Stane Granda: Prvi maj ni praznik delavstva, temveč praznik nostalgije

Stane Granda (Foto: STA)

“Pri nas gre za nostalgičen praznik,” praznovanje 1. maja komentira Stane Granda, eden izmed najbolj uglednih slovenskih zgodovinarjev. Ob tem meni, da bi se za bolj avtentično praznovanje tega praznika morali ozreti v tujino, hkrati pa redefinirati, kaj pomeni biti delavec. 

Prepričan je, da je v slovenskem političnem prostoru nujno potrebna tudi redefinicija levice, saj so jo ugrabile slovenske totalitarne sile. Nova, pomladna levica, se bo morala opreti na krščanski socialni nauk, ki je med delavstvom nekoč prevladoval, po osamosvojitvi pa ga pomladna stran ni uspela obuditi.

Celoten intervju si lahko ogledate tukaj:

 

Število sindikalno organiziranih delavcev upada, tudi samega delavstva je vedno manj, odkar je Slovenija prestopila v storitveno gospodarstvo. Kakšen smisel še ima danes obhajati praznik delavstva, koga ta praznik sploh še naslavlja?
Mislim, da bi bilo potrebno na novo definirati delavstvo. Namreč tistih klasičnih delavcev, ki so uporabljali kramp in lopato, kladivo in klešče, teh seveda ni več. Če spremljate svetovne procese, boste opazili, da srednji razred izginja (čeprav ta ni nikoli spadal pod delavstvo), narašča pa število ljudi, ki so odvisni izključno od svojega dela. Tukaj ne gre toliko za politično vprašanje, gre se za delavske pravice.

Sindikati pa so mnoge razočarali, zato ker je sindikat vabljiva organizacija, ki se jo rade polastijo politične stranke, v Združenih državah se jih je polastila mafija, v komunističnih državah pa so zgolj izpolnjevali notranjo politiko komunistične partije.

Podobno je tudi v Sloveniji, kjer se na prireditvah za 1. maj ne naslavlja teh modernih problemov, temveč upor delavstva proti kapitalizmu in tako naprej. Za kakšen praznik torej gre, za komunistični ali delavski?
Pri nas gre za nostalgični praznik. Za 1. maj se zberejo delavci na Rožniku, kjer jih nagovori ljubljanski župan. To je v nasprotju s samim seboj. Saj vidite, da mož nima osnovne politične higiene.

Ali ni ravno Janković v preteklih letih pozival k boju proti kapitalizmu, k drugačnemu kapitalimu? Je sploh na mestu, da k temu poziva?
Ne in tudi nikoli ni bil. Računati morate, da je to, kar je on naredil v Stožicah – zame je tudi obrtnik, ki je delal v Stožicah in ni dobil plačano, delavec – tudi ta bolj sodi v delavski sloj kot v sloj nekega Jankovića. Potrebno je opredeliti, kdo je delavec in kdo ni, čeprav politika pa te želje nima, ker želi čim bolj zamegliti stvari, s tem pa zlorablja prvinska in moralna čustva za najbolj pritlehne namene. Pri nas gre za nostalgijo po nekdanjem političnem sistemu, to se pokaže v odsotnosti prvomajskih gesel, tako pa tudi ni nobenih ciljev. Za 1. maj bi si morali zadati, da bodo letos vsi delavci dobili neizplačane plače, to bi bil realen prvomajski cilj. Pri nas tega ni, imamo samo praznik klobase in vina. Na Dolenjskem sicer opažam, da ljudje, ki prej niso nikoli praznovali 1. maja in demonstrativno niso hodili na proslave, ki jih je organizirala oblast, danes hodijo na proslave, če so te res samo delavske.

Omenili ste, da marsikdo praznuje praznik brez ideološke navlake. Menite, da se delavstvo na novo organizira brez ideološke prtljage?
En del prav gotovo. Še posebej pri »štrajkih«, ki jih pri nas navadno ne organizirajo sindikati. Tam se že organizira. Sedaj smo nekaj podobnega videli na Notranjskem po gozdovih, čeprav je bilo zelo skromno, ko so delavci stopili skupaj in rekli, da tako več ne gre naprej. Vemo, da gozdarstvo pri nas po 2. svetovni vojni kontrolira partija. Tudi tukaj so bili vodilni iz partijskih struktur, zato je zanimivo, da ni nihče načel vprašanja, kdo se tako grdo obnaša do delavcev.

“Pri nas so delavci v praznem prostoru, kar se pokaže na vsakih državnozborskih volitvah, ko veliko ljudi sploh ne gre volit.”

 Bi rekli torej, da imajo ti prazniki pri nas očitno politično konotacijo?
Imajo še vedno politično konotacijo, ta je še vedno zelo pomembna. Morali bi pogledati v tujino, kako so ti prazniki videti. Na primer v Italiji je zanimivo opazovati organiziranost sindikalnih central. Imajo krščansko sindikalno centralo, pa tudi socialistično, komunistično in anarhistično. Vsi so šli potem na povorko, so se strogo ločili, ker je včasih prišlo tudi do pretepov – pri delavstvu hitro pade kakšna okoli ušes. Pri tem je bilo zanimivo opazovati, kako so se te skupine pridružile skupni povorki …

Pri nas deluje veliko bolj uniformno vse skupaj.
Seveda, pri nas je to praznik za naše.Tam ni bilo nikoli pravih delavcev. Pogosto so se politične elite dobile na internih praznovanjih, ločeno od delavstva.

“Imam velika pričakovanja do Aleša Primca, ker je eden izmed največjih poznavalcev Janeza Evangelista Kreka v Sloveniji.”

Če se je delavstvo umaknilo od politične elite, kam se je torej premaknilo, je to delavstvo v političnem praznem prostoru ali ima neke nove afinitete? Kam se delavstvo premika, morda proti desnici?
Pri nas je bilo delavstvo od vsega začetka pa do 2. svetovne vojne krščanskosocialno, mojstri pa so bili partijci in komunisti. V Evropi pa je bilo ravno obratno, mojstri so bili krščanski oz. desni, delavstvo pa je bilo socialistično. Po osamosvojitvi krščanske socialne tradicije nismo uspeli obuditi. Žal ni bilo tega razumevanja. Sindikate so vsi smatrali kot relikt preteklosti, pa vendar gre za eno etapo v zgodovini družbe. Pri nas so delavci v praznem prostoru, kar se pokaže na vsakih državnozborskih volitvah, ko veliko ljudi sploh ne gre volit.

Če delavci volijo, se selijo med strankami. Tja, kjer jim kaj obljubijo. Zakaj? Zato ker mnogi zelo težko živijo. Tudi če bi meni nekdo rekel, da se bo zavzemal za redne plače, bi ga šel volit. Eden izmed takšnih absurdov je Erjavčeva stranka. Koliko ljudi je, ki se z njim ne strinjajo, a ga vseeno volijo, ker jim obljublja, da se bo boril za njihove pokojnine. Pri nas nobena pomladna stranka ne postavlja tega v ospredje. Pa bi morala, dokler se bodo zavzemali za neke kapice in za uboge kapitaliste, ki ne morejo spati, ker bodo morali dati delavcem plače, do takrat bo tako, kot je.

No, na slovenski desnici se pripravlja takšen projekt, ki bi naslovil težave delavstva. Takšno stranko je napovedal Aleš Primc.
Imam velika pričakovanja do Aleša Primca, ker je eden izmed največjih poznavalcev Janeza Evangelista Kreka v Sloveniji. Mislim, da ima veliko možnosti za uspeh, če se bo postavil na socialno stran. Potrebno bo zagrabiti upokojence in mlade. Mislim, da bo igral zelo močno vlogo v parlamentu. Primc tudi ni nek »homus novus«, v politiki je aktiven že od osamosvojitve dalje, pri njem pa je videti tudi to, da je ideološko formiran, da mu ne gre za nek položaj. On je politik v Krekovem smislu, človek, ki bi rad spreminjal svet – in ne grabil oblast.

“Spominjam se, da 1. maja nismo nikoli praznovali, ker so 1. maj vedno zlorabljali za komunistično propagando, mi pa tega nismo hoteli gledati, smo raje okopavali vinograd.”

Primčev politični projekt gre torej razumeti kot pomladni projekt redefinicije levice.
To bi bilo sploh potrebno. Pri nas nimamo nekomunistične levice. Pri nas je komunistična levica, potem ko se je velikokrat preimenovala, vse druge porinila v en tabor. Zdaj pa bi bilo potrebno formirati nekomunistično levico, ki bi bila bolj levo od liberalcev, vendar netotalitarno. Ko bi takšna levica v družbi prevzela nekatere funkcije, bi totalitarna levica hitro zvodenela. Ne čisto, vendar bi bila porinjena na obrobje, kamor spada.

Zakaj v Sloveniji najbolj praznujemo internacionalne praznike, domovinski prazniki pa nekako zvodenijo, kakor da jih ni?
Zaradi menjavanja državnih okvirov so se stvari precej menjale. Ko je stara Avstrija ali stara Jugoslavija propadla, smo mnogo praznikov ukinili. Primer takšnih praznikov so bili cesarjevi rojstni dnevi, obletnica bitke pri Sisku, vse to, kar je bilo povezano z Avstrijo, smo ukinili, nastavili pa smo praznovanje Vidovega dne, ki ni Slovencem nič pomenil. Potem je prišla nova Jugoslavija, ki je te stare praznike pospravila. Potem se človek težko znajde, težko praznik vzame za svojega, kar pa pomeni, da je praznovanje nekega praznika tudi ideološko opredelitev, to pa ni bistvo praznikov. Spominjam se, da 1. maja nismo nikoli praznovali, ker so 1. maj vedno zlorabljali za komunistično propagadno, mi pa tega nismo hoteli gledati, smo raje okopavali vinograd.

Prazniki predstavljajo vrednote nekega naroda. Glede na to, da smo menjali toliko praznikov, torej tudi toliko različnih vrednot, ali ne bi rekli, da smo vrednostno zmeden narod?
Popolnoma smo izgubljeni. Vzemite samo za primer, da prihaja 25. obletnica slovenske osamosvojitve, elitna državna gimnazija pa prepove vstop Tonetu Krkoviču, to je katastrofa, kaj se dogaja. Zaradi tega bi moral pasti minister, saj mi bistva svojega obstoja, lastne države ne znamo ceniti. Krkovič je bil operativec, ki je postavljal ključne strukture v času osamosvojitve. To niso bili heci, kar je on počel. Glavo je nosil naprodaj, sedaj pa je izločen iz družbe – ker je rušil komunizem. Upam, da bodo tisti, ki so za to pristojni, na to reagirali.

“Papež se vrača k Leonu XIII. in h krščanski socialni tradiciji.”

Nekoč ste dejali, da antikomunizem ne bo dovolj, da bo potrebno zavreči tudi skrajni liberalni kapitalizem. Kapitalizem za mnoge pomeni sistem, ki temelji na zasebni lasti produkcijskih sredstev. Na kakšen način torej zavrnemo to, kar je osnovni argument proti socializmu?
Gre za to, da se je do sedaj v prvo vrsto postavljalo kapital. Koliko bo kapital prinesel in koliko še lahko prenese. Namesto da bi govorili o človeku, kako bo preživel, govorimo o kapitalu, torej koliko bo prinesel. Ne poznam boljšega sistema, kot je kapitalizem, bi ga zagovarjal, če bi ga poznal, pa vendar mora biti človek v ospredju – in ne kapital.

Ta vaša misel je zelo podobna misli, ki jo zagovarja papež Frančišek.
Hvala, zelo ste me pohvalili, namreč papež se je naslonil na krščansko socialno tradicijo. Veste, v Cerkvi so bili vedno veliki problemi že s tem, kako pobirati obresti, saj se pobira obresti za čas, ki je dar božji.

Papežu nekateri očitajo, da je prestopil rubikon med religoznim in političnim. Pred kratkim je bila organizirana konferenca papeške akademije, na kateri je bil gost tudi ameriški predsedniški kandidat Bernie Sanders, deklariran demokratični socialist. Gre za precej veliko razliko od Vatikana, ki je bil striktno antikomunističen v času papeža Janeza Pavla II, sedaj pa gre ravno v tej smeri, sicer ne popolnoma artikulirano, pa vendar. Bi rekli, da krščanski družbeni nauk na tak način izgublja svojo edinstvenost?
Ne, ravno obratno, s papežem se družbeno socialni nauk vrača na svoja izhodišča. Papež je sprejel tudi Tita. Krščanstvo temelji na ljubezni do bližnjega, zato je nesprejemljivo, da nekateri ljudje umirajo od lakote, ker so popolnoma brez perspektive, pa ne, ker bi bilo sami krivi. Koliko imamo primerov, ko ljudje delajo kot mravlje, lastnik pa pobere dohodke in izgine. Tukaj mora država začeti postavljati stvari na svoje mesto. Papež gre po tej krščanski plati, vrača se k Leonu XIII. in h krščanski socialni tradiciji, ki je edini garant, da divja levica ne bo ljudi angažirala in začela zganjati revolucijo. Gre samo za to, da se vrnemo nazaj na normalnost.

Žiga Korsika