Razkrivamo, kako je Tomaž Ročnik, brat propadle bančnice Romane Pajenk, državi zaračunal dvakrat!

Tomaž Ročnik (na sliki tretji z leve) je lastnik in prvi človek podjetja Toming inženiring. Foto: Lili Pušnik/STA

Brezvladje za nemoteno sklepanje poslov in netransparentno pretakanje denarja iz državnih podjetij in njihovih hčerinskih družb ni prav nobena ovira. Sodeč po zgodbi, na katero so nas opozorili sogovorci iz Šaleške doline, je to odlična priložnost za odličen posel za razvpite podjetnike sumljivega slovesa.

Tomaž Ročnik, brat predsednice uprave propadle Probanke Romane Pajenk, je nedvomno eden takih podjetnikov. Ročnikovo podjetje Toming inženiring, ki ga je sicer v vrtincu pritiska bank in organov pregona prepisal na sina Zorana, je od državnega podjetja Rudarsko gradbeno podjetje (RGP) samo v mesecu avgustu 2018 prejelo že več kot 205 tisoč evrov za opravljeni posel.

 Vznemirjeni prebivalci Šaleške doline
Posel je na vrhuncu poletja vznemirjal prebivalce Šaleške doline v prvi vrsti zato, ker so jim počitniške dni zagrenili tovornjaki, ki so vse dneve skozi naselja prevažali zemljo, onesnaževali okolje in ogrožali varnost v cestnem prometu. Po oceni našega sogovorca so se skozi naselja zapeljali tudi po več stokrat dnevno. Zato so stanovalci postali pozorni na neljube goste in ugotovili, da je Ročnikov Toming inženiring sklenil s hčerinsko družbo Premogovnika Velenje RGP nesramno dober posel, državno podjetje pa drago plačuje storitev, ki bi jo mirno dobilo zastonj ali z njo celo zaslužilo.

Ročnik v prvi vrsti s Počivalškom
Po besedah domačinov, ki so si ogledali, kaj je Toming inženiring počel vse poletje, je posel potekal tako: Ročnik je dobil posel pri graditvi Lidlovega logističnega centra v Arnovskem gozdu. O tem priča tudi sporočilo za javnost, ki sta ga objavila Lidl in gospodarsko ministrstvo, ki je objavilo tudi fotografije, na katerih 13. junija letos Tomaž Ročnik kot direktor Toming inženirniga sedi poleg Zdravka Počivalška, ki je takrat po odstopu svojega strankarskega predsednika Mira Cerarja z mesta predsednika vlade in predčasnih volitvah 3. junija opravljal posle ministra za gospodarstvo do imenovanje nove vlade.

Zoper Ročnika je v tistem času potekal sodni postopek, v katerem je bil osumljen, da je kot večinski lastnik in nadzornik pred tremi leti dokončno propadlega podjetja Klasje zlorabil položaj, ko so bile na nenavaden način vse nepremičnine Klasja prenesene na Ročnikovo drugo podjetje Millcom skupina. Ta je posojilo za nakup prostorov dobila pri banki, ki jo je vodila Ročnikova sestra Romana Pajenk. Kupnina, plačana s posojilom Probanke, je bila namreč samo nekaj minut po plačilu na račun Klasja nakazana nazaj na račun Millcoma kot predujem za 20-letni najem prostorov.

Romana Pajenk (Foto: STA)

Počivalšek očitno ostaja na mestu gospodarskega ministra tudi v prihodnji vladi, prvostopenjsko sodišče pa je samo devet dni po druženju Počivalška z Ročnikom odločilo, da je slednji kriv zlorabe položaja in bo moral, če bodo odločitev potrdile tudi druge instance, za leto in devet mesecev iti v zapor.

Ročnik zaračunal dvakrat
Celoten posel Lidlove postavitve logističnega centra v Arnovskem gozdu naj bi bil vreden okoli 70 milijonov evrov, Ročnikovo podjetje pa je med drugim investitorju prodalo zemljišče, pridobilo gradbeno dovoljenje in izvedlo tudi večino začetnih gradbenih del.

Tako je po pričevanju zunanjih opazovalcev Toming Lidlu zaračunal tudi odvoz odvečne zemlje. Na tej točki pa nastopi škandal. Zemljo, za odvoz katere je Lidl Tomingu plačal, je državno podjetje RGP še enkrat plačalo (pa tudi prevoz), da so z njo utrjevali nasip med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. In prav v času prvostopenjske obsodbe Ročnika na zaporno kazen je izbruhnila okoljska afera, ker je Ročnikov Toming brez ustreznega dovoljenja v nasip na območju priljubljenih rekreativnih površin vgradil tudi s težkimi kovinami onesnaženo zemljo celjskega vrtca na Hudinji.

Naš lokalni vir je v opisovanju negospodarnosti posla za državni proračun praktičen. Sprašuje se, kam bi Ročnikov Toming odvažal odvečno zemljo z Lidlovega gradbišča, če ne bi dobil posla z RGP. Seveda je odgovor na dlani. Deponijo bi moral plačati. Tako pa državni RGP Tomingu plačuje enormne vsote za nekaj, kar bi dejansko lahko dobil zastonj ali s čimer bi lahko celo zaslužil.

Direktor, ki je ministru priskrbel milijone
Zunanji opazovalci tudi opozarjajo, da je RGP v začetku leta dobil novega in nadvse razvpitega direktorja sumljivega slovesa Antona Žagarja. Žagar je za direktorja RGP prišel s Slovenskih železnic. Tam je našel zatočišče po veliki aferi na državnem Darsu, kjer so ga zaradi zlorabe položaja leta 2013 odpustili. Mediji so takrat poročali, da je Žagar podjetju Lastinski Sama Omerzela, kasnejšega ministra za infrastrukturo in prostor v vladi Alenke Bratušek, priskrbel za skoraj milijon evrov poslov. Tudi zato je, ko je Omerzel v času svojega ministrovanja Žagarja imenoval za v. d. direktorja direktorata za infrastrukturo na ministrstvu, izbruhnila velika afera, po kateri je Žagar samo teden dni po imenovanju odstopil.

Prav sumljivi Žagarjevi posli v državnih podjetjih v preteklosti, dejstvo, da RGP Ročnikovemu Tomingu plačuje za storitev, ki bi mu jo dejansko moralo zaračunati, in dejstvo, da je direktor RGP Žagar 6. junija letos na svojem domačem naslovu v Medvodah odprl še s. p. za poslovno svetovanje, so po prepričanju naših virov rdeča luč, ki bi se morala prižgati v pristojnih institucijah, ki so po zakonu pristojne za nadzor nad smotrno porabo državnega denarja. V prvi vrsti Komisija za preprečevanje korupcije, računsko sodišče, posel pa bi morala pregledati tudi nova parlamentarna komisija za nadzor proračuna in javnih financ, ko bo konstituirana. Da gre za škodljiv posel, naj bi bili obveščeni tudi v HSE, ki je posredno lastnik RGP, a niso ukrepali.

Na vidiku novi smrdljivi posli
Ob poslih, ki jih je Žagar podpisal doslej, se bo v prihodnje njegova vloga le še okrepila. Njegov poslovni partner Omerzel namreč sodi v ožjo skupino strategov novega predsednika vlade Marjana Šarca.

In tudi če bo šel Tomaž Ročnik v zapor, kot mu je prisodilo prvostopenjsko sodišče, bo njegov posel v sodelovanju s šaleškimi veljaki SD skoraj zagotovo cvetel. Pa tudi smrdel. V družbi HSE, v upravi katere ta čas sedita Matjaž Marovt in Stojan Nikolić, ki sta sicer tudi nadzornika Premogovnika Velenje, lastnika RGP, bi po naših informacijah v prihodnje radi služili tudi s sežiganjem odpadkov v TEŠ, za kar pa razvpiti šesti blok ekološko sploh ni primeren. A ker so Ročniki prek svojih podjetij, ki so lastnice PUP Velenje, tretjinski lastniki PUP Saubermacher, ki v Velenju odvaža odpadke, so naši viri prepričani, da se bodo za ta posel skušali dogovoriti z veljaki velenjske SD. Zato utegnejo tovrstni načrti postati vroča tema pred jesenskimi lokalnimi volitvami v Velenju, saj so naši sogovorci prepričani, da bi bilo kurjenje odpadkov v TEŠ lahko celo nevarno.

Ljudje v Velenju, kamor je župan Bojan Kontič še v tem mandatu vabil migrante, pa imajo počasi dovolj. Končno so to pokazali tudi na junijskih državnozborskih volitvah, kjer je, po razkritju milijonskih poslov “Esotecha” družine Škoberne iz SD in vrha velenjske občine v sodelovanju s strankino obrambno ministrico, naslednica nekdanjih komunistov junija že izgubila poslanca.

demokracija.si