fbpx

Pirkovič ponovno mnogim dvignil pulz – z Utripom, ki ga “izjemoma” v Dnevniku niso najavili

“Depolitizacija” medijev, podiranje ograje na južni meji, zadnja presoja Ustavnega sodišča – vse to in še kaj je Svoboda. V včerajšnjem Dnevniku izjemoma ni bilo najave za Utrip – kar ne pomeni, da ga ni bilo, pomeni zgolj to, da ga je pripravil Igor Pirkovič, eden izmed tistih “ene par”. In Utrip je – pričakovano – mnogim ponovno dvignil utrip.

In prišla je Svoboda – kako že pravijo? “Politika nima kaj iskati v medijih,” obenem pa imamo cel kup “neodvisnih” novinarjev, ki so se – sploh v zadnjem času – podali v politiko. Eden izmed “tistih par” novinarjev javne RTVS je včeraj ponovno mnogim dvignil pulz, seveda z Utripom. To je ena tistih oddaj, v kateri se celo pričakuje, da avtor doda vsaj pridih svojega pogleda – a le če ta avtor ni eden “tistih par” drugače mislečih, ki so v javni medijski hiši dobesedno ogrožena in praktično že izumrla vrsta. Utrip je tokrat pripravil Igor Pirkovič.

Kot smo že poročali, je Mandatno-volilna komisija DZ-ja za članico programskega sveta Radiotelevizije Slovenija (RTVS) prejšnji teden podprla Alenko Sivka – novinarko, ki se je, mimogrede, na zadnjih državnozborskih volitvah želela preizkusiti v vlogi poslanke, a ji je spodletelo. Kandidirala je na listi Gibanja Svoboda. Ja, tudi to je “depolitizacija” RTV-ja oziroma kot bi rekel Robert Golob, ne bodo zamenjali “njihove z našimi”, pač pa bodo zamenjali tiste, ki tja ne sodijo. Povsem drugače, mar ne. “Zakoni se v DZ sprejemajo po rednem, skrajšanem in nujnem postopku – po nujnem takrat, ko gre za interese varnosti in obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali pa zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države,” je pojasnil Pirkovič in dodal, da naj bi se trenutno dogajalo prav slednje – in to zaradi tistih ene par.

Hudič zdaj je svoboda. In v svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne,” je Jernej Štromajer vizionarsko že pred dvema letoma citiral strica Vanča iz filma Moj ata, socialistični kulak. Asta Vrečko, sedanja ministrica za kulturo, pa je že leta 2015 povedala, da nobene tedanje koalicijske stranke ne ustrezajo programskim načelom Levice – se pravi “proti privatizaciji, za soupravljanje podjetij in ostale socialistične ukrepe.”

Danes smo tu – v času za socialistične ukrepe, Levica je namreč del koalicije. “Tovarne delavcem. Začeli so z RTV. Prihaja delavski direktor in novo vodstvo in po novem se bo vedelo, kaj je prav in kdaj gre za rušenje revolucionarnih pridobitev,” je pojasnil Pirkovič in dodal, da je jasno, kdo bo sestavljal spiske in določal, kdo tja sodi oziroma kdo ne. Aurelio Juri, nekdanji poslanec ZLSD, je že povedal, kaj bi bilo treba storiti, če bi direktor TVS postal Uroš Urbanija, ki je dobil večinsko podporo programskega sveta. “Pričakujem stavko kolektiva brez milosti … če ga že ne bodo nesli ven s silo,” je zapisal na Twitterju.

Še nikoli ni politika tako očitno vstopala na RTV – na neki način je novi zakon o RTV utemeljila z izrednimi razmerami. In v izrednih razmerah je dovoljeno vse. Kemik, inovator in podjetnik Aleš Štrancar je v nedavnem Intervjuju poudaril, da je samo po sebi bolno, da smo dobili protijanša koalicijo. Če živimo v neki demokratični družbi, bi morali eden drugega spoštovati, če ne slej kot prej pristanemo v neki ideologiji, v nekem absolutizmu.

Kava v državnem zboru zdaj ni več problem, niti to, da so državni funkcionarji uvrščeni v najvišji plačni razred ali da grejo družinski člani s premierjem na službeno pot. Bodimo pošteni, nič od naštetega tudi v resnici ni problem – “a hudič je v različnih merilih, v dvojnih standardih. Lahko nekaj napihneš do onemoglosti, lahko pa do istih pojavov pokažeš razumevanje,” je pripomnil Pirkovič in nadaljeval, da je politika že zdavnaj vstopila v medije, ki jih obvladujejo finančni oligarhi. Dokler so poenoteni proti skupnemu sovražniku, zadeve tečejo nemoteno. Ko pa se začne delitev kolača, se hkrati prične tudi medsebojno obračunavanje. V glavnem prek PR služb in novinarjev, ki po nareku pišejo te članke, je pojasnil Štrancar.

In če so predhodne vlade uporabile vsaj malo pameti pri tem, da so dobre direktorje in vodstva ohranile in sem ter tja tudi koga zamenjale, pa je tokratna vlada sprožila cunami za vse vodstvene kadre v strokovnih institucijah. Poslužuje se vseh metod, da bi nas zamenjali. /…/ Toda kako bi vladajoči linč ustavili, ko pa so na oblast prišli na krilih linča, ki ga je izvajala ulica,” je v svoji kolumni zapisal zdaj že nekdanji direktor NIJZ-ja Milan Krek.

Ulica oziroma del civilne družbe, ki je s protesti rušil prejšnjo vlado, pa je bil pod sedanjo že nagrajen. Usluge je treba vrniti. Prirodoslovnega muzeja tako na Metelkovi 6 ne bo, NVO-jem bodo prostore prenovili. Notranja ministrica pa je poskrbela, da tudi  ne bo kazni zaradi kršenja ukrepov. Stroške varovanja protestov so prenesli na državljane – predvsem na tiste, ki so ukrepe za varovanje zdravja upoštevali. Število okužb s covidom pa medtem ponovno narašča. Če jih pred enim letom na dan ni bilo niti 50, jih je letos že prek 1000. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan pa zatrjuje, da ni nobenega razloga za skrb, stanje imajo pod nadzorom. “Iz ministrovih ust v božja ušesa,” si je zaželel Pirkovič.

Sara Bertoncelj