fbpx

Slovenska plesalka na Švedskem: Da na Švedskem ni ukrepov, je en tak slovenski mit, model čredne imunosti pa se je izkazal za katastrofo!

Plesalka, koreografinja, pedagoginja in glasbenica Zala Pezdir, ki živi ter deluje že 14 let na Švedskem pojasnjuje, da tudi na Švedskem veljajo ukrepi, kljub drugačnemu prepričanju v Sloveniji (Foto: Paradaplesa)

Zala Pezdir je plesalka, ki živi na Švedskem že 14 let. V intervjuju s priznano plesno strokovnjakinjo Barbro Drnač na portalu Parada plesa je pojasnila, da v nasprotju z našim mišljenjem ukrepi na Švedskem so. “Tukaj nismo nikoli doživeli razglasitve konca epidemije, sami ukrepi so se pa v letu dni precej nadgradili,” pojasnjuje in obrazloži, da se je model čredne imunosti izkazal za “katastrofalno utopijo”, ukrepi, ki pa veljajo, pa so v skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije. Epidemija pa je otežila tudi njeno delo, saj je podobno kot v Sloveniji, tudi kultura na Švedskem doživela udarec, a se je znašla in predstave osnovala kar na daljavo, medtem pa so se plesalci na predstavo pripravljali kar v domačem okolju.

“Da na Švedskem ni ukrepov, je en tak slovenski mit. Seveda so,” pojasnjuje plesalka, koreografinja, pedagoginja in glasbenica Zala Pezdir, ki živi ter deluje že 14 let na Švedskem v mestu Uppsala, severno od Stockholma. V nadaljevanju pojasni, da tam niso nikoli doživeli razglasitve konca epidemije, v vsem tem času pa so se ukrepi precej nadgradili. “Iz začetnih, s katerimi naj bi dosegli čredno imunost po naravni poti, kar se je izkazalo za katastrofalno utopijo, pa do današnjih, ki so precej v skladu s priporočili WHO,” je še dodala in pojasnila, da ve, kako v Sloveniji kroži roj nepopolnih slik. “V družbenih medijih, na katerih vsi malce preveč visimo, se pojavljajo takšni in drugačni posnetki, npr. posnetki odprtih restavracij.”

Kot v nadaljevanju obrazloži, iz tovrstnih posnetkov ni mogoče videti, kakšna je bila obiskanost restavracije pred pandemijo, ni mogoče izvedeti, da se ob popularnejše restavracije in nakupovalna središča občasno “spotakne” nacionalna televizija in se na primer gostinci zagovarjajo, da je težko tolmačiti FHM priporočila, tu ni mogoče dobiti informacije o hrupu “kastrol” na gostinskem protestu sredi Stockholma ali pa izvedeti, koliko ljudi ni v restavracijo stopilo že leto dni, skratka, če je nekaj odprto in je tam nekaj ljudi, to še ne pomeni, da je en primer možno posplošiti na celotno družbo ali pa zaključiti, da zadeva ni polemična. “Na sploh me moti to večno reduciranje švedskega družbenega življenja na odprte restavracije in frizerske salone. Naj kdo poskusi dobiti karte za kakšen koncert ali plesno predstavo, pa bo pesem povsem druga,” je bila kritična do tovrstnih zavajanj.

Foto: Facebook

Podobno kot so kulturniki deležni temeljnega dohodka, pa je prav tako na Švedskem kulturna dejavnost, katere del je plesna scena, v tem času dobila krizno podporo. Pravi, da sicer ta krizna podpora v slovenskih ušesih zveni sanjsko, vendar to spet samo zato, ker navaden slovenski državljan nima vpogleda v švedski nacionalni proračun, kaj šele v kriznega. “Pri pridobitvi te podpore je tako kot povsod drugod pomembno, da je tvojo dejavnost mogoče vstaviti v neko jasno kategorijo, kar prizadene robne ustvarjalce in tiste z ekskluzivnimi praksami in znanji. Jaz osebno se gibljem po mnogih robovih in nisem niti poskusila s kakšno prijavo,” je dejala.

Foto: Facebook

Pomaga si s poučevanjem na daljavo, med drugim celo koreografije sestavlja na daljavo
“Poučujem na daljavo, organiziram na daljavo, celo koreografiram na daljavo,” je pojasnila. S prihodom pandemije se je odločila končati zgodbo poučevanja na plesni šoli Uppsala Dansakademi, kjer je dobrih enajst let poučevala balet in sodobni ples. “Trenutno delujem v lastni režiji in se, kljub nepredvidljivosti pandemije in občutno zmanjšanim možnostim udejstvovanja, ob tem še kar dobro počutim.” Med drugim je maja in junija lani s skupino učencev prek Zooma na daljavo ustvarila dve plesni predstavi na živo glasbo. Obe predstavi sta nastali izključno prek komunikacije na daljavo in obe sta se z občinstvom srečali na prostem, torej v živo.

Foto: Facebook

Vsi nastopajoči, plesalci in dva glasbenika, so se prvič kot ansambel srečali šele na generalki. Predstavi sta bili nekaj precej nenavadnega in redkega, saj so bili živi kulturni dogodki na Švedskem poleti zaradi ukrepov v večini odpovedani. “Danes se distančnih metod ustvarjanja poslužuje že kar nekaj koreografov, jaz pa lahko rečem, da sem metodo in ob njej sebe preizkusila že ob koncu prvega vala, in to z učenci!” je pojasnila. V prvi na daljavo ustvarjeni predstavi, ki je imela naslov The Things I Miss (Stvari, ki jih pogrešam), jim je temo in metodo ustvarjanja predstavljala fizična razdalja sama.

Plesalci do predstave trenirali v domačih dnevnih sobah
V domačih sobah in pod njenim mentorskim očesom je nastalo več solo točk: ena plesalka je s plesom predstavljala svojo žalost nad odpovedanim popotovanjem v Francijo, spet drugi plesalec se je potopil v dilemo želje po dotiku lastnega obraza – nekaj, kar je s pandemijo dobilo povsem nove razsežnosti. Poleg solov je nastal še skupinski material, in čeprav je bilo delo v domačem stanovanju polno omejitev, je bil kreativni proces presenetljivo bogat in oseben. Presenečeno je ugotovila, da so se plesalci odprli hitreje kot po navadi. “Predvidevam, da zato ker se v dnevnih sobah niso samo “počutili kot doma”, pač pa so tam tudi resnično bili, ko so ustvarjali.”

Celoten intervju z Zalo Pezdir pa si lahko preberete tukaj.

Sara Rančigaj