fbpx

Toni Rumpf, vodja Zavoda za blagovne rezerve v prvem valu epidemije: “Gale ni razumel niti svoje vloge, kaj šele trenutka, v katerem smo se takrat znašli”

Toni Rumpf je direktor Zavoda za blagovne rezerve postal v času prvega vala epidemije. Foto: Polona Avanzo.

Farme Ihan imajo poseben status in treba je ohraniti aglomeracijo živali, saj če do česa pride, imamo tukaj vsaj 4000 plemenskih živali, 90.000 svinjskih pitancev, katerih meso lahko daš na trg. Daleč od tega, da bi bilo dovolj za ves slovenski trg, a nisi 100-odstotno odvisen od tujine. To smo se, upam, naučili iz zgodbe o maskah in respiratorjih,« nam v pogovoru pove direktor podjetja Farme Ihan – Meso Kamnik Tomi Rumpf, ki je v koronakrizi prevzel vodenje blagovnih rezerv.

Gospod Rumpf, kako ste začeli svojo podjetniško pot?

Moja podjetniška pot se je začela že leta 1996. Kot mlad veterinar sem imel dobro službo v farmacevtskem podjetju Bayer Pharma v Ljubljani. Tisti časi so bili za diplomante veterine težki, saj je bilo v tej branži težko najti službo.

Rojeni ste pa v Mariboru?

Drži. Starši so se potem preselil v Lenart v Slovenskih goricah, kjer sem končal osnovno šolo, se nato vpisal v srednjo šolo v Mariboru, smer veterinarski tehnik, tretji in četrti letnik pa zaradi rekonstrukcije šole končal v Kamniku, kjer sem tudi živel dve leti. Po končani srednji šoli sem šel služit vojaški rok, se nato vpisal na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem tudi živel. Po diplomi sem se zaposlil v Bayer Pharmi v Ljubljani in tu sem živel vse do zaposlitve na Veterinarski postaji Ormož, ko sem se preselil na Štajersko, v Mestinje v občini Šmarje pri Jelšah. Vsak dan sem se vozil 70 km, saj je bila želja po opravljanju veterinarskega poklica velika.

Podjetniška žilica in pridobljene izkušnje so me hitro pripeljale do zamisli, da odprem zasebno veterinarsko ambulanto, in to predvsem iz dveh razlogov: prvič, da jo odprem nekje blizu doma, drugi razlog pa je bilo povabilo za zaposlitev v Veterinarski ambulanti Šmarje pri Jelšah, saj so imeli takrat težave s pomanjkanjem kadra. Leta 1998 je stara, sentimentalna veterina počasi ugašala, prihajala je nova oblika. Vse je bilo podvrženo ekonomiki in ne toliko romantiki zdravljenja žival. Razvijati se je začelo tudi kmetijstvo. Začel se je boj za vsak liter mleka, za vsak kilogram prirasta živali. Tako so tudi veterinarske ambulante začele dobivati novo vlogo, spreminjal se je tudi pristop k delu v tej branži. Leta 2000 sem tako postal direktor Veterinarske postaje Šmarje pri Jelšah in sodeloval pri njenem lastninskem preoblikovanju.

Takrat je bilo zakonsko določeno, da se mora primarna veterinarska služba privatizirati in ne sme več delovati v okviru javnih veterinarskih zavodov, se pravi, da so morali tisti, ki se ukvarjajo z zdravljenjem živali na primarni ravni, preoblikovati v gospodarske družbe oziroma samostojne podjetnike in dejavnost peljati na podlagi ekonomike. Zato smo Veterinarsko postajo v Šmarjah pri Jelšah preoblikovali v d. o. o., postal sem njen direktor in začel z njenim razvojem do točke, da je bila v enem obdobju največja veterinarska organizacija v Sloveniji. Blagovna znamka se imenuje Tačka, veterina in trgovina, delujemo pa na treh koncesijskih območjih, in sicer Rogaška Slatina, Šmarje, Podčetrtek, Šentjur, Celje, Trbovlje. Zaposlujemo več kot 40 ljudi.

Foto: Polona Avanzo

Veterinarjev?

Ne samo veterinarjev, saj se poleg klasične veterine ukvarjamo tudi s trgovino za male živali.

Je to veterinarska postaja samo za male živali?

Ne, je kombinirana. Bili pa smo prvi, ki smo strogo ločili veterinarje, ki pokrivajo zdravljenje ekonomskih kategorij živali, in veterinarje, ki pokrivajo malo prakso. Poleg smo odprli tudi trgovino in kasneje še lepotilni salon: imamo tri frizerske salone za pse in mačke, kjer jim ponudimo vso nego. Imamo tudi klasično zdravljenje v okviru Veterinarske bolnice v Šentjurju.

Samo za male živali?

Ja. Imamo pa tudi ekipo devetih veterinarjev, ki opravljajo zdravljenje izključno velikih živali na terenu, se pravi, da se ukvarjajo s kategorijo ekonomskih kategorij živali.

Kako ste se srečali s politiko?

Po naključju, saj sem želel spremembe v lokalni skupnosti.

Kje?

V Šmarju pri Jelšah. Ko sem se pritoževal, da se nič ne vlaga v periferijo, mi je nekdo rekel, naj se začnem ukvarjati s politiko, se dam izvoliti in bom imel vpliv na to. Tako sem bil dva mandata predsednik Krajevne skupnosti (KS) Šmarje pri Jelšah in med drugim izpeljal zgraditev industrijske cone v Mestinju.

Kot neodvisni kandidat?

Ne. Takrat sem kandidiral na listi SDS, dobil sem večino in postal predsednik KS. Skrbel sem za lokalno skupnost.

Kdaj je nastala občina Šmarje pri Jelšah?

Po reorganizaciji samouprave v letu 1995. Kakorkoli že, ljudje iz KS so me nato začeli nagovarjati, naj kandidiram tudi za župana te občine, kjer je bil dolga leta ugleden župan, zelo priljubljen, gospod Čakš, kandidat SLS. Takrat se nisem odločil, da kandidiram s podporo SDS, ampak sem kandidiral na listi LSD s podporo SD, DeSUS in Stranke mladih Slovenije. Ves čas sem videl svojo vlogo v gospodarstvu in takratna LDS je imela zelo močan odbor, sestavljen iz eminentnih ljudi iz našega okolja, ki so me nagovorili, da postanem predsednik lokalnega odbora LDS. Včlanil sem se v LDS, šel na volitve z zavedanjem, da bo težko premagati takratnega župana, mu odvzel kar 33 odstotkov glasov, on je bil vedno izvoljen z 80 do 90 odstotki, še prej šel skozi umazano volilno kampanjo in spoznal vso umazanijo politike.

Takrat nisem razumel, da v lokalni skupnosti, ki je bolj desno usmerjena, z levo politiko nimaš možnosti, da narediš kaj velikega. Vedno pravim, da so umazani tako levi kot desni. Zaradi tega sem pripeljal Veterinarsko postajo Šmarje pri Jelšah skoraj do propada, saj se je politika lomila na našem delu, se zavestno odločil za začasen umik iz našega gospodarskega okolja z razlogom, da ohranim našo gospodarsko družbo, ki je bila v svojem delu takrat vezana predvsem na desno volilno bazo. Ta mi je strašansko zamerila, da sem šel na levo politično stran. Lokalni desni politiki so delali vse, da bi me uničili in onemogočili. Izgubili smo stranke, odločali smo se, ali boš zdravil žival ali ne. Spomnim se, da mi je dober kolega veterinar po izgubljenih volitvah 2007 rekel, da najhujše šele pride, da se bom moral odseliti. In res se je tako zgodilo.

Foto: Polona Avanzo

Odselili ste se?

Ja. Odšel sem iskat druge izzive. Družina je ostala doma. Leta 2009 pa je na volitvah zmagala SD. Takratni kmetijski minister Milan Pogačnik, za katerega sem prej delal lokalno volilno kampanjo, saj je kandidiral na listi LDS, me je povabil, naj pridem tja, odšel sem in tam ostal leto dni. Takrat sem dokončno ugotovil, da politika ni zame. Leta 2009 sem namreč sprejel izziv za vodenje Kobilarne Lipica, jo rešil pred stečajem, jo saniral, postavil temelje, na katerih se še danes trudi, da bi delala uspešno, ločil turistični del od kobilarniškega in spet naletel na podtikanja in strašne pritiske. Vedno si želim gospodarski razvoj, dobre rezultate, a se zmeraj najdejo ljudje, ki vegetirajo in počnejo vse, samo tistega ne, kar bi morali.

Ko sem jim dal jasno vedeti, da se ne bodo vmešavali v moje poslovanje, se me je ista politika, ki me je tja pripeljala, odrekla. Ministrica Širčeva je nadme poslala računsko sodišče, ki ga je takrat vodil Igor Šoltes. Sprejeli so neke famozne odločitve, spisali kazenske ovadbe in zahtevali moj odstop zaradi netransparentnega poslovanja. Sam pa sem odstopil izključno zato, ker se ni dalo nič narediti. Nato sem sprejel ponudbo za vodenje gospodarske družbe v tujini. Dve leti sem delal v BiH, nato odšel v Beograd, tam saniral neko podjetje in se 2018 odločil, da se vrnem v Slovenijo. Znova sem se ukvarjal z veterinarsko dejavnostjo, ki se je v tem času skrčila, a preživela.

Mislite to v Šmarju pri Jelšah?

Ja. Ves čas sem ostal v lastništvu in nadziral vodenje, ga koordiniral in se leta 2018 odločil, da se bom ukvarjal samo s tem. Takrat smo imeli 15 zaposlenih in milijon evrov prometa, danes je zaposlenih 40 ljudi in imamo 3 milijone evrov prometa. Smo največji v tej dejavnosti. Že 2018 smo bili nominirani za nagrado gazela. Spraševal sem se, kako je mogoče, da me ista časopisna hiša, ki me je prej »nabijala«, da sem nesposoben, zdaj nominira kot vodjo enega najboljših hitro rastočih podjetij v Savinjski regiji.

V Ljubljani Tačke še ni?

Ne. Ni še čas. Smo še premajhni.

Sem pa slišala zanjo.

Verjetno ste, saj smo edini iz te branže, ki delamo nekaj na promociji in marketingu. In potem je prišel covid-19. Minister za gospodarstvo, ki je iz naših krajev, ki ga zelo cenim kot človeka in gospodarstvenika, me je zelo podpiral tudi pri moji kandidaturi za župana …

Mislite Zdravka Počivalška?

Ja. Takrat me je poklical in rekel, da bi me nujno potreboval na blagovnih rezervah, saj imam izkušnje z medicinskega področja in kriznega menedžmenta. Rekel je, da kupujejo zaščitno opremo. Nisem vedel, kaj se pravzaprav na blagovnih rezervah dogaja, saj sem se ukvarjal s težavami v veterinarski ambulanti. Vseh 18 veterinarjev je že v prvem valu zbolelo za covidom-19. Če se spomnite, so bile Šmarje pri Jelšah takrat žarišče. Učiteljica, ki je bila t. i. prvi pacient, je učila otroke mojih zaposlenih, ki so se družili v podjetju, 12. marca praznovali rojstni dan, kjer so bili vsi razen mene. Takrat sem prišel iz ZDA in po priporočilih samoiniciativno odšel v karanteno. Ostal sem zdrav, vsi drugi pa so zboleli. Po ne vem koliko letih sem sam dežural na terenu. Enajst dni za vseh 18 zbolelih veterinarjev. Nato se pojavi Zdravko in mi reče, da me potrebuje. Najprej sem mu rekel ne.

Potem ste sprejeli ponudbo. Vam je žal?

Ne, ni mi žal.

Kakšno je bilo stanje tam, ko ste nastopili funkcijo?

Izredno. Težko se opiše. Ničesar ni bilo razen velike zmede. Da sem jasen, velike zmede, ki je nastala zaradi tistih, ki so bili odgovorni za to, kar bi bilo treba narediti. Tudi sam sem bil na začetku zelo skeptičen, ali bom lahko s temi ljudmi, ki so bili tam, kos izzivom in nalogam, ki so nam bile dodeljene. Že drugi dan po mojem prihodu na blagovne rezerve se je zgodila oddaja Tarča, kjer je gospod samooklicani žvižgač dobil svojih pet minut z ekipo ljudi, ki so bili po mojem prepričanju zavedeni, imeli nejasno sliko, kaj se je dejansko na blagovnih rezervah takrat dogajalo. Govorilo se je o zgodbah, a je šlo preprosto za krizne razmere, kaos na trgu, izjemno kadrovsko podhranjeno ekipo, neorganiziranost, neznanje, nesposobnost reagiranja …

Verjetno zato, ker take situacije še ni bilo?

Res. Blagovne rezerve v svoji tridesetletni zgodovini še nikoli niso bile podvržene takšnim razmeram. Način razmišljanja in delovanja ni bil dorasel za razmere, ki so bile izredne.

In kaj je tam počel g. Ivan Gale?

Samooklicani žvižgač je bil pravzaprav akter vseh teh zgodb. Že od začetka marca 2020 je bil v. d. blagovnih rezerv, saj je bil direktor med prvimi, ki so bili v karanteni. Zato je koordinacijo in vodenje prevzel on, zanj pa vam bom vedno povedal isto. On ni razumel niti svoje vloge niti vloge blagovnih rezerv, kaj šele trenutka, v katerem smo se takrat znašli. Ves čas se je ukvarjal s predpisi, zakoni in vedno iskal, zakaj nečesa ne bi storil, in ne, zakaj bi nekaj storil. Takrat pa so bile razmere izredne in si moral iskati razloge, zakaj bi nekaj storil, v vsem je videl veliko zaroto, predvsem pa se je boril za svoj položaj na blagovnih rezervah. Minister je takrat, ko je ugotovil, da nekaj ne deluje, odredil ekipo za strokovno in tehnično pomoč. Žvižgač je zato začutil, da je postal višek in svojo eksistenco začel razumeti skozi to, kar je potem počel.

Slovenija je bila prvih šest mesecev koronakrize talec ene osebe, ki je razlagala zgodbe, ki jih preprosto ni bilo. Ne bom se opredeljeval glede vloge računskega sodišča niti KPK, ampak menim, da če minister v izrednih razmerah koga pokliče, naj se pogodba realizira, to po moji oceni ni kršenje integritete. Minister je želel, da se pridobijo ventilatorji takšni, kot so, in se ni opredeljeval, ali so dobri ali ne, saj je o tem odločala stroka. Nekateri pravijo, da so dobri, drugi, da ne. Sam pa menim, da je bolje imeti to, kar imaš, in s tem nekaj narediš, kot pa, da nimaš ničesar. In takrat se ni dalo dobiti ničesar.

G. Gale vas je potem tožil?

Ne, on me je kazensko ovadil zaradi treh ali štirih poslov. Niti se ne spomnim. Za te je KPK ugotovila, da ni bilo nič spornega in je primer končan. Zaradi klevetanja in vsega, kar žvižgač počne, sem se na neki točki odločil, da jaz tožim njega, saj ne bom dovolil, da nekdo v tej državi govori kot on. Primer je še vedno na sodišču. Verjamem v delovanje institucij, čeprav nekateri primeri ne kažejo tega.

Koliko časa ste vodili blagovne rezerve?

Leto in pol. Dovolite, da še nekaj povem. Sam sem že januarja 2020 opozoril ministra, da se na trgu zaščitne in varovalne opreme nekaj dogaja in da bo potreba po tem zelo velika. Imel sem namreč informacije iz prve roke, kaj se dogaja na Kitajskem. Tam so ljudje dobesedno umirali na ulicah. In bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo to prišlo v Slovenijo, zato sem rekel, pripravimo se na to. To je apokalipsa. Marsikdo mi ni verjel. Potem pa vemo, kako je bilo.

Potem ste lanskega novembra odšli …
RUMPF: Ko smo stabilizirali razmere na blagovnih rezervah, to je bilo konec poletja 2020, sem tam ostal še nekaj časa. Kljub prošnjam, da ostanem, sem se odločil, da grem novim izzivom naproti, in sicer v podjetje Farme Ihan – Meso Kamnik. To je moja branža, moja dejavnost. Že prej sem vodil dve mesnopredelovalni perutninski podjetji v BiH in Srbiji, kot sem že prej omenil.

Farme Ihan – Meso Kamnik so največje slovensko vertikalno organizirano mesnopredelovalno podjetje. Skupina se ukvarja z vzrejo prašičev in govedi ter ima največjo prirejo mleka v Sloveniji. Drži?

Drži. Sestavljene so iz petih pravnih oseb: matičnega podjetja Farme Ihan, hčerinskega podjetja Farme Ihan MPR, ki je klavnica v Šentjurju, potem GO-KO, govedorejske farme in največje proizvodnje mleka v Kočevju, Farme Ihan KPM, to sta prašičji farmi v Kočevju in Krškem in sta največji aglomeraciji v Sloveniji ter še podjetja Meso Kamnik d. d., kjer se izvaja zakol govejih živali, vsa mesna industrija in prodaja mesnin pod blagovno znamko Anton.

Imate najboljše krvavice.

Ne samo krvavic, imamo tudi najbolje pečenice, kranjsko in tuhinjsko klobaso, kuhan pršut, mortadelo, telečje hrenovke … Blagovna znamka Anton je še edina, ki je izključno slovenska.

Koliko ljudi je zaposlenih v podjetju?

Skupaj zaposlujemo 350 ljudi in imamo 47 milijon evrov konsolidiranega prometa.

Kakšne načrte imate s podjetjem Meso Kamnik?

Moja želja je, da rastemo na trgu z blagovno znamko Anton, da zrastemo na trgu tudi s prirejo mleka. Ta čas ga oddamo 8,5 milijona litrov, kar je največ v Sloveniji. Za zdaj mleko konča v Italiji. Na tem segmentu imamo idejo, kaj bomo spremenili. V prašičereji imamo načrt za dokončanje zadnjega hleva, ki je bil projektiran že v letu 2003, tako da bomo lahko povečali kapaciteto. Slovenija bo šla v smeri izbrane kakovosti tudi za prašičje meso, zato je pomembno, da bomo od tega imeli tisti, ki delamo izključno s slovenskimi živalmi, se pravi rojenimi, vzrejenimi in predelanimi v Sloveniji, večjo dodano vrednost. V tem vidim velik potencial skupine Farme Ihan. Prav tako vidim prihodnost v povečevanju kapacitet v vseh naših segmentih. Z optimizacijo in s pravim razvojnim načrtom bomo to dosegli.

Kako bo vojna v Ukrajini vplivala na proizvodnjo hrane?

Na podjetja iz naše branže različno. Enim bo dala boljše, drugim slabše pozicije. Ker nimamo dovolj obdelovalnih površin, hrano za živali, se pravi sojo, pšenico in koruzo, kupujemo na globalnem trgu. Cene teh so se dvignile za 80 odstotkov, pa tudi dobijo se ne. Zalog imamo do konca aprila, in če bo zgodba trajala dlje časa, ne bo to nič dobrega. Tudi če dobimo hrano po precej višji ceni, to pomeni, da redimo živali z minusom, saj končne cene mesa ne moremo dvigniti za 80 odstotkov. Zakaj? Ker na slovenski trg prihaja več kot 50 odstotkov svinjskega mesa iz Evrope, se pravi viškov, ki se prodajajo pod lastno ceno z namenom, da se jih rešijo. Kakovost je seveda neprimerljiva. Do sedaj pa ni bil potreben niti IK, se pravi sledljivost in identifikacija živali pri svinjskem mesu.

A naj se vrnem na krizo, ta bo na gospodarske družbe vplivala različno. Tisti, ki smo odvisni od surovin in prodaje končnega izdelka, ki nastane iz surovin, ki se jim je cena dvignila, smo trenutno v ekstremno slabem položaju. Zato se trudim to razložiti tudi politiki, da razume. Da to ni pomoč gospodarski družbi, ampak ko se pogovarjamo o Farmi Ihan, se pogovarjamo, ali bomo delali na tem, da ohranimo največjo rejo in proizvodnjo svinjskega mesa v Sloveniji. Farme Ihan imajo poseben status in treba je ohraniti aglomeracijo živali, saj če do česa pride, imamo tukaj vsaj 4000 plemenskih živali, imamo 90.000 svinjskih pitancev, katerih meso lahko damo na trg. Daleč od tega, da bi bilo dovolj za ves slovenski trg, a nisi 100-odstotno odvisen od tujine. To smo se, upam, naučili iz zgodbe o maskah in respiratorjih.

Petra Janša