Osebna izpoved slovenske matere: »Želela sva ponuditi topel dom mlademu beguncu«

(Slika je simbolna) Foto: epa

Odločila sem se, da vam napišem to pismo, ker imam poln »kufer« občutkov krivde ob tem, ker nič ne naredim za uboge migrante ali pa begunce, imenujte jih, kakor hočete. Ampak po vsej tej čustveni kalvariji zadnjih dni sem končno dojela, da so moji občutki krivde čisto odveč. Ker res ne gre za to, da nekaj ne naredim ali nisem naredila, ampak zato, da pravzaprav nič ne morem narediti.

Z možem imava svoje otroke. Sva se pa že pred časom odločila, da bova k sebi v rejo vzela še kakšnega, če bi bilo potrebno. Opravila sva izpit za rejnika in zdaj sva na razpolago. Državi, otrokom. Rejniški sistem te države je zanič, pa se zaradi tega nihče kaj prida ne vznemirja. Nujno bi bilo treba omejiti dobo otrokovega bivanja pri rejnikih, saj le-ta predstavlja agonijo tako za rodne starše, ki so ponavadi zapiti, narkomani ali duševni bolniki, kot tudi za rejnike, ki se na otroka čustveno navežejo, še bolj pa otrok na njih in si želi naposled pri njih tudi ostati.

Najkasneje po treh letih skupnega bivanja bi morali odrediti možnost za posvojitev, če je ta v interesu otroka. Večina staršev otrok, ki so v reji, namreč ne kaže kakšnega posebnega zanimanja za svoje otroke, toliko večje pa zato, da bi od rejnikov dobila udoben kavč, kjer malce zadremajo med (obveznim) obiskom (otroka), kavo, za cigarete in potrpežljivo uho, ki je pripravljeno poslušati njihove vedno iste psihe. Vse to so mi povedali »stanovski kolegi« rejniki, ki se s tem že soočajo, pa vse potrpijo, ker jim je mar za uboge otroke ter njihovo zdravje; fizično, še bolj pa psihično.

Že odkar ti ljudje z Vzhoda zaradi klica Merklove v trumah prihajajo v Evropo, vsak dan spremljava njihovo usodo. Ustavljajo se ob ograjah, kjer so jim poti naprej zaprte. Moški, ženske, otroci. Države se utapljajo v skrbeh za lastne državljane, zdaj pa pred njihovimi vrati čakajo trume premraženih ter lačnih, predvsem boljšega življenja. Vrsta krutih zgodb z morja, ko na račun pohlepnih tihotapcev, ki z migranti/begunci služijo več denarja kot s preprodajanjem droge, naju je z možem večkrat zarezala kot oster meč v dno duše, v sredo srca. In še poslednja fotografija malega mrtvega dečka na peščeni obali. Ne vem več, kolikokrat sem se zgrudila v njegovo naročje in jokala, ker me usoda teh ljudi boli.

Odločitev je padla
»Kaj bova naredila? Nekaj morava narediti, jaz ne morem več tako naprej. Ne morem sedeti v tej hiši, ne morem jesti večerje in ne morem mirno spati, ko vem, da so ti ubogi otroci tam nekje in nimajo več topline doma.«

Potem sem se odločila, da pišem na ministrstvo. Niso mi odgovorili, kakšni so pogoji, če bi želela ponuditi bivališče in sprejeti v svoj dom kakšnega migranta. Niso mi povedali, če imamo zakonodajo, ki ureja to področje. Sem pa iz medijev izvedela, da se je že v septembru Slovenski filantropiji menda javilo okoli 50 nama podobnih, ki bi migrantom/beguncem radi omogočili človeku dostojno življenje. Pa jim ne moremo. Zakaj ne? Ker si je država to zamislila po svoje.

Tako se je zavajalo
Na vladi so se odločili, da bodo za otroke – dovolite mi, da jih imenujem raje mlade, ker po zadnjih informacijah ne gre več za osemletnike, kot so sprva zavajali (in še z večjim kladivom udrihali po vesti nas, čutečih državljanov), temveč za mlade, stare od 13 do 17 let. Torej najstnike, ob predpostavki, da na vladi dejansko vedo, koliko so v resnici stari. Ampak meni je bilo to takrat, ko sem še resno razmišljala o tem, da bi kateremu ponudila toplo sobo in prijazno besedo, čisto vseeno. Lahko bi bil tudi »starejši otrok«.

No, potem pa sem izvedela, da ti mladi dobijo zakonitega zastopnika in mene ne rabijo. Dobijo bivanje v kakšni hali ali zavodu in da mene ne rabijo. Tam dobijo tudi jesti in piti in mene spet ne rabijo. Dobijo tudi prevajalca, ki se bo lahko z njimi pogovarjal, jaz pa se ne bi znala – če pozabim, da obstaja tudi jezik srca.

Vlada si bo prizadevala najti njihove sorodnike in starše in jaz jim pri tem ne morem pomagati. Za te mlade vlada ne išče toplega doma, želi jih le uspešno »institucionalizirati« in se jih po hitrem postopku znebiti. Kdo je zdaj tu brez srca? Ali lahko, prosim, nehate kriviti mene?!?

Papež Frančišek nas je kristjane že zdavnaj pozval, naj v vsako župnijo sprejmemo po eno begunsko družino. Oprosti papež, ne smemo.

(Ime in priimek matere ter celotno dokumentacijo v zvezi s tem postopkom hranimo v uredništvu.)