Dr. France Cukjati: “Posilstvo, kamenjanje žensk, umor ‘nevernika’, nezakonit prestop meje so kazniva dejanja in naši organi pregona bi morali spoštovati enakost pred zakonom. Migrant, ki tega ne sprejema, ne sodi v Evropo in tudi v Slovenijo ne!”

Foto: Polona Avanzo

O Sloveniji, Evropski uniji in svetu smo se pogovarjali s Francetom Cukjatijem, ki je diplomiral iz filozofije v Zagrebu in teologije v Frankfurtu. Po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik. Tri mandate je bil na listi SDS poslanec državnega zbora in ga v letih 2005-2008 tudi vodil. Je predsednik Zbora za republiko.

Gospod Cukjati, Zbor za republiko, ki ga vodite, je v zadnjem mesecu organiziral tri zanimive javne tribune s skupnim naslovom Evropa in Slovenija na razpotju. Prvi javni tribuni konec marca ste dali naslov Kam greš, Slovenija?.
Vsak človek, vsaka država pa tudi Evropa je na neki način vedno na razpotju. Vedno znova je postavljena pred nove odločitve. Pa vendar so se v zadnjih letih notranja neskladja v Evropi tako zaostrila, da bo pri nekaterih pomembnih vprašanjih potrebna jasna sprememba smeri. Naj omenim le množične ilegalne migracije, ki nimajo veliko opraviti z begunstvom in so le posledica protievropske politike in “trgovine z ljudmi”. Pa seveda stanje v Sloveniji.

Dr. Dimitrij Rupel se je ob tem vprašal, ali je Slovenija res obsojena na vse globljo izključevalnost. Kaj menite o tem glede na to, da ste lani izdali knjigo Slovenske podobe zla?
Izključevalnost je dediščina komunizma, ki je temeljil na dvorazredni družbi, na “avantgardi” in brezpravni raji, ki je bila s floskulo “moralno-politične neprimernost” radikalno izločena z vseh vodstvenih položajev v politiki, gospodarstvu in bančništvu pa tudi v šolstvu, medijih in sodstvu. Kmalu po osamosvojitvi se je “konservativna” komunistična levica pobrala in načelo izključevalnosti še bolj zaostrila. Celo tako daleč je šla, da je z vsemi svojimi strankami v jedro svojega predvolilnega programa postavila “protijanšizem”, ki ga seveda ni bila sposobna niti utemeljiti.

Večino knjige Slovenske podobe zla sem res namenil posledicam revolucionarnega zločina in povojnega komunizma za današnjo Slovenijo. Vsi komunistični sistemi so prej ali slej propadli prav zaradi izključevalnosti, ki je tudi sicer osnovni razlog samodestrukcije države, kot sta pred nekaj leti mojstrsko dokazala Daron Acemoglu in James A. Robinson v knjigi Zakaj narodi propadajo. Če bo tudi nova slovenska država še naprej ujeta v dediščino komunistične izključevalnosti, se ne bo dobro končalo. Tudi Slovenija je torej na razpotju.

Podobno kot v komunizmu in novodobni levici pomeni izključevalnost njeno najbolj destruktivno lastnost, se nam danes tudi na področju religij vsiljuje spoznanje, kako zelo je islam izključevalen, saj ne le, da je ujet v sovraštvo do “nevernikov” oziroma do krščanstva, ampak je tudi obseden z rušenjem simbolov starih kultur in cerkva.

Na drugi javni tribuni Evropa in z njo Slovenija na razpotju – s koreninami ali brez njih? je dr. Andreja Valič Zver govorila o slovenskem in evropskem spravnem procesu in demokratizaciji. Nekako se zdi, da Slovenci na tem področju še capljamo za Evropo …
Slovenija je unikum v Evropi prav v tem, da vse genocide in holokavste odločno in povsem enotno obsojamo, pri vprašanju zločina komunistične revolucije pa smo tudi po tridesetih letih še vedno tako neverjetno razdeljeni. Nobene evropske resolucije, ki poleg fašizma in nacizma obsoja tudi zločine komunističnih pobojev, slovenski parlament tudi danes še ni sposoben sprejeti. Ta razdeljenost v moralni presoji naše skupne zgodovine je po moje glavni razlog notranje razklanosti naroda in trdoživosti notranje moralne pohabljenosti mnogih vodstev državnih institucij.

Dr. Jože Rant je govoril o demografskih in varnostih izzivih Evrope in Slovenije. Nedvomno Evropejci in Slovenci z nizko rodnostjo ogrožamo sami sebe!?
Soglašam z njim, da negativna demografska slika ne odpira le vprašanja, kako vsem generacijam zagotoviti višji življenjski standard, ampak tudi vprašanje varnosti in “obrambe” domovine, ki si jo brez domoljubja težko predstavljamo. Tega pa od priseljenih tujcev ne moremo pričakovati.

Foto: Polona Avanzo

Diplomat Tone Kajzer se je ob tem vprašal, kako obrniti trende izseljevanja mladih in izobraženih ljudi. Mladi in izobraženi Slovenci odhajajo iz Slovenije, k nam pa prihajajo nizko izobraženi ljudje z Balkana, Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Dolgoročno gledano je verjetno to precej samomorilsko za slovenski narod!?
Veliki globalistični strategi že vrsto let načrtujejo, kako “zamenjati” evropske narode. In če kje, potem jim to uspeva v Sloveniji. Visoko kvalificirane na veliko izvažamo, uvažamo pa nekvalificirane. Sposobni, mladi, delavni Slovenci odhajajo, ker so doma bolj ali manj “izključeni”, prihajajo pa tujci, ki bi večinoma najraje živeli od socialne podpore. Odhajajo pripadniki slovenske krščanske kulture, prihajajo pa pripadniki muslimanske pa tudi šeriatske kulture. Govorim o statistični večini in ne o posameznikih.

Zanimiva je bila tudi razprava dr. Janka Kosa, ki se je vprašal, kaj je narobe s kulturno politiko Evropske zveze in Slovenije. Je problem tudi v tem, da se v vseh porah družbe čuti vpliv kulturnega marksizma?
Pojem “kulturni marksizem” lahko prebuja napačne asociacije. Marsikdo bi si lahko razlagal, da se je marksizem odpovedal krvavi revoluciji in postal bolj “kulturen” in s tem sprejemljiv za današnji čas. A v bistvu gre za marksiste t. i. Frankfurtske šole, ki so že v času Stalina ugotavljali, da je človeka nemogoče na silo spremeniti in prisiliti, da sprejme komunistično ideologijo in jo ponotranji. Zato so vse sile usmerili v spremembo strategije, po kateri naj bi najprej okupirali vzgojo, šolstvo, medije, kulturo in prek njih spremenili družbo. A ta strategija je razgalila bedo komunizma, ki je sposoben le kritizirati in uničevati krščanstvo, ni pa sposoben ponuditi nobene enakovredne alternative. Kaj ponuja namesto družine, ki temelji na trajni medsebojni ljubezni? Kaj namesto krščanskega pojmovanja spola, po katerem se moški in ženska dopolnjujeta, saj sta šele skupaj “eno telo”? Kaj namesto spolnih odnosov, ki naj bi bili izraz brezpogojne ljubezenske predanosti? Edino, kar ponuja, je nora ideja o “prosti izbiri spola”. Res pa je, da je “kulturni marksizem” že globoko prodrl v birokracijo EU. In če bo odločal o “evropski kulturi” in zahteval podreditev “nacionalnih kultur”, se bo evroskepticizem le še okrepil v smeri razpada EU.

Zanimiva je bila tudi zadnja tribuna z naslovom Evropa in z njo Slovenija na razpotju – Kam greš, Evropa? Po dr. Andreju Umku je najpomembnejša vsebina Evropske unije gospodarsko povezovanje. Se strinjate s tem?
EU se je začela z gospodarskim povezovanjem za premog in jeklo. Dr. Umek je lepo pokazal, da glede gospodarstva nobena evropska država ni samozadostna. Zato so se vse zadnje vojne v Evropi začele zaradi nujnega širjenja življenjskega prostora, “Lebensraum”. Skupni trg ter prost pretok blaga in storitev sta torej osnova miru.

Vi ste se v svojem razmišljanju vprašali, ali je identiteta naroda in EU zaželena, koristna ali celo nujna?
Zadnje čase se tudi v političnih komentarjih vse pogosteje omenja vprašanje identitete. Ob identitarnih gibanjih je “identiteta” postala celo psovka, govoriti o identiteti pa “sovražni govor”. V čudne vode je zaplavala ta naša “politična korektnost”!

Gre za resne zadeve. Identiteta človeka je vse to, kar ga dela enkratnega. Ne samo priimek in ime ter datum rojstva, ampak predvsem njegova biološka osnova, ki določa telesno konstitucijo, barvo kože, človekov značaj itn. Pa tudi njegova zgodovina in zgodovina njegovih staršev, prastaršev in vsega njegovega naroda.

K identiteti sodijo tudi človekov odnos do okolja, v katerem živi, njegove izkušnje, ponotranjene navade, njegova vera, njegov svetovni nazor, ki človeku pomeni izvor mišljenja, odločanja in delovanja. Brez tega osebnostnega jedra je človek “razosebljen”. Nima svojih stališč. Je le brezosebna številka v množici, ki jo obvladuje “mainstream” miselnost. Jasen in stabilen svetovni nazor ima namreč vlogo osrediščenja vsega človekovega mišljenja, delovanja in razumevanja sveta. Če ga človek nima, “je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku”…

Človeka lahko spoštujemo le tako, da ga spoštujemo takega, kot je, enkraten. Okolje, ki je sovražno do človekove identitete, kot na primer do judovstva v času nacizma, ali do krščanstva v času komunistične revolucije v Sloveniji in v času radikalnega islama na Bližnjem vzhodu, ali do muslimanstva v Srebrenici, ustvarja plodna tla za največje zločine človeštva.

Foto: Polona Avanzo

Pri tem ste se sklicevali tudi na najnovejšo knjigo znanega ameriškega politologa Francisa Fukuyame, ki nosi naslov Identity – Contemporary Identity Politics and the Struggle for Recognition, ki te stvari precej logično in smiselno razlaga.
Fukuyama
je na neki način postal ikona svetovnega levičarstva in socialdemokracije. Zadnje čase pa opozarja socialdemokrate, da so v svojih političnih programih preveč zanemarili željo narodov po ohranitvi lastne identitete. Prav to je po njegovo razlog, da se vse bolj pojavlja odpor do levice. Zanemarjanje vrednotne identitete prebivalcev in narodov se po njegovem kaže v vse glasnejšem populizmu in evroskepticizmu. Pri tem pa se očitno ne zaveda, da ne gre za “napako” ali “površnost” socialdemokracije, ampak za dediščino osnovnih ciljev marksističnih socialistov iz srede devetnajstega stoletja, ko sta Marx in Engels imenovala tri največje ovire komunistične revolucije, to so zasebna lastnina, vera in družina.

Fukuyama podobno kot drugi ugotavlja, da je vnovično zatekanje k identiteti v prvi vrsti posledica globalizacije, saj se ljudje zaradi trka civilizacij počutijo ogrožene in se vračajo k svojim koreninam …
Upor proti razgradnji identitete je najbolj naraven odziv ljudi, ki se pomena svoje identitete in identitete svojega naroda zavedajo. In če je globalizacija usmerjena proti identiteti, jo človek normalno zavrača. Če bo EU skušala graditi svojo identiteto tako, da bo kršila načelo subsidiarnosti in zavračala identiteto posameznih narodov, potem je jasno, da bodo ti narodi zavračali takšno Evropo.

No, čeprav je Fukuyama Američan japonskega rodu, pa se na splošno zelo zavzema za čim boljšo integracijo imigrantov v ameriško in evropsko družbo. Kritičen je recimo do dejstva, da so v Zahodni Evropi nastale nekakšne vzporedne družbe, nekakšni muslimanski predeli, ki preprečujejo, da bi se ti ljudje integrirali v evropsko družbo. Prav gotovo je to resen problem.
Ni mi jasno, kako lahko od prišlekov pričakuje “boljšo integracijo”? S kakšno pravico od njih zahteva, da zanikajo svojo islamsko identiteto in svoje šeriatsko pravo? V primeru radikalnega islama je to tudi utopično. Radikalni islam si očitno predstavlja, da bo sožitje s krščansko kulturo mogoče le tako, da krščanska kultura za vedno izgine. In ti islamisti ob svojem ilegalnem prestopu meje ne bodo spremenili svoje identitete in svojega mnenja. Od njih bi morali zahtevati vsaj to, da spoštujejo naš pravni red. Posilstvo, prisilna poroka, kamenjanje žensk, umor “nevernika” pa tudi poulične tatvine, mučenje živali s halal zakoli in nezakonit prestop meje so kazniva dejanja in naši organi pregona bi morali spoštovati enakost pred zakonom. Migrant, ki tega ne sprejema, ne sodi v Evropo in tudi v Slovenijo ne!

Foto: Polona Avanzo

Fukuyama pravi: Dobro asimilirani priseljenci prinašajo zdravo raznolikost v vsako družbo, koristi integracije pa se lahko v celoti uresničijo. Slabo asimilirani priseljenci pa so za državo breme in v nekaterih primeri predstavljajo varnostno grožnjo. Verjetno ima prav.
Seveda ima prav. Je pa neverjetno naiven, saj izkušnje kažejo, da asimilacija muslimanskih priseljencev z Bližnjega vzhoda in iz Afrike v večini primerov tudi skozi več generacij ne uspe. Pri radikalnem islamu gre namreč v bistvu za fanatizem, ki ni sposoben svojih naukov posodobiti in izboljšati, saj naj bi bil Koran napisan dobesedno “nad oblaki”. Krščanstvo pa je razlago Svetega pisma, ki ga je zapisala človeška roka, vedno znova poglabljalo v iskanju odgovorov na vedno nova vprašanja. Zato se krščanski prišleki brez težav integrirajo v vsako tujo demokratično družbo, muslimani pa le, če “sekularizirajo” svoje nauke.

Na tem zadnjem predavanju je dr. Janez Juhant govoril o Evropi in njenih krščanskih vrednotah. Nekako se zdi, da so se krščanske vrednote v precejšni meri izgubile … V tem trenutku je predvsem očitno, da je Evropa vse manj krščanska in da je od znotraj in od zunaj ogrožena. Vse skupaj verjetno prav žalostno simbolizira goreča pariška katedrala Notre-Dame (Naša Gospa)?
Krščanske vrednote se v bistvu niso izgubile, saj jih je zahodna civilizacija v velikem obsegu vgradila v svoj pravni sistem. Ne gre samo za prepovedi, kot so “ne laži”, “ne kradi”, “ne ubijaj”, ampak tudi za načela enakopravnosti, solidarnosti, enakosti pred zakonom, dostojanstva človeškega življenja ipd. Vprašanje pa je, kako dolgo bodo ta načela še veljala, če se nam razblini njihova “nadčloveška” avtoriteta.

No, naj se dotakneva še aktualne politike. Lani v začetku junija je SDS premočno zmagala na državnozborskih volitvah, a desnosredinske vlade ni mogla sestaviti, saj je Nova Slovenija dobila premalo poslancev, druge desnosredinske stranke − Slovenska ljudska stranka, Nova ljudska stranka in Glas za otroke in družino − pa se niso prebile v državni zbor. Tako smo dobili novo levo vlado pod vodstvom Marjanca Šarca, ki jo podpira tudi radikalna Levica, po novem pa še SNS pod vodstvom Zmaga Jelinčiča. Kako ocenjujete njeno delovanje?
Nobenega resnega problema se še ni lotila, tudi zdravstva ne. Njenih reform ne morem kritizirati, ker jih ni. In vse kaže, da jih tudi ne bo. Paradržavi je očitno zagotovljeno še štiri leta miru. Ne bodo pa imeli miru vsi tisti, ki so se vsaj malo skušali izviti iz primeža socialistične diktature, od zasebnih podjetnikov do koncesionarjev v zdravstvu. Za to bo poskrbela radikalna Levica, ki obvladuje ne le predsednika vlade, ampak vse koalicijske stranke.

Kako kot dolgoletni zdravnik na različnih nivojih gledate na kaos v zdravstvu?
Po osamosvojitvi smo želeli v zdravstveno službo vnesti vsaj malo konkurenčnosti in tržnega mehanizma, da bi pacient tako v ambulanti kot v bolnišnici postal zaželen gost in bil kar se da hitro, kakovostno in konkurenčno prijazno oskrbljen. Uzakonili smo prosto izbiro zdravnika in bolnišnice, v osnovnem zdravstvu pa vzpostavili plačevanje po številu opredeljenih pacientov. To je bil prvi korak h konkurenčnosti, s katerim bi nagradili tiste, ki jih bolniki bolj oblegajo. Nadaljevanja ni bilo in še prvi korak skušajo leve vlade na vse načine izničiti.

Pred nami so evropske volitve. Vi ste še vedno pomemben član Slovenske demokratske stranke, ki je za evropske volitve pripravila manifest z naslovom Evropa ZATE! Bi kakšen njegov del posebej izpostavili?
Še najpomembnejše se mi zdi pričakovanje oziroma zahteva, da Evropa vendarle dolgoročno zagotovi varnost državljanov in zavaruje svoje zunanje meje. Hkrati mora odločno preprečiti dvojna merila. Ko je na primer Poljska želela vsaj malo normalizirati svoje postkomunistično sodstvo, ji je Bruselj zagrozil z drastičnimi sankcijami. Ko pa je Zahodna Nemčija po padcu berlinskega zidu radikalno lustrirala sodstvo nekdanje Vzhodne Nemčije, pa ni bilo slišati nobenih pomislekov. Dvojna merila so najbolj zanesljiva pot v razgradnjo Evropske unije.

Foto: Polona Avanzo

SDS bo na evropskih volitvah nastopila s skupno listo s SLS in NLS. Obstaja prepričanje, da je to modra odločitev, saj se zaradi visokega praga na evropskih volitvah povezovanje obrestuje, drobljenje pa kaznuje. Kaj menite o tem?
Ne samo da se prepreči izguba glasov, sodelovanje sorodnih strank je tudi sicer v politiki zelo pomembno. Predvsem tam, kjer potekajo volitve po proporcionalnem sistemu, kot je to v Sloveniji.

Kako pa ocenjujete druge “evropske liste”?
Gre v glavnem za neznana imena, za katera ne vem, kako bodo zastopala slovenske barve – če jih bodo sploh sposobna.

In še za konec. Zakaj so evropske volitve pomembne za prihodnost slovenskega naroda, njenih državljanov in Republike Slovenije?
Če se EU ne bo vrnila k svojemu izhodišču in Lizbonski pogodbi, bo še naprej nevarno rasel evroskepticizem in z njim nevarnost razgradnje. Za samostojnost Slovenije pa je članstvo v EU bistvenega pomena. Negovati moramo evropsko identiteto, ki pa ne sme pomeniti ideološkega enoumja, predvsem če ga načrtujejo in sugerirajo pripadniki “kulturnega marksizma”. Pomembno je, kakšne ljudi pošiljamo v Bruselj.

Biografija
France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Po končanem študiju gradbeništva je vstopil med jezuite. Študiral je filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu, kasneje pa, ko je zapustil jezuitsko skupnost, še medicino v Ljubljani. Sprva je kot splošni zdravnik deloval v obratnih ambulantah Litostroj in Iskra, nato pa v splošni ambulanti na Vrhniki, postal je direktor zdravstvenega doma, kasneje pa zasebni zdravnik koncesionar. Bil je tudi prvi generalni sekretar Slovenske zdravniške zbornice. Leta 2000 je v času Bajukove vlade opravljal funkcijo državnega sekretarja za osnovno zdravstvo na ministrstvu za zdravstvo. Za poslanca je bil na listi SDS prvič izvoljen leta 2000, nato pa še leta 2004 in 2008. V obdobju med letoma 2004 in 2008 je bil predsednik državnega zbora, med letoma 2008 in 2011 pa njegov podpredsednik. Bil je tudi predsednik Sveta SDS. Je predsednik Zbora za republiko.

Metod Berlec