Profesor psihologije Kevin MacDonald: “Nisem optimističen glede prihodnosti zahodne civilizacije”

Kevin McDonald. Foto: Demokracija,si

Upokojeni ameriški profesor psihologije Kevin MacDonald je morda najbolj vpliven ideolog identitarcev, kot ga predstavljajo osredni mediji. Njegov vzdevek “ameriški rasist” izvira iz njegovih politično nekorektnih razmišljanj v številnih knjigah o judovski politiki po 2. svetovni vojni. Med leti 1994 in 1998 je izdal knjižno trilogijo – A People That Shall Dwell Alone, Separation and Its Discontents in The Culture of Critique, v katerih kritizira judovsko evolucijsko strategijo, s pomočjo katere Judje premagajujejo rivalske socialne skupine. Ameriški Judje so po njegovih besedah izraziti zagovorniki masovnih migracij in promotorji kulturnega relativizma, oz. multikulturnosti.

Kot profesor psihologije se najbolj posvečate evolucijski psihologiji. Nam lahko predstavite ta pojem?

Evolucijska psihologija verjame, da evolucija oblikuje človeške možgane. Oziroma, da je skozi evolucijski čas naravna selekcija oblikovala človeški um in njegove
osnovne nevrološke strukture. Ljudje se na primer zaljubijo, ker jim to omogočajo možganske strukture, ki so prilagodljive, saj motivirajo moške in ženske, da se
razmnožujejo in da investirajo v svoje otroke. Geni za to so sčasoma akumulirali in ljudje, ki so imeli več teh genov so preživeli in se razvijali.

Kdaj ste postali aktivni v ideološko desnih krogih in kateri zaključki so vas pripeljali do te odločitve?

Aktiven sem postal, ko sem napisal knjigo Kultura Kritike ( The Culture of Critique) v sredini 90. let. Knjiga govori o tem kako so judovski intelektualci in politični aktivisti oblikovali zahodno kulturo v 20. stoletju. Sprevidel sem, da so oblikovali kulturo na način, ki je promoviral njihove interese, obenem pa je bil škodljiv za interese Evropejcev. V svojem pisanju sem se naslanjal na svojo izobrazbo iz psihologije. Eden izmed razlogov, da so bili judovski intelektualci tako vplivni, je bil, da so uspeli zasesti položaje na elitnih univerzah. Del človeške psihologije je, da se zgledujemo po takšnih ljudeh, ki imajo zato več vpliva. Pišem tudi o povezovanju med Judi; kako medsebojno promovirajo svoja dela in skupne cilje za judovske interese.

V svoji knjigi Kultura kritike se osredotočate na vplive judovskih interesnih skupin znotraj zahodnih družb. Povejte nam kako te skupine delujejo in v katerih aspektih družbe je njihov vpliv najmočnejši?

Kultura kritike opisuje nekatera najbolj pomembna intelektualna in politična gibanja 20. stoletja: boazijsko antropologijo, freudovsko psihoanalizo, Frankfurtsko šolo in pa splošno povezavo Judov z levico, ter judovski aktivizem v prid migracij. Glavno jedro vseh teh gibanj so sestavljali ljudje, ki so se odločno identificirali kot Judje, skozi svoje delovanje pa so na različne načine potiskali judovske interese. Freud je na primer videl sebe kot bojevnika, ki se bori proti evropski kulturi, ki jo je sovražil zaradi zgodovinskega antisemitizma. S svojim delom je spodkopaval tradicionalne zahodnjaške spolne norme in družinske odnose. Njegovo gibanje je pritegnilo veliko drugih Judov, skupaj pa so vplivali na javno mnenje, saj so bili zmožni zasesti vplivne položaje v akademskih in profesionalnih organizacijah, kot je npr. Ameriško psihiatrično združenje. Tako so lahko širili svoja sporočila v osrednjih medijih, v Hollywoodu, na televiziji in v časopisih.

Zaton zahodnih tradicionalnih vrednot in nekoč homogenih evropskih družb je očitno posledica idej in načel, ki izvirajo iz t.i. »Frankfurtske šole«, ki so jo ustanovili judovski intelektualci. Nam lahko predstavite njeno kratko zgodovino?

Frankfurtska šola se je pojavila v 20. letih prejšnjega stoletja kot ortodoksna marksistična skupina in je kot takšna delovala, dokler ni leta 1933 prišel Hitler na
oblast. Marksizem ni predvidel, da bodo delavci glasovali za fašiste, vendar pa mnogi so, in Hitler je po prihodu na oblast užival visoko podporo javnosti. Zato so po novem videli glavni problem v belem etnocentrizmu, saj je bila rasna identiteta ključna za nacionalsocializem. Prišli so do zaključka, da se proti-judovsko gibanje ne more razviti v deželi, ki ni rasno homogena. Zato so v svojih delih trdili, da imajo belci, ki se identificirajo kot belci in delujejo v prid interesov svoje rase, psihične motnje. To pa so zatem prevzele in zelo učinkovito promovirale judovske organizacije, kot je ADL (Antidefamacijska liga). Seveda niso opravili podobnih analiz v katerih bi se identificiranje z judovstvom in promoviranje judovskih interesov smatralo za patološko.

Bi rekli, da Frankfurtska šola predstavlja začetke teh subverzivnih dejavnosti, ali so le ti starejši?

Subverzija se je začela že prej, boazijska antropologija in psihoanaliza sta se začeli v zgodnjem 20. stoletju. Judovski aktivizem na levici, ki je bil usmerjen v prevrat
struktur gentilskih oblasti pa se začne že v 19. stoletju. Marsikdo se sprašuje zakaj bi določene judovske interesne skupine želele uničenje zahodnih družb in kakšni so pravzaprav njihovi motivi? Kot sem že omenil, se Judje ne počutijo varne v beli homogeni družbi, po tem kar se je zgodilo v Nemčiji v 30. letih 20. stoletja. Zato se zavzemajo za imigracijo in demografske spremembe, zaradi katerih bi belci postali manjšine v zahodnih družbah in bi se težje organizirali proti njim. Motivira pa jih tudi sovraštvo do tega kar smatrajo za iracionalen antisemitizem skozi zgodovino. Tako na primer nasprotujejo krščanstvu, zaradi zgodovinske vloge, ki jo je le-to imelo kot nasprotnik Judov. Nikoli ne pomislijo, da k sovraštvu do Judov prispeva njihovo lastno obnašanje.

Veliko ljudi trdi, da gre le za naključje, saj najdemo Jude tako na levici, kot tudi na konservativni desnici.

Ne poznam nobenega primera, da bi se Jud zavzemal za interese belcev. Judje na desnici so večinoma neokonservativci, ki se posvečajo predvsem pridobivanju
podpore za Izrael znotraj Republikanske stranke in med konservativci. Bistvo neokonservatizma, ki ima korenine v trockistični levici, je boj proti starejšim oblikam
konservatizma (t.i. paleokonservatizma) v ZDA, in pomikanje ameriškega konservativnega gibanja v levo pri ključnih vprašanjih, kot so npr. migracije ( glej Neoconservatism as Jewish Movement). Tu bi citiral ameriškega intelektualca Samuela Francisa: »Obstaja nešteto zgodb o tem kako so neokonservativci uspešno
vstopili v konservativne institucije, izrinili ali degradirali tradicionalne konservativce in spremenili stališča in filozofijo teh institucij v skladu z neokonservatizmom.«

Kakšen je torej vaš glavni argument glede tega, da leva gibanja niso le gibanja, ki vključujejo veliko Judov, temveč jih tudi ustvarjajo in vodijo judovsko interesne skupine?

Moj argument, da so Judje na levici obdržali močen občutek za judovsko identiteto in za judovske interese najdete v 3. poglavju Kulture kritike. Predolg je, da bi ga citiral v celoti, se pa začne takole: Ni veliko dvoma, da se je velika večina Judov, ki so začeli v poznem 19. stoletju zagovarjati levičarske cilje, močno identificirala z judovstvom in ni videla nobenih konfliktov med judaizmom in radikalizmom. (Marcus 1983, 280 ; Levin 1977, 65, 1988, I, 4–5; Mishkinsky 1968, 290, 291; Rothman & Lichter 1982, 92–93; Sorin1985, passim). Dejansko so bila največja radikalna gibanja, tako v Rusiji, kot tudi na Poljskem, Judovske zveze (bund), ki so imele izključno judovske člane in jasen program delovanja za specifično judovske interese. Proletarstvo Poljske zveze je bilo pravzaprav del poskusa ohranitve njihove nacionalne judovske identitete (Marcus, 1983, 282).

Bratenje z ne-judovskim delavskim razredom naj bi pospešilo njihove specifično judovske cilje, to pa velja tudi za rusko Judovsko zvezo (Liebman, 1979). Glede na to, da so veliko večino judovskih radikalnih gibanj na teh območjih sestavljale ravno te zveze, so se Judje, ki so se pridruževali radikalnim gibanjem v tem obdobju večinoma močno identificirali z judovstvom. V tem poglavju razkrivam tudi dokaze, da je Jude na levici motiviralo nasprotovanje nacionalističnim gibanjem, kot npr. na Poljskem po drugi svetovni vojni, kjer so mnogi Judi sodelovali s komunistično vlado. Veliko Judov v pred-revolucionarni Rusiji je carsko vlado videlo kot zatiralno, zato so se po revoluciji vneto pridružili sovjetski vladi. Ameriški Judje so v letih 1920-1940 sprevideli, da so Judje elita v Sovjetski zvezi, zato so se zagreto zavzemali za pro-sovjetske cilje v ZDA. Obstaja veliko takšnih primerov.

V svoji knjigi Ljudstvo, ki bo živelo samo ( A People that Shall Dwell Alone) pišete tudi o judaizmu in antisemitizmu. Povejte nam kakšno vlogo ima pravzaprav judaizem?

Kot je omenjeno v knjigi Ljudstvo, ki bo živelo samo, se je judaizem razvil kot izrazita strategija diaspore- Judje so se videli kot manjšino znotraj večjih družb. Nikoli niso želeli postati univerzalna religija. Njihovi zapisi odražajo videnje samih sebe kot skupine, ki je v konfliktu s širšo družbo in ima drugačne interese od drugih skupin v družbi. Pogosta tema v zgodovinskem antisemitizmu je, na primer, da so Judje sklepali zavezništva s kralji in plemstvom, ter se ukvarjali s posli, s katerimi so se na račun ostalega prebivalstva njihovi aristokratski pokrovitelji, in oni sami, obogatili.

Ali mislite, da judovske interesne skupine izkoriščajo antisemitizem za lastne cilje?

Judovske skupine vedno napihujejo antisemitizem, ki je za njih vir zbiranja denarja, navajajo pa ga tudi kot razlog za uvajanje nadzora nad svobodo govora. V ZDA danes kritika Izraela ne pride v poštev; vsako kritiziranje je označeno za antisemitizem. Glede na nedaven članek v osrednjih medijih, naj bi Judje zaradi domnevnega visokega porasta antisemitizma, v televizijski industriji producirali nadaljevanke in oddaje z judovskimi tematikami, ki poudarjajo holokavst in druge grožnje judovskim interesom. V članku lahko preberemo tudi, da je » v zadnjih 5 letih po poročilih F.B.I. prišlo do velikega porasta antisemitskih zločinov iz sovraštva v ZDA in to v eri v kateri, glede na anketo Pew Research Centra iz januarja, le 45% odraslih v ZDA ve, da je v holokavstu umrlo 6 milijonov judov«.

Kako bi ocenili predsedovanje Donalda Trumpa?

V času volitev 2016 sem bil zelo naklonjen Trumpu. Od takrat so bila njegova dejanja dvoumna. Kljub njegovim obljubam, da bo v zunanji politiki Amerika na prvem
mestu, nedvomno deluje v korist pro-izraelskih donatorjev, kot je Sheldon Adelson in Republikansko-judovska koalicija. Tudi svojih obljub glede imigracije se ne drži popolnoma. Gradi zid z Mehiko, vendar pa je prav tako odobril ogromno število delavnih viz, na škodo ameriških delavcev. Tudi ogromnega števila legalnih
migrantov, zaradi katerih bodo belci kmalu manjšina v ZDA, ni zmanjšal. Niti ni ukinil pravice do državljanstva ob rojstvu, po kateri postane vsakdo rojen v ZDA
avtomatsko njen državljan, kar izkoriščajo ilegalni priseljenci za ustanavljanje družin in pridobivanje socialne podpore.

Kakšne so vaše napovedi glede letošnjih ameriških predsedniških volitev?

Prezgodaj je, da bi lahko napovedali kaj se bo zgodilo v tem letu, da niti ne omenjam dolgoročne prihodnosti Zahoda. Trump bo imel dobre možnosti proti senilnemu Joeju Bidnu, ki kot kandidat ni ravno navdihujoč. Vendar pa nebeli glasovi naraščajo, to pa bo kmalu onemogočilo zmago kateremkoli republikancu. Trenutno se Trumpa krivi za slab odziv na korona virus, to pa bo verjetno učinkovit argument Bidna, sploh glede na posledice, ki jih bo zaradi panike okoli virusa imela ekonomija. Ravno močna ekonomija je bila Trumpova glavna prednost.

Kakšne pa so vaše napovedi glede prihodnosti Zahoda?

Glede prihodnosti Zahoda nisem optimističen. Uvažamo nebelce, ki bodo postali večina in ne bodo imeli nobenih interesov v ohranjanju naše kulture, naših ustanov in naših tradicionalnih svoboščin. Razen, če ne pride do drastičnih sprememb bo Zahod, kot ga poznamo, uničen.

Ste tudi glavni urednik spletne strani Occidental Observer. Za kakšno stran gre?

Na The Occidental Observer ( Zahodni opazovalec) najdete članke, ki se ukvarjajo z belo identiteto in interesi. Glede na moje pisanje najdete tudi veliko tem glede
judovskih vprašanj.

Ali ste se zaradi vaših »politično nekorektnih« stališč in knjig kdaj soočali z represijo in cenzuro?

Da, bilo je celo gibanje, ki je želelo doseči, da me odpustijo na univerzi-več o tem najdete na moji spletni strani kevinmacdonald.net. Levičarska organizacija SPLC
(Southern Poverty Law Center), pa je prav tako vodila kampanjo proti meni. Njihov predstavnik je novembra, leta 2006, prišel na mojo univerzo in govoril o meni s člani zbornice in administracije. V akademskih letih 2006-07 in 2007-08 je bilo veliko debat in diskusij o mojih delih in mojih povezavah. Sčasoma so nekateri oddelki objavili izjave v katerih so se ogradili od mojih del, v nekaterih primerih pa so le-ta tudi obsodili. Sam sem aktivno sodeloval v teh debatah. Aprila 2008 je predstavnik SPLCja sklical veliki sestanek, da bi me ožigosal. Na tem sestanku pa je sodeloval tudi govorec Antidefamacijske lige.

Nam lahko za konec poveste kaj o vaši zadnji knjigi, Individualism and the Western Liberal Tradition (Individualizem in zahodna liberalna tradicija) ?

V tej knjigi trdim, da so etnični vplivi pomembni za razumevanje Zahoda. Predzgodovinska invazija Indoevropejcev je imela transformacijski vpliv na zahodno
Evropo, prinašajoč dolgo obdobje t.i. »aristokratskega individualizma«, ki je bil posledica različnih indoevropskih genskih in kulturnih vplivov. V začetku 17. stoletja
pa se je pojavila nova kultura t.i. »egalitarnega individualizma«, ki je kmalu postala prevladujoča, nanjo pa so vplivala že obstoječa egalitarna nagnjenja severnih
Evropejcev. Egalitaren individualizem predstavlja začetek modernega sveta. Vendar pa je v sebi nosil tudi seme lastnega uničenja. V knjigi je poglavje o psiholoških
mehanizmih, zaradi katerih tako veliko zahodnjakov sprejema trenuten režim nadomeščanja belega prebivalstva v korist množičnih nebelih migracij. To pa nas
pripelje do teme evolucijske psihologije. Tako na primer predstavim podatke, ki kažejo, da so belci bolj empatični do drugih, ker smo manj etnocentrični od drugih
ljudstev. Mediji manipulirajo s to empatijo, da bi zahodnjaki postali empatični do trpečih Afričanov in Azijcev, ter bi jih bili pripravljeni sprejeti kot nove državljane.
Upanje kljub temu ostaja, saj se zaradi vsega sovraštva do belcev v medijih vse več belcev identificira kot belih in začenja razumeti, da je v njihovem interesu, da kot
belci ne postanejo manjšina. Vendar pa knjigo zaključim s predvidevanjem, da lahko v ZDA pride do državljanske vojne.

Demokracija.si/Andrej Sekulovič