Sporočamo žalostno vest: Umrl je upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran

Alojz Uran (foto: Demokracija)

Danes, na veliko soboto, je po dolgotrajni bolezni umrl upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki je nadškofijo vodil med leti 2004 in 2009. Iskreno sožalje ob smrti upokojenega nadškofa je ljubljanskemu nadškofu metropolitu msgr. Stanislavu Zoretu danes v telefonskem razgovoru izrekel tudi premier Janez Janša. Kot je poudaril predsednik vlade je upokojeni nadškof Alojz Uran s svojim zgledom, odprtostjo in neumorno voljo bil eden pomembnih gradnikov slovenske Cerkve. Katoliško občestvo je izgubilo predanega pastirja, ki je s svojimi dejanji deloval v dobrobit slovenskega naroda,” je v pogovoru še poudaril premier. Ob tem objavljamo intervju, ki smo ga z nadškofom Uranom naredili marca 2018, objavljen je bil v tiskani Demokraciji.

Nadškof Alojz Uran se je rodil leta 1945 v Gameljnah pri Ljubljani. Po maturi na bežigrajski gimnaziji se je vpisal v bogoslovno semenišče, leta 1970 je bil posvečen v duhovnika. Sprva je bil tri leta stolni kaplan v Ljubljani, nato pa je v Rimu opravil katehetsko pedagoško specializacijo. Od leta 1977 do 1980 je bil rektor malega semenišča v Ljubljani, od 1980 dalje pa župnik župnije Ljubljana-Šentvid. Konec leta 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa v Ljubljani, na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 ga je papež Janez Pavel II. posvetil v škofa. Decembra 2004 je bil umeščen za ljubljanskega nadškofa. Pet let kasneje se je vodenju škofije odpovedal in odšel v pokoj. Nekaj let je živel v Trstu, leta 2016 se je vrnil v Ljubljano. Prebiva v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, v župniji torej, ki jo je pred škofovskim imenovanjem vodil dvanajst let.

Pogovarjava se v vaši rezidenci v Zavodu sv. Stanislava. Tu je bil na obisku papež Janez Pavel II., tu je po upokojitvi stanoval tudi Alojzij Šuštar.
Prvi, ki je tukaj bival, je bil Janez Gnidovec, prvi rektor te ustanove, ki je nato postal prizrensko-skopski škof, kasneje so bili še drugi stanovalci. Tu so prebivali tudi kasnejši direktorji Zavoda sv. Stanislava, po upokojitvi 1997 pa je tu do smrti živel nadškof Alojzij Šuštar. So pa to stanovanje pripravili za papeža Janeza Pavla II., ker so takrat iz Vatikana svetovali, da bo na sedežu ljubljanske nadškofije težko varovati papeža, zato so predlagali še alternativno lokacijo. Takrat so Zavod sv. Stanislava ravno obnavljali. Ker sem bil sam odgovoren za priprave na papežev obisk, sem poskrbel za ureditev tega stanovanja, kjer je nato stanoval nadškof Šuštar, sedaj pa jaz.

Verjetno imate posebne spomine na nadškofa Šuštarja, navsezadnje ste bili njegov tesni sodelavec, od leta 1993 tudi kot pomožni škof. Je tudi vaš soimenjak, vajin zavetnik sv. Alojzij pa je tako kot sv. Stanislav prav tako zavetnik mladine.
Z nadškofom Šuštarjem sem bil povezan že pred škofovskim imenovanjem prek različnih dejavnosti na škofiji, predvsem v katehetskem svetu, kjer sem najbolj aktivno deloval. Ko se je odločalo o tem, ali bi prosili za vrnitev zavodskih prostorov Cerkvi, da bi nadaljevali poslanstvo, ki je bilo nasilno prekinjeno z drugo svetovno vojno in revolucijo, sem začutil, da bi lahko izkoristili ugoden zgodovinski trenutek, ki se kasneje verjetno ne bi več vrnil. Nadškof Šuštar je bil predvsem oče svojim duhovnikom, doživljal sem ga kot skrbnega in čutečega za dobro. V teh prelomnih časih, ko je Slovenija postala samostojna, si je nadškof Šuštar zelo prizadeval, da bi dosegli te tisočletne sanje naših prednikov.

Sv. Janez Pavel II., ki ste ga že omenili, vas je tudi posvetil v škofa. Po navadi škofe posvetijo v domačem okolju, vi pa ste šli na posvetitev v Rim.
Verjetno so bili razlogi za to. Kar zadeva službo pomožnega škofa, je po smrti škofa Stanislava Leniča kar nekaj časa trajalo, da je ljubljanska nadškofija spet dobila dva pomožna škofa. Bilo je veliko poizvedovanj in priprav. In ker je papež vsako leto na praznik Gospodovega razglašenja posvečal škofe, sem takrat prišel na vrsto. Čas priprave je bil zelo kratek, saj sem bil za škofa imenovan sredi decembra 1992, posvečen pa že tri tedne kasneje. Papež sam je namreč izrazil željo, da bi me on posvetil. To se je zgodilo 6. januarja 1993. Bilo nas je enajst posvečenih z različnih koncev sveta. Že nekaj let prej je bil v Rimu posvečen beograjski nadškof Franc Perko. Tako da sem drugi v tem času, ki ga je posvetil sveti oče. In ko gledam fotografijo tega posvečenja, čutim, da je to velika milost. Neka redovnica iz Hrvaške me je v pismu spraševala, ali se zavedam, da me je za škofa posvetil svetnik. “To pomeni, da boste morali skozi večjo preizkušnjo, da boste tudi vi svetnik,” je zapisala.

Do škofovskega posvečenja pa ste dobrih dvanajst let vodili župnijo Ljubljana-Šentvid. Verjetno je kar velik izziv sredi pastoralnega leta zapustiti župnijo.
Obljubil sem pokorščino že pri mašniškem posvečenju in skušal to izpolnjevati. Zato zaupam škofu ordinariju, ki me je tudi predlagal svetemu očetu za škofovsko imenovanje. Tukaj je šlo za poslanstvo, ki sem ga prejel kot škof, posvečen od papeža, kar je izredna milost. Župljani so takrat dejali, da je škoda, ker odhajam, vendar je to tudi priznanje za župnijo, kjer sem “dozorel” za škofa.

Pred seboj imam vaš škofovski grb. Je vran na njem namig na vaš priimek?
Da, povezan je s tem, a tudi z mojo zgodovino. Nad Gameljnami je hrib Vranščica, ki je dobila ime po vranah, ki so prebivale v tamkajšnjih kraških votlinah. Moji predniki so prišli prav s tega hriba, sedanje Rašice, v Gameljne. In kdor je prišel z Vranščice, je bil Vran, tako je nastal moj priimek. Je pa župnik v Šmartnem pisal črko V na okroglo, tako da je moj oče že dobil priimek Uran. Tako da smo v atomskem veku dobili ta priimek (smeh).

V grščini pa vaš priimek namiguje na nebesa. Vsaj če se spomnim očenaša v grščini.
Nisem toliko strokovnjak za grščino, je pa zanimivo, da je prav v tem obdobju postal znan Uran kot planet in kot element.

Rojeni ste bili malo pred koncem druge svetovne vojne. Je res, da ste bili še v materinem trebuhu posvečeni Mariji?
Moj oče je bil z mnogimi sovaščani na Jakobovo nedeljo leta 1944 izgnan v Nemčijo, vedel pa je, da je bila moja mama že noseča z menoj. On je ostal v Nemčiji še po vojni, ker je bil tako izčrpan, da se ni mogel takoj vrniti. Moja mama je bila sama z dvema deklicama, doma je skrivala tudi ranjenega partizana. Vendar jih je nekdo izdal, Nemci so obkolili hišo in streljali vanjo, mama je doživela živčni zlom in zdravnik v Šentvidu ji je dejal, naj pozabi na otroka; če bo sploh ostal živ, bo imel hude posledice. Ko je prišla domov, je padla na kolena pred Marijo in rekla: Če bo otrok ostal živ in zdrav, naj bo tvoj. To mi je povedala šele 25 let pozneje, po novi maši, ker ni hotela vplivati s tem na mojo odločitev za duhovništvo.

Ni naključje, da tudi bližnja Šmarna gora nosi ime po Mariji.
Šmarna gora je nekaj posebnega, ker je en vrh pozidan, drugi pa ne, tisti je Grmada. In od tam so v turških časih opozarjali na bližajoče se Turke, tako da so prižgali grmado. Na drugem hribu je bila cerkev, kjer so utrjevali tabor. In zadnje zavetje ljudi je bilo prav na tej gori, zato je dobila ime. Vsi okoliški prebivalci smo bili zelo povezani s Šmarno goro, tudi naš največji poet dr. France Prešeren je imel na Šmarni gori strica duhovnika. In tam je zapisal: “Vsi, ki hodite na Šmarno goro, blagor vam.”

Na Šmarni gori poldne zvoni pol ure prej. Zakaj?
To izhaja iz dogodka, ko so ljudje na Šmarni gori molili, Turki pa so se bližali z veliko vojsko. Del med Grmado in Šmarno goro je bil močvirnat, konji so se jim pogrezali v močvirje. Ko pa je začelo zvoniti, so se obrnili nazaj. Zato še danes tam zvoni poldne ob pol dvanajstih.

Izbrali ste si škofovsko geslo “Da, oče”. Kaj želite z njim sporočiti?
Tako kot v molitvi očenaš molimo “Zgodi se tvoja volja”, hočemo na kratko povedati, da smo povsem v Božjih rokah, v Njem živimo, se gibljemo in smo. Ko sem izbiral škofovsko geslo, sem čutil, da je treba odgovoriti Bogu, ne katerikoli osebi. So pa vsi drugi tudi pripomogli, da sem lahko odgovoril Bogu. Tudi moj oče, ki je bil zgled velikega pričevalca. Ko je bilo najteže, je šel na kolena in sklenil roke. Zato sem vedel, kaj moram storiti: skleni roke in prišla bo pomoč.

Kot vidim, nosite lesen naprsni križ, ki je pri škofih navadno kovinski. Je to naključje?
Ta križ je povezan s Sveto deželo, kjer sem prebival trikrat po tri mesece, potem ko sem se odpovedal vodenju nadškofije. Bival sem na Gori blagrov, kjer je rastla zelo stara terebinta. Ko je grozila nevarnost, da se bo zaradi umetnega namakanja posušila, je prišla delegacija jeruzalemske univerze in je drevo sondirala. In pokazalo se je, da je to drevo staro okoli 2400 let. To pomeni, da je slišalo Jezusove besede govora na Gori. Velikokrat sem bil ob tem drevesu in sem premišljeval o skrivnosti življenja. Bilo je zelo debelo drevo, ne prav visoko. Predvsem skorja je bila zgodovinski relikt, a je varovala notranjost. In prav moj leseni križ me povezuje s Sveto deželo.

Če se še vrneva k sv. Janezu Pavlu II.: leta 2005 je odšel v Očetovo hišo, kot je sam dejal. Vi pa ste tedaj dejali, da je bil kot oče. In da ste hvaležni, da ste ga imeli.
Drži. In papež si je celo zapomnil ime mojega rojstnega kraja, ker je moj pranečak sodeloval v Rimu pri bogoslužju. Takrat ga je papež vprašal, kako mu je ime, pa ni razumel in je odgovarjal le “Gameljne, Gameljne”. In naslednji dan, ko smo šli k papežu na sprejem, je papež to povedal, pa tudi kasneje. Ko sem šel kot nadškof v Rim, da se zahvalim za imenovanje za ljubljanskega ordinarija, me je papež Janez Pavel II. blagoslovil in položil roke name. In sem čutil njegovo očetovsko skrb in da me blagoslavljajo roke svetnika.

Za Slovenijo je bilo to njegovo zadnje škofovsko imenovanje?
Drži.

Kakor vidim, vam dela ne zmanjka, niti sedaj ne, ko ste v pokoju. Kaj lahko počne upokojeni nadškof?
Takrat, ko sem bil pomožni škof, sem bil precej mlajši, zdaj sem že starejši, tudi slabše zdravje je naredilo svoje. Vendar lahko rečem, da imam prav sedaj tisto pravo poslanstvo, da sem lahko pastir. Ko sem bil ordinarij, sem imel veliko administrativnih zadev, ki so zahtevale veliko časa in potrpljenja. Sedaj imam predvsem stike z romarskimi skupinami. Vidim, da je dandanes romanje zelo lepa možnost, da se z ljudmi srečam, da se oni srečajo med seboj in da se povežemo tesneje z Bogom. In to je dodana vrednost turizmu.

Se vas je kakšno romanje posebej dotaknilo?
Tu bi spomnil na neko daljše romanje, in sicer z avtobusom v Santiago de Compostela. Bilo je deževno, sploh nismo vedeli, ali bomo lahko kje maševali. Potem pa so tam izvedeli za našo skupino, ki da jo spremlja škof. Pa so rekli, naj pridem v zakristijo, Slovenci znate vse jezike. Nekaj španščine tudi znam, pa so mi rekli, naj vodim bogoslužje. Ko sem rekel, da pridige v španščini nimam, so mi rekli, naj pridigam po slovensko. In sem slovensko pridigal, čeprav je bila velika večina takih, ki niso razumeli. Takoj po maši pa je v zakristijo do mene prišel slovenski romar in mi dejal, da je prav tisti dan končal več kot 800 kilometrov dolgo romarsko pot, ko je stopil v cerkev, pa je zaslišal slovensko besedo. “Sem bil kar v nebesih,” je rekel.

Tudi Medžugorje vam ni tuje ne glede na številne polemike o tem, ali sedanji papež Medžugorje podpira ali ne.
Verjetno je kar res, kar je rekel nadškof Šuštar ob začetku prikazovanj v Medžugorju. Rekel je: “Če bi se v Ljubljani toliko molilo kot v Medžugorju, bi se tudi v Ljubljani dogajali čudeži.” Predvsem je pretresljiva molitev pa množično spovedovanje, ljudje se spreobračajo, odkrivajo svoj smisel življenja, mnogi prihajajo v obupu in so nato rešeni. Kaj je res, se bo še pokazalo, nič se ne mudi. Papež ni ne potrdil ne zavrnil, ampak je rekel samo, naj opazujemo življenje tam. Kar je Božjega, bo ostalo, kar je človeškega, bo propadlo.

Papež Frančišek ima navado reči, da mora pastir »imeti vonj po ovcah«. Vam ni manjkalo pastoralnih izkušenj, saj ste bili že prej pomožni škof, še prej pa župnik in rektor malega semenišča. Toda funkcija primasa Cerkve na Slovenskem ne terja samo zavzetega dušnega pastirja, ampak tudi nekoga, ki bo znal dobro delovati tudi v odnosu z oblastjo. Ste se v tej vlogi kot “ljudski škof” kdaj počutili nelagodno?
Neprestano smo se srečevali, to je bilo normalno. V glavnem smo se dobro razumeli. Poskušal sem biti korekten, da sem povedal odkrito o težavah, ki jih imamo, pri tem sem skušal graditi mostove. Vendar pa smo odpirali vprašanja, ki so bila potrebna, da jih razrešimo. Je pa pastirska služba zame nekaj najlepšega. Že v svoji mladosti sem razmišljal, da bi opravljal tak poklic, da bi lahko veliko dobrega naredil za ljudi. Ta ideal se je uresničil po besedah Franca Perka na Šmarni gori, ko me je vprašal, ali mislim, da sem se prav odločil, ko sem se najprej vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto. Po premisleku in izmoljeni devetdnevnici sem se odločil za duhovništvo. Ko danes gledam nazaj, vse lepe in težke trenutke dojemam kot nekaj dragocenega.

Čez en mesec bo peta obletnica izvolitve papeža Frančiška. Tudi on je na neki način prelomni papež ne samo zato, ker je iz Latinske Amerike in ker je prvi jezuit na papeškem prestolu. Menite, da se je Cerkev v času njegovega pontifikata zelo spremenila?
Tiste prave spremembe se bodo pokazale kasneje. V Cerkvi mnoge stvari potekajo počasi. Smo trdi, kar se tiče spreobrnjenja. A značilnost njegovega pontifikata je ta, da se je zelo odprl navzven. Cerkev je odprta tudi za drugače verujoče in neverujoče. Tako povezuje kontinuiteto s prejšnjimi papeži. Že sv. Janez Pavel II. je veliko potoval, Benedikt XVI. je poglobil misijonski vidik, papež Frančišek pa je neverjetno sposoben, da pri teh letih vsak dan nagovarja ljudi, se srečuje z osebnostmi. Predvsem je sporočil, kaj je poslanstvo Cerkve. Kako se bo to razvijalo kasneje, še ne vemo, saj še ni znano, kakšni so načrti. Bodo pa še preizkušnje, kajti kristjani smo dandanes zelo preganjani po svetu. Še nikoli ni bilo toliko mučencev kot v zadnjem času.

Pri nas se to preganjanje kaže bolj v cenzuri, češ da se ne spodobi v javnosti govoriti o osebni veri. Nekega športnika, ki je dosegel odličje na nedavnih olimpijskih igrah, so prevedli napačno, ko je dejal, da se počuti blagoslovljenega.
Žal je tako, da je bila krščanska plat v povojnem času zelo ožigosana kot negativna tako v zgodovini kot v sedanjosti. In če se stalno pljuva po krščanstvu, to vpliva tudi na zavest ljudi. Ko sem se srečeval s pripadniki drugih narodov, sem videl, da je pri njih veliko več spoštovanja do duhovnika, škofa, Cerkve, samega obreda. Pri nas pa je to vse nekako zreducirano na banalnost, tako kot je bilo nedavno spet razvrednoteno materinstvo s pomočjo strgane zastave. Kot da je rojstvo otroka greh, nekaj slabega. Pa čeprav se naš narod bori za preživetje in je v veliki nevarnosti, da ne bo preživel, če ne bo rojstev. Vsa ta gonja, ki se proti Cerkvi začne, brž ko se omenja nekaj v zvezi s tem … Je pa tako, da moramo iti skozi preizkušnjo, kot so šli prvi kristjani in pa kristjani skozi stoletja vse do danes.

Še zdaj se spominjam maše, ki ste jo darovali na Vejni nad Trstom pred referendumom o družinskem zakoniku. To je bilo v nekoliko bolj sodobnem svetišču, ki ga je dal postaviti še tržaški škof Antonio Santin.
Ne omenja se pogosto, da je bil razlog graditve tega svetišča predvsem ta, da se je tržaški škof posvetil Mariji in dal zaobljubo, da bo postavil svetišče, če bo Trst obvarovan bombardiranja. Takrat je bilo v Trstu veliko Nemcev in so zavezniki imeli načrte, da bi Trst napadli. Vendar je bil problem, saj je bilo prvotno predvideno, da bi bila cerkev na Vejni posvečena Mariji Kraljici Italije, stala pa je na slovenskem ozemlju, na Tržaškem Krasu, ki je še danes najbolj slovensko ozemlje v okviru Italije. Zato sta dva duhovnika prosila patriarha v Benetkah, da bi dali svetišču kakšno drugo ime, ker je prvotno ime boleče za tamkajšnje Slovence. Ta patriarh je bil Angelo Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII., ki je z izvolitvijo za papeža dobil možnost, da je svetišče poimenoval drugače, in sicer Marija, Kraljica in Mati.

Mati narodov?
Da, tako. Zato so v šestdesetih letih v tej cerkvi postavili tudi oltar sv. Cirila in Metoda in nanj zapisali celo nekaj slovenskih besed. Za tiste razmere je bilo to nekaj izrednega.

Zdaj sem se spomnil dogodka v Avstriji leta 1954, ko so se od tam umaknile sovjetske čete. To se je zgodilo po veliki molitveni akciji avstrijskega frančiškana patra Pavlička.
Nekaj podobnega sem doživljal leta 1991, ko sem bil župnik v Šentvidu. Tam je bila ogromna vojašnica JLA, v njeni neposredni okolici pa so postavili minirane barikade – mestne avtobuse, napolnjene z dinamitom. Bila je velika nevarnost, saj bi bil v primeru napada Šentvid izbrisan z zemlje. Prav v tem času so prebivalci Šentvida spontano prišli k meni in predlagali, naj začnemo z molitvijo. Ustvarile so se verige molitve podnevi in ponoči. Rožni venec so molili ves čas, dokler ni bila dosežena rešitev na Brionih in sklep o odhodu JLA iz Slovenije. In ljudje so dobili izkustvo, da je molitev tista, ki rešuje. Sam sem kot župnik dal na voljo cerkveni zvonik, da so pripadniki TO lahko opazovali vojašnico, čeprav so s tem veliko tvegali, saj se niso preveč skrivali pred radovednimi pogledi. Za nekaj časa smo se morali celo izseliti, saj je bil pripravljen napad TO na vojašnico. Še danes ne vem, zakaj je bil napad praktično zadnji hip odpovedan. Je pa JLA po umiku za seboj v vojašnici pustila opustošenje. Uničili so vse, kar se je dalo uničiti, predvsem v zgradbi Zavoda sv. Stanislava.

Vaša pot ni bila lahka. Ne samo predčasna upokojitev in nato nekajletni eksil, ampak že prometna nesreča kmalu po škofovskem posvečenju je bil dogodek vaših preizkušenj. Že prej ste omenili pismo hrvaške redovnice.
Bog nas ne preskuša čez naše moči. Vidim, da vsaka preizkušnja oz. spoznanje Božje zvestobe pomeni upanje za prihodnost. Iz tega človek lahko živi in vsak dan sprejema križ, ki mu je namenjen in ga skuša čim bolj v polnosti nositi.

Pa vam je bilo kasneje pojasnjeno, zakaj ste morali v izgnanstvo?
Ne. V glavnem je bilo poudarjeno to, naj se umaknem iz tega okolja, da mediji ne bodo silili vame. Verjetno bom šele v večnosti izvedel, kaj so bili resnični razlogi. Moram reči, da sem letos, še posebej ob 25. obletnici škofovskega posvečenja odpustil v srcu vsem, ki so nezavedno ali zavestno delali proti meni. Lahko rečem, da je Bog vse stvari obrnil v dobro.

Bog vse obrača v dobro. Kako sedaj gledate na čas svojega bivanja v Trstu? Verjetno ste se spoznali s tamkajšnjimi Slovenci, tudi dušnimi pastirji. Kako je s tamkajšnjimi Slovenci? Kot pomožni škof ste bili zadolženi za pastoralo Slovencev po svetu.
Videl sem, da situacija ni rožnata, prebivalstvo se stara, vrednota jezika in narodne pripadnosti ni več tako poudarjena kot nekoč. Tudi duhovniki se starajo, sedaj jih je res malo, tudi redovnice so dokaj maloštevilne. Stvari se precej spreminjajo, a po drugi strani posamezne osebe in odgovorni za skupno življenje delajo zelo zavzeto, da se ohranja in vzpostavlja most med večinskim prebivalstvom in slovensko manjšino.

Nekje sem prebral, da eno od slovenskih župnij po novem vodi Hrvat, sicer eksorcist.
Da, to je v Ricmanjah pri Trstu. Zadnji slovenski duhovnik v tej župniji je bil sedaj že pokojni gospod Kosmač. To je del tržaškega brega, ki je bil zelo slovenski, vendar sedaj ni več tako. Po vojni se je tam naselilo veliko ezulov, ki so se umikali iz Istre. V sebi so nosili odpor proti Slovencem in Hrvatom, zato odnosi niso bili dobri. Gospod Rosario Palić, ki sedaj skrbi za župnijo, lepo govori slovensko, se je pa posvetil tudi dejavnosti eksorcizma, saj tja zahajajo mnoge skupine, večkrat tudi po več avtobusov. Morda to tudi koga moti, ampak mislim, da je veliko pozitivnega v tem.

V Trstu pa tudi v Pulju in v Varšavi je tudi neokatehumensko semenišče. Kakšno vlogo ima? Navsezadnje ste imeli v času, ko ste bili ljubljanski nadškof, za generalnega vikarja tudi duhovnika iz neokatehumenskih vrst. Kakšno poslanstvo imajo ta semenišča, v čem je njihova posebnost?
Predvsem v tem, da se duhovno oblikujejo dlje časa v neki skupnosti, v intenzivnem katehumenskem procesu, kjer je velik poudarek na spreobrnjenju in poglobitvi vere. To je danes precej pomanjkljivo, ker tradicija ni dovolj močna, da bi lahko vrednote vere prenesla k potomcem. To je podoba Cerkve, ki je obstajala v času prvih kristjanov. Majhna čreda torej, kjer se je pokazal drugačen način verske prakse. Drugi vatikanski koncil je poudaril, da je prihodnost Cerkve skupnost različnih skupin, ki se zbirajo z določenimi cilji in nameni, a morajo biti povezane med seboj, da se ne zapirajo vase. Neokatehumenat je ena od takih poti, ima tudi svoja semenišča, po svetu jih je čez sto. V vsakem od njih so ljudje različnih narodov, z različnih kontinentov, da bi poudarili vesoljnost Cerkve. Katoliško pomeni vesoljno. Tudi apostol Pavel poudarja, da ni več Juda ne Grka, ampak vsi smo bratje v Kristusu. Prav tu nastaja nova povezava, da lahko jezikovna in kulturna različnost predstavlja bogastvo, če je pravi duh, ki združuje.

Trst je precej multikulturno mesto. Dandanes se veliko govori o multikulturnosti, Cerkev je družina vseh narodov, modri z Vzhoda, ki so se šli poklonit Jezusu, so predstavniki poganskega sveta. A po drugi strani nekateri opozarjajo tudi na posledice nenadzorovanega priseljevanja, sploh če gre za velike množice ljudi iz drugega kulturnega okolja. Je skepsa do tovrstnega priseljevanja res protievangelska?
Ni enoznačnega odgovora. Vidim, da je stvar zelo zapletena in je treba s previdnostjo uravnavati te tokove. Pa tudi pomagati, da z vojnih žarišč ne bo prihajalo toliko beguncev, ki bi lahko v normalnih okoliščinah živeli v svoji domovini. Nekateri si rešujejo življenja, a zanje ni dobro, da bi povsem anonimno prišli v naš prostor. Evropa ima svoj urejeni sistem, kjer mora biti znano, kam kdo spada, kakšen je njegov jezik, narodnost. Čim več bo normalnega vključevanja v naše okolje, toliko bolj lahko pričakujemo, da bo ta različnost, ki prihaja, pomenila bogastvo, ki ga vsak narod prinaša na svoj način.

Začel se je postni čas, včeraj (pogovor je bil posnet v četrtek, 15. februarja) je bila pepelnica. V vsakdanji govorici se pogosto reče, da se nekdo posipa s pepelom. Kaj to pomeni v krščanski drži?
Pepeljenje simbolizira našo krhkost, tudi negotovost, ki jo nosimo v sebi. Od tod prihaja tudi rek, da se posujemo s pepelom; s tem povemo, da smo prah in pepel, naše poslanstvo je, da se stalno spreobračamo. Včasih pa je to mišljeno tudi negativno, češ da ni dovolj, da se samo posujemo s pepelom, ampak se moramo notranje spremeniti. Ves post, vse te spokorne vaje so sredstva, da bi dosegli cilj, to je sprememba srca in medčloveških odnosov.

Spreobrnjenje v svetopisemskem pomenu torej – metanoia?
Tako, v celoti.

Kakšno prihodnost pričakujete za Slovenijo in Evropo ter za krščanstvo nasploh? Na prvi pogled se zdi, da vernost popušča, a po drugi strani se pojavljajo nove pobude za evangelizacijo. Govorili ste že, da je tradicija nekoliko prešibka, da bi se lahko vrednota vere povsem prenesla na mlade rodove.
Zavedati se moramo, da je tradicija vere skozi stoletja, ki je bila nosilka prenosa verskega oznanila iz roda v rod, se je dandanes zelo izčrpala. Nima več dovolj moči, da bi bila pričevanjska in bi res pokazala, kako lahko človeku pomaga. Vendar se je človeška skupnost v zgodovini odrešenja spremenila samo na dva načina: ali so sprejeli sporočilo prerokov, tistih torej, ki so videli dlje in so opozarjali ljudstvo. Žal se pokaže, da prerokov dostikrat ne upoštevajo in jih celo preganjajo. Pač pa sprejmejo oznanilo šele takrat, ko jo pošteno dobijo po glavi in začnejo razmišljati drugače. Vprašanje je, koliko bodo skupnosti, ki nastajajo, ter mladostno krščanstvo, ki je odprto in ima pred seboj cilj polnosti življenja človeka, kot ga zagovarja tudi papež Frančišek, čim bolj prevladalo nad tistim, da čakamo na hude preizkušnje. Kajti tista druga pot je precej težja.

Še vedno radi pojete?
Hvala Bogu še vedno in še kar gre.

Morda še kakšna sklepna misel? Smo v postnem času, bliža se velika noč.
Vse je naravnano v dobro človeka. Najpomembnejše je, da čeprav gremo vsako leto skozi ta odrešenjski proces, imamo posamezna liturgična obdobja, vedno so tu zato, da so v človeku v pomoč. Da bi bilo naše življenje bolj polno, veselo. Tudi takrat, ko pridejo preizkušnje, da bi znali upoštevati pesem, ki jo je zapisal nadškof Pogačnik: “Sprejmite Kristusa Boga, / da znali boste, kar ves svet ne zna / nasmehniti se sredi gorja.” Naj bo ta velikonočna vera naš cilj in zavedanje, da je življenje močnejše od smrti, dobrota močnejša od hudobije in ljubezen močnejša od sovraštva.

Demokracija