, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.”

Mediji skrbeli za intenziven in v glavnem enostranski način poročanja
Ob tem je potrebno poudariti, da je sojenje tožniku na prvi stopnji trajalo skoraj dve leti (649 dni), v tem obdobju pa je bilo opravljenih preko 50 narokov za glavno obravnavo. Medtem pa so slovenski mediji skrbeli za intenziven in v glavnem enostranski način poročanja o nezakonito vodenem procesu. Na podlagi nezakonite in neupravičene sodbe je bil Krkovič v zaporu več kot 10 mesecev in mu je bila v tem času na neutemeljen način odvzeta prostost in omejena osebna svoboda. Med prestajanjem kazni je bil ta primoran v deljenje sobe z drugimi zaporniki, kljub premestitvi iz zaprtega na odprti oddelek pa je imel ta močno omejeno možnost obiskovanja svojih bližnjih (v sredo in soboto).

Ivan Črnkovič, Tone Krkovič in Janez Janša (foto: STA)

S pričetkom afere Patria je tožnik prvič občutil strah močne intenzitete, saj se je v zaporu znašel več kot 10 mesecev, s čimer mu je bila v tem času neutemeljeno odvzeta prostost in omejena osebna svoboda. Zoper njega je bil namreč vložen neutemeljen obtožni predlog, ki je naklepno zlonamerno in politično motivirano terjal izvedbo več let trajajočega sodnega postopka. Praktično čez noč je ta postal žrtev elektronskih in tiskanih medijev, ki so o njem poročali na dnevni ravni. Po večino so mediji pisali na obtoževalni način, pri tem pa niso upoštevali načela, da obdolženi velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni ugotovljena. Namesto objektivnih objav je bil tožnik deležen medijskega linča, na katerega se je v izraziti obliki odzval del slovenske javnosti. Temu je sledilo, da so tožniku obrnili hrbet tudi nekateri znanci, prijatelji in institucije, ki bi tožniku morale zaščititi pravice. Na MORS pa se je minister celo osebno potrudil pri pripravi suspenza.  Pred ostalimi prijatelji in sodelavci v službi se je počutil osramočenega, še posebej med slednjimi, saj je v vojaških odnosih še posebej pomembna absolutna in etična neporočenost. Naklepno dogajanje razgradnje njegove osebnostne in profesionalne integritete je tožnika tako prizadelo in razžalilo, da je ta utrpel hude duševne bolečine.

Med drugim deležen različnih oblik neposrednih groženj z umorom v zaporu
Pred odhodom na prestajanje zaporne kazni je bil deležen različnih oblik neposrednih groženj z umorom v zaporu, mafijskim izsiljevanjem v obliki neutemeljenih izterjav dolga in groženj članom družine. V času prestajanja kazni so mu vlomili v dom v Kostelu, kjer mu je bil med drugim odtujen računalnik. Nekateri (npr. mag. Anton Peinkiher) so v času procesa Patria dobili poseben zagon za blatenje dobrega imena in časti tožnika, izšla pa je tudi knjiga Skrito povelje Drage Potočnjak, ki je predstavljala osnovo za nadaljnjo neutemeljeno gonjo obdolženca po zahtevi oškodovanke kot tožilke Emilije Mrlak.

Foto: STA

Dejstvo je, da je imel tožnik omejeno prostost gibanja, zaprt v majhnem prostoru, kjer je ta moral spati in jesti na določeno uro, poleg pa je imel še omejene obiske s strani družine. To je tožniku vzbudilo strah, nemir, skrb, žalost, sram in stisko, kar se je posledično odrazilo v nespečnosti in nočnih morah. Poleg tega pa je moral čistiti straniščne prostore, s čimer je bil glede na čin še dodatno osramočen. Stigma bo pri tožniku prisotna do konca življenja, prav tako pa tudi pri njegovih najbližjih. Zaradi tega je izgubil veliko prijateljev in znancev, ki z njim ne želijo imeti več nikakršnega stika, saj ti verjamejo navedbam medijev in izjavi nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja, ki je 8. septembra 2015 izjavil, da “za pravno državo ni dobro, da se ne ve kakšen kakšen bi bil sodni epilog, nenazadnje pa ni dobro niti za Janšo (velja tudi za tožnika), saj bo vprašanje o tej zadevi ostalo neodgovorjeno.” Tožnik si je nedvomno želel dokončno razsodbo, do katere ima po zakonu vso pravico, zato se ta z odločitvijo sodišča za zastaranje čuti dodatno izigranega in prevaranega s strani države. Krkovič je po zaključenem procesu utrpel nepopravljive okvare zdravja, zdravstvene težave pa se bodo verjetno odražale tudi v prihodnjih letih.

Kot je je dejal ustavni sodnik dr. Ernest Petrič: “Odvzem svobode, je poleg odvzema življenja, najhujši poseg v človekovo dostojanstvo in človekove pravice, še zlasti, če bi se kasneje izkazalo, da je bil poseg nezakonit.” Zaradi nezakonito vodenega kazenskega postopka, neupravičene obsodbe in neutemeljenega prestajanja zaporne kazni tožnik iz naslova nepremoženjske škode uveljavlja odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v dobo in čast, posega osebnostne pravice, okrnitev svobode in strahu v znesku 600.000 evrov.

H. M.