fbpx

Sem Nina Vidic, ponosna Slovenka. Rojena na dan, ko se je rodila Slovenija.

Nina Vidic (foto: arhiv družine Vidic)

Sem Nina Vidic, ponosna Slovenka. Rojena sem na prav poseben dan – na dan, ko se je rodila Slovenija. Ja, 25. 6. 1991 je moj rojstni dan in to vedo vsi, ki me poznajo. Ko ljudem poveš, da si rojen na dan državnosti, jih večina na žalost ne ve, kdaj je to. Zato moram ljudem vedno razlagati, kateri dan je tisti dan, ko so dela prosti, pa ne poznajo niti razloga za to.

Stara sem toliko kot Slovenija – 25 let, in menim, da sem ena tistih, ki v svoji generaciji brez vsakega sramu dvigne zastavo, pa naj bo to na športni prireditvi ali pa na hiši. Na žalost je v Slovencih premalo narodnega zavedanja, zavedanja svoje lastne države.

Poglejte Hrvate – ne samo, da imajo razobešene zastave na vsakem koraku, tudi oblačila imajo poslikana v obliki kock. Pri nas pa že težko dobiš majico, na kateri je naslikana slovenska zastava. Poglejte Američane ali pa Slovence, ki kupujejo poslikane majice z ameriško zastavo. Nas je sram, da bi nosili majice s svojo lastno zastavo?

Za svojo 25-letnico sem si želela prav majico, na kateri bo slovenska zastava. Pa je nisem dobila. Da ne bo pomote, Čuki so letos, ko so izdali novo pesem, izdelali tudi majico s slovensko zastavo, vendar je bil rok pošiljanja predolg, zato sem se odločila, da si izdelam svojo, popolnoma unikatno majico. Odšla sem do tiskarja, ki mi je naredil majico, kot sem si jo sama zamislila.

Pri praznovanju svojega rojstnega dne nikoli ne pozabim na Slovenijo. Izobesim zastave, kupim balone v barvi zastave ter razrežem torto, ki je v obliki slovenske zastave.

Vse najboljše Nina!

Vse najboljše, Nina!

Ni pa le zastava tista, ki je zame pomembna, saj spoštujem tudi kulturo in Avsenike, ki so ime Slovenije ponesli v svet, in so poleg naših odličnih športnikov naredili največ za prepoznavnost Slovenije. Škoda je le to, da te tvoji vrstniki, tvoja generacija, ker poslušaš Avsenike, gleda malo čudno. Pa vendar menim da se tudi ta trend počasi spreminja. Zanimivo pa je, da človeka (Slavko in Vilko Avsenik), ki sta najbolj zaslužna za našo prepoznavnost in vez med ljudmi, na žalost nista prejela Prešernove nagrade.

Kako pa se država spomni na nas, ki smo rojeni 25. 6. 1991?
Država se je na nas spomnila samo trikrat. Prvič se je na nas spomnila takratna Drnovškova vlada, ko smo bili stari 5 let. Takratni minister Gaber nam je poslal nekaj knjižnih del in o nas so posneli video. Drugič je minister Zver v času Janševe vlade ob 15-letnici Slovenije vse, ki smo bili rojeni na dan državnosti, povabil v Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, kjer smo si ogledali razstavo ter v njegovem spremstvu odšli na proslavo na Trg republike. Takrat so nas prikazali tudi po televiziji. Ta dogodek je bil ponovljen tudi naslednje leto, ko nas je minister Zver povabil na Ljubljanski grad.

Lepo je bilo videti vse, ki smo rojeni na isti dan in smo v stopili v življenje s skupnim imenovalcem. Z nekaterimi smo navezali stike, ki pa so kasneje na žalost utonili v pozabo. Kakršnihkoli čestitk od predsednika države ali predsednikov vlad v naslednjih letih nismo prejeli. Lahko pa smo hvaležni, da smo z ministrom Zverom doživeli nekaj, kar drugi ne morejo.

Mogoče je to, da sem rojena na dan državnosti, nekaj tistega – dodatnega, kar me je oblikovalo v takšno osebnost, kakršna sem. Vse to pa se ne bi zgodilo, če ne bi bilo mojih staršev. Moje matere Anite, ki me je rodila, in očeta Bojana. Čas mojega rojstva, prve dni po njem ter vojno stane opisujeta v nadaljevanju.

Foto: arhiv Nine Vidic

Foto: arhiv Nine Vidic

Spomini mojega očeta Bojana Vidica: Potem pa klic: Anita je rodila hčerko … Šele tedaj sem se zavedal, da je to res … Veselo novico sem oznanil sodelavcem v pisarni… Po objavi vesele novice smo se s sodelavci odločili, da je dogodek potrebno ”zaliti”. Nič nismo odšli domov, ampak kar do prve gostilne v Kropi (k Jarmu) . Po nekaj rundah pa je bilo začasno žuriranje potrebno prekiniti in odšel sem na obisk k novi Slovenki in njeni materi… Nine tedaj nisem videl, sem pa govoril z Anito…. Po tem sem se vrnil domov oz. bolje rečeno nazaj žurirat. Vmes so letele še čestitke, kaj podrobnejše pa se teh ur ne spominjam. Menjavali smo gostilne in se v zgodnjih jutranjih urah 26.6. vračali domov. Spominjam se, da smo se peljali po stari magistralki  (avtoceste še ni bilo) od Podvina (skakalnice) do Radovljice in ravno na ovinku, kjer je bil odcep za vojašnico JLA (današnjo Tiskarno Knjigoveznico Radovljica) smo opazili, da je bil požar – gorel je kozolec. Menda (nepreverjeno) so bili na okopih tudi predstavniki JLA vojske na eni strani in na drugi strani TO. Ker smo bili v rožicah, se nam še sanjalo ni, da je Slovenija dejansko v vojni z Jugoslavijo. Se ne spomnim več, kako sem prišel domov, le ko sem se naslednji dan zbudil, je bila panika, vojna,…”

 

Foto: arhiv družine Vidic

Foto: arhiv družine Vidic

Spomini moje matere Anite Vidic: Že 26. 6. 1991 je bilo zelo grozljivo, ko so se pričeli alarmi za zračni napad. To se je stopnjevalo z informacijami, ki sem jih poslušala po radiu. Dojenčki so ležali v eni sobi. Močno me je presenetilo, da so vse dojenčke naložili na velik voziček in jih odpeljali v klet. Tudi nas so evakuirali v klet, vendar so mame ločili od otrok. Še več, predstojnik oddelka je predlagal, naj se mame slikajo. Jaz sem temu močno nasprotovala in sem zahtevala, da razdelijo dojenčke materam, saj so bili takrat dojenčki v drugem prostoru, ločeni od mater. Situacija je bila že tako grozna, kot da bodo vsak čas priletele bombe in nas bo zasulo, hkrati pa nismo imele v rokah svojih otrok, da bi jih obvarovale. Po mojem pregovarjanju z zdravniki in sestrami so nam končno dali otroke v roke.”

Nina Vidic

Save