To je ženska, ki lahko zagreni življenje nezvestim moškim

Foto: Nova24TV

Varanje, laži, kraja in prevara. Detektivstvo je posel opazovanja in dokumentiranja človeških slabosti. Bernarda Škrabar je detektivka že deset let. Pravi, da je med njo in njenim poklicem ljubezen na prvi pogled, ki se ne bo kar tako ohladila. Po desetih letih trdega dela se je v sicer stereotipno moškem poklicu prebila iz dekleta na terenu do direktorice podjetja s petimi zaposlenimi. 

Največ časa ji vzame delo v gospodarstvu, preverja namreč lažnive delavce, ki med bolniškim dopustom opravljajo težaška dela. Deset odstotkov njenega dela je povezanega tudi s preverjanjem nezvestobe. Takšni primeri so lahko izredno težki, saj so velikokrat v zgodbo vpleteni mladoletni otroci. Nekajkrat se ji je že zgodilo, da so ji zaradi njenega dela grozili, jo celo zasledovali z avtom, zaradi česar nosi orožje, ki pa ji ga k sreči še nikoli ni bilo treba uporabiti.

Ali danes vidite ljudi drugače, kot ste jih videli nekoč, ko še niste bili detektivka?
Definitivno to delo človeka spremeni, ker iz dneva v dan preiskujemo negativnosti, naj si bo to pri podjetnikih ali privatnih zadevah. Iz dneva v dan preiskujemo tovrstne zadeve, zato imamo v tem pogledu zagotovo deformiran pogled.

Če torej športni pedagog pri otroku opazi njegovo težo, višino, sestavo telesa, kaj opazi detektiv pri nekom, ki ga prvič sreča?
Detektivi morajo biti dobri psihologi, zato najprej opazimo odklonsko vedenje.

Kaj točno opazite?
Opazujemo obnašanje, dobro ga znamo prebrati. S tem se soočamo vsak dan na delovnem mestu, zato znamo dobro prebrati govorico telesa, delikventnost, detektiv pri svojem delu pridobi izostren občutek za te zadeve.

Imate izostren občutek za to, kdaj vam nekdo laže?
Bi rekla, da ja, čeprav je potrebno ostati ponižen. Ni dobro postati prepameten, ker je vsak primer drugačen. Če je deset primerov potekalo na določen način, to še ne pomeni, da bo tako potekal tudi enajsti. To prepričanje nas ne sme zanesti.

S kakšnimi primeri se največ ukvarjate?
Največ delamo za podjetja, kontrola ali nadzor bolniških dopustov, preverjanje upravičenosti potnih stroškov, osebna vročanja v postopkih, preiskava notranjih kraj, kar je po našem mnenju v porastu, torej preiskovanje disciplinskih kršitev v podjetju, to je naše področje.

Kako je videti postopek naročila za detektivske storitve?
Naročnik, torej podjetje, naj si bo to direktor ali predsednik uprave, stopi do nas, nato sledi pogovor o problemu. Če se mi in stranka strinjamo, se podpiše zakonsko obligatorno pooblastilo, nato pa se začne naše delo. Najprej naredimo analizo, kako bo primer potekal. Nato se dobro pripravimo, saj je vsak primer drugačen. Za vsak primer preverimo vse javno dostopne in plačljive baze podatkov, nato pa gremo na teren.

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

Ukvarjate pa se tudi s preverjanjem zvestobe pri partnerjih.
Tako je, čeprav je takšnega dela nekoliko manj. Okoli pet do deset odstotkov našega dela, a gre vseeno za pomembno področje. Gre za dokaj težke primere, saj so naročniki čustveno vpleteni. Ne gre pa samo zato, torej za dokazovanje varanja, v ozadju so še druge stvari. Bo po predanem poročilu sledila razveza, kaj se bo zgodilo s skupnim premoženjem, v ozadju so pogosto mladoletni otroci, borba za skrbništvo nad otroki. Strankam moramo svetovati, kaj sledi potem, ko nas najamejo. Nekatere stranke namreč prehitro razkrijejo, da vedo, da so bile prevarane, nato pa partner začne zaradi tega skrivati premoženje, tudi odtujevati. V teh primerih je svetovanje izredno pomembno.

Ste kdaj kakšen primer zavrnili? Ali se je že kdaj zgodilo, da ste presodili, da ne gre za preverjanje nezvestobe ampak za preprosto vohunjenje?
Stranke ravno pri tovrstnih primerih navadno pridejo z utemeljenimi sumi. Partnerji njihove obtožbe zavračajo, trdijo, da imajo psihične probleme, mi pa nato preverimo, koliko resnice je za tem. Sicer zavračamo primere tudi na drugih področjih, torej pri zasebni in pri gospodarski sferi. Primere se zavrne takrat, ko stranka nima upravičenja ali pa bi s svojim delom prekoračili zakonska določila. Obstajajo povpraševanja po neupravičenem vohunjenju ali prisluškovanju. Na mesec zavrnemo od dva do tri takšne primere.

Ali mora detektiv kdaj preizkušati meje zakona? Ali kdaj hodi po robu zakona?
Se zgodi. Tako je na primer, ko nadzorujemo osebo, ki je na bolniškem dopustu, a med dopustom opravlja težka fizična dela. No, delo se opravlja za ograjo na dvorišču. Torej, če bi to dokazno gradivo, ki je pridobljeno za ograjo, uporabili v prihodnje v postopku, bi bil to bistven poseg v zasebnost, ker je oseba z ograjo jasno nakazala mejo med zasebnim in javnim. S takšnimi dilemami se srečujemo vsak dan med delom in zato moramo zelo dobro premisliti, do kod lahko gremo, saj bi se lahko sicer hitro znašli v kazenskem pregonu.

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

Ali mora biti detektiv tudi malce “voajerja”, ali mora tudi malo uživati v opazovanju drugih, da lahko uživa pri delu?
Definitivno je to poklic, ki ga moraš opravljati s srcem in strastjo. Torej …, da.

Ali se vas je kak primer do sedaj dotaknil na osebni ravni? Vas prizadel na kakršenkoli način?
Vsak primer je poseben, zagotovo pa so najtežji primeri, v katere so vpletene družine, mladoletni otroci. Primeri, v katerih eden izmed staršev dokazuje, da je drugi neprimeren za skrbništvo. V sredini teh primerov pa so otroci. Takšni primeri so se me do sedaj najbolj dotaknili.

Je takšnih primerov veliko?
Kar precej.

Ali ste imeli kdaj težave s tistimi, ki ste jih preverjali? Ali vam je morda kdo že kdaj grozil, morda prosil, da ne predate podatkov vašim naročnikom?
Problem pri našem delu je, da smo takrat, ko gre zadeva naprej na sodišče, mi tam javno izpostavljeni. Zaradi tega smo izpostavljeni tudi javnim grožnjam. Ni se mi velikokrat zgodilo, se mi pa je. Imela sem pa tudi primere, ko mi je oseba grozila, me zasledovala z avtomobilom, imela sem tudi primere, ko so mi ponujali podkupnino zato, da bi zamižala na eno oko, ampak k sreči zelo dobro vidim. Sem tako predana delu, da ni denarja, s katerim bi me človek lahko podkupil.

Kako se navadno soočite s takšnimi grožnjami? Kako se detektiv sooča z negativnimi platmi detektivskega dela?
Če bi se človek ukvarjal s tem, kaj vse se mu lahko zgodi, se s tem delom verjetno ne bi ukvarjal. Kolegi so že imeli izkušnje, ko je bilo treba poklicati policijo, saj so bili fizično napadeni. Mislim, da je pri soočanju z grožnjami ključno, da zna oseba verbalno obvladati situacijo. Se pravi skomunicirati problem, pa čeprav je oseba na drugi strani nasilna. To je včasih možno, so pa tudi primeri, ko to ni možno.

Posedujem varnostno orožje, lahko bi ga sicer nosila 24 ur pri sebi, vendar se mi to ne zdi smotrno. Ne vidim razloga, kaj bi s tem dosegla. Komunikacijske veščine so pri našem delu ključne.

Je vaš spol kadarkoli igral vlogo pri vašem delu? Vas je kdo podcenjeval, na vas gledal drugače kot na moške?
V detektivski branži se je bilo potrebno veliko bolj dokazovati kot moškim. Morala sem dokazati, da sem enakovredna ostalim. Tudi v gospodarstvu je tako, da se moramo bolj dokazovati, da pokažemo, da smo strokovne, da znamo delati. Pri konkretnih detektivskih primerih pa je to lahko celo prednost, saj ljudje ne pričakujejo detektivke, ker imajo svoje stereotipe.

Kako se realno detektivsko delo razlikuje od tistega, ki ga vidimo na televiziji?
Zelo. V nanizankah in filmih, tam so primeri, v katerih je v pol ure vse rešeno, dejansko pa ni tako. Tukaj je bistvena distinkcija med realnostjo in fikcijo. V realnosti je to težko preiskovalno delo. Pogosto se zgodi, da po teden ali štirinajst dni sedimo na neki lokaciji, opazujemo in se ne zgodi nič . V filmih je v eni uri vsega konec. V praksi pa v vročini in mrazu sediš na neki lokaciji in opazuješ. Tudi piti ne smeš, saj te potem tišči na stranišče, pa nimaš kam iti oziroma se v tistem času niti nimaš kam premakniti.

Koliko je dela s papirji, dokumentacijo?
Ogromno, veliko je potrebno preiskati iz raznih gradiv in to zbrati na enem kupu. Nato sledi tudi pisanje poročila, v katerem so zbrani dokazi in naši izsledki. Šele poročilo je tisto, ki ga nato stranka lahko uporabi. Poročilo mora biti tako, da zdrži presojo v postopkih na sodišču.

Je detektivski posel primerno pravno urejen?
Prvi zakon o detektivski dejavnosti je bil sprejet leta 1994, zadnji pa leta 2011. Zgledno ureja dejavnosti na tem področju, tudi na evropski ravni. Je pa res, da so določene pomanjkljivosti, sploh pri pripravništvu, ki je v zakonu sicer omenjeno, a je ostalo mrtva točka na papirju. To bomo morali v prihodnje urediti, saj v to branžo prihaja vedno več mladih, ki pa se nimajo kje učiti. Opravijo detektivski izpit, pridobijo izkaznico, lahko začnejo opravljati svoje delo, nimajo pa nobenih praktičnih izkušenj. To je na dolgi rok grožnja za našo branžo, zato ocenjujem, da bi to morali urediti.

Kako pa se je vaša kariera začela? Kaj vas je navdihnilo, da ste postali detektivka?
To delo me je navdihnilo že med študijem na Fakulteti za varnostne vede. Ker me je poklic pritegnil, je bila to logična posledica, da sem se po diplomi prijavila na detektivski izpit. Imela sem srečo, da sem se lahko povezala s starejšimi kolegi, da sem lahko začela delati, da sem imela posel in da sem se lahko učila. Bila sem ob pravem času na pravem mestu.

Je danes več posla, kot ga je bilo nekoč?
Meni se zdi, da je. Menim, da so negativna ravnanja v podjetjih v porastu, čeprav je naš pogled lahko deformiran, saj najprej vidimo te nepravilnosti. Stanje v državi je takšno, kakršnokoli pač je, zato mislim, da na neke bistvene izboljšave ne gre računati, kar pa je na nek način celo dobro za nas.

Ali lahko detektiv v Sloveniji dobro živi od svojega dela?
Tisti, ki je priden in zavzet, bo našel delo. V tem poklicu sem začela sama, zdaj nas je pet, uvajamo šestega. Na lastne oči vidim, da se da. Včasih je težko, potrebno je garati, se truditi iz dneva v dan, ampak vidim, da se da s tem poklicem dobro živeti. Lahko bi se dalo še boljše, saj je ogromno področij, ki so še nepokrita – recimo delo za državne organe. Bolniški dopusti, notranje kraje, teh primerov je veliko, ampak za državne organe ne delamo toliko kot za zasebni sektor.

Ste kdaj pomisli, da bi zamenjali kariero?
Ne, nikoli.

Nameravate ostati detektivka?
Delo se mi je sicer malo spremenilo. Iz čistega terenskega dela v to, da mentoriram mlajše, da predavam. Pri meni gre za poklic, ki je ljubezen na prvi pogled, ki še vedno traja, in dvomim, da se bo to spremenilo.

Žiga Korsika