fbpx

Veliki intervju z nekdanjim finančnim ministrom dr. Janezom Šušteršičem: Finančni minister naj postane Luka Mesec

Dr. Janez Šušteršič: »Vemo, da v bistvu tokovi iz bank in iz zdravstvenega sistema vodijo na isti naslov: Svobodno tržaško ozemlje iz leta 1945, ki se je potem razširilo v mreže oz. »off shore«. In potem vračalo v tranziciji nazaj. To je popolnoma jasno.« (Foto: Demokracija)

Glede tega imam vzgojni predlog. Glede na to, da je Luka Mesec še mlad in se lahko še veliko nauči, bi predlagal, da ga za eno leto postavijo za finančnega ministra,” je nekdanji finančni minister in ekonomist Janez Šušteršič omenil v intervjuju za Demokracijo.

Dr. Janez Šušteršič je bil minister za finance v drugi vladi Janeza Janše, pred tem pa dolgoletni direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj. Zdaj je zaposlen v zasebnem podjetju RE-FORMA, d.o.o., ki se ukvarja z raziskovalno in razvojno dejavnostjo na področju družboslovja in humanistike in katerega solastnik je skupaj s soprogo. Podjetje prihodke v največji meri pridobiva z opravljanjem storitev v državah predpristopnicah EU.

Letošnji državni proračun presega 10 milijard evrov, tako visok ni bil še nikoli v samostojni državi. Ob tem gre poraba v nebo, vladajoča koalicija se za opozorila fiskalnega sveta ne zmeni. Kako vi gledate na to?
Pri proračunu je zdaj glavno vprašanje, kako bo o njem odločilo Ustavno sodišče RS. Proračun je v ustavni presoji, kršeno naj bi bilo fiskalno pravilo. Ustavno sodišče bo moralo razložiti, kaj pomenijo zapisane določbe v Ustavi RS in kaj po zakonu o izvrševanju fiskalnega pravila to pomeni za vlado in letno pripravo proračuna. Po mojem razumevanju je dvotretjinska večina poslancev v času vlade Alenke Bratušek to pravilo zapisala v ustavo zato, da so s tem omejili vsakokratno vlado pri odločitvah o višini izdatkov in primanjkljaja. Vladi pa je ne glede na to še vedno popolnoma prepuščena odločitev, za kaj bo denar porabljen in kdo ga bo vplačal v proračun, določena je le zgornja meja porabe. Po različnih metodologijah je ta meja sicer lahko nekoliko različna, vendar pa gre za to, da je fiskalni svet, ki je uradna in za to pooblaščena institucija, podal oceno, ki je vlada in državni zbor nista spoštovala. Zavestno sta potrdila proračun, za katerega sta vedela, da po oceni fiskalnega sveta ni skladen z ustavnim fiskalnim pravilom. Tudi Cerarjevi, ki zdaj niso glasovali za verjetno neustavne spremembe financiranja zasebnih osnovnih šol, takrat očitno še niso bili toliko za spoštovanje ustave in so podprli tak proračun.

V čem je težava, da niti fiskalnega sveta ne upoštevajo?
Pri nas imamo po mojem mnenju načrtno zelo šibke nadzorne institucije, kamorkoli pogledate. To pomeni, da marsičesa ne zmorejo, ne znajo ali si ne upajo preiskati, hkrati pa vsi vemo, da so marsikatere zadeve, od ovadb, obtožnic do poročil, tudi sodb, politično ali interesno motivirane. S tem je v temelju spodkopana kredibilnost nadzornih institucij, zato se na njihove ugotovitve, odločbe, tudi pravnomočne sodbe lahko vsi po vrsti požvižgajo in zamahnejo z roko, ne da bi prišlo do kakšnih posledic za kogarkoli, razen neposredno za obsojene.

Primer?
Bom razložil na enem zelo težkem primeru. Konec leta 2012 smo imeli primer poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), zaradi česar je naša vlada v začetku leta 2013 padla. Šlo je za poročilo o premoženjskem stanju dveh predsednikov strank, Janeza Janše in Zorana Jankovića. Tudi meni je bilo ob branju jasno, da je v poročilu veliko stvari zapisanih za javnost, veliko je bilo namigovanja in prehitrega sklepanja. Vendar pa so bile zapisane obtožbe dovolj resne in finančno velike, bistveno večje sicer za Jankovića kot za Janšo, da bi bilo narobe, če se zaradi njih v politiki ne bi nič zgodilo. Enostavno v takšni situaciji ni prav zamahniti z roko, češ Klemenčič je tak in tak in ima takšne in takšne interese ali povezave, zato počakajmo nekaj let, da zadeve razišče policija, morda tožilstvo in morda sodišče. Politika ne sme ignorirati institucij, kot so KPK, računsko sodišče, ustavno sodišče, zdaj tudi fiskalni svet. Drugo vprašanje pa seveda je, ali je to, kar so zapisali v poročilu, vsebinsko pravilno in ali je bilo to postopkovno in pravno pravilno. Vsaj postopkovno se je že ugotovilo, da preiskava ni bila korektno izpeljano do obtožencev, pa ljudje, ki so bili takrat na KPK, niso čutili nobenih posledic. S političnega vidika pa je prav tragikomično, da je Državljanska lista, stranka, ki se je prva odzvala na poročilo KPK – zelo hitro, brez prejšnjega pogovora znotraj koalicije – le dva meseca kasneje storila politični samomor, ko je šla v koalicijo z Jankovićevo stranko.

Če se vrnem v današnji čas. Če bo ustavno sodišče ugotovilo, da je vlada Marjana Šarca zavestno sprejela neustaven proračun, se bo ustavno sodišče obtožilo, da je preveč desno, pojavili se bodo komentatorji, ki bodo trdili, da je ustavno fiskalno pravilo itak neoliberalno in škodljivo in ga ni treba spoštovati, v vladi ali državnem zboru pa se ne bo nikomur nič zgodilo. Ali, če grem na bolj življenjsko raven, vrhovno sodišče je v zadnjih letih v nekaj sodbah ugodilo zavezancem, ki so tožili finančno upravo. Pri tem ni šlo za eno ali dve odločbi, ampak za celo serijo nezakonitih odločb, ki so bile izdane na podlagi nezakonitih navodil in pojasnil, ki jih pišejo ljudje na vrhu finančne uprave. Ljudje, ki so takšna protizakonita navodila napisali, so še vedno tam, čeprav je očitno, da nekdo, ki predpiše nezakonito uporabo zakona, strokovno ni usposobljen za delo na finančni upravi. Najmanj to.

Če se vrneva k proračunu. Levica ima velike zahteve. Kako to vpliva na javne finance?
Proračun je na žalost žrtev tistih, od katerih je manjšinska vlada odvisna in ki jih v vladi sploh ni. To je Levica, ki ves čas izstavlja račune, in ti računi zelo veliko stanejo. Pa ne samo v proračunu, zdaj se že na marsikaterem področju vidijo tudi sekundarni učinki tega, kar je Levica zahtevala. Primer, ki je zdaj zelo aktualen, je povišan znesek minimalne socialne pomoči. S tem je v proračunu nastala luknja, ki jo zdaj skušajo odpraviti z ukinitvijo drugega dodatka, ki so ga prejemali ljudje, ki so bili prejemniki socialne pomoči, če so bili tudi kakorkoli delovno aktivni. Ni nujno, da so nekaj delali za denar, lahko so bili tudi prostovoljci. Šlo je za dober ukrep, ki je ljudi spodbujal, da so bili aktivni. Zdaj pa z višjo socialno pomočjo ukinjamo stimulacijo za aktivnost, kar pomeni, da je učinek tega točno nasproten tistemu, kar bi Levica rada. Oni bi radi pomagali ljudem, ki so najšibkejši, v resnici pa jih s tem še bolj potiskajo v past revščine in pasivnosti, jih demotivirajo za delo in jih motivirajo za to, da bodo pričakovali od države še več in bodo na naslednjih volitvah volili tiste, ki jim to zagotavljajo, se pravi Levico. To je računica, ki je tukaj prisotna, plačujemo pa za to vsi. Zdaj najprej plača proračun. Možno je, da bo za to plačala tudi vlada, če bo prejela odločbo, da je proračun neustaven. V naslednjem koraku pa bomo skozi davčno reformo plačali tisti, ki Levici pač nismo tako ljubi kot nekatere druge družbene skupine.

V javni obravnavi je davčna reforma, za katero pri nekaterih velja, da sploh ne gre za reformo. Kako je s tem?
To je reforma, ker se spreminja veliko stvari. Med njimi je tudi kakšna sprememba v redu, vendar pa ima konceptualno ta davčna reforma velike probleme že v izhodišču, to je, kaj se z njo sporoča ljudem. Dvigujejo obdavčitev dividend in dobička ter izplačil dobičkov, hkrati pa se povečuje tudi splošna olajšava, nekoliko se povečujejo tudi meje v nižjih ali srednjih razredih. S tem se ljudem sporoča, da se ne splača poskrbeti za svoje preživetje s podjetništvom, z neko lastno iniciativo, ampak da je treba najti službo in da niti ni zaželeno, da si v tej službi preveč dobro plačan. Ker če si preveč plačan, boš še vedno obdavčen tako, kot si bil do zdaj.

V koalicijsko pogodbo je bilo marsikaj napisano, zdi pa se, da gre ta pogodba predvsem na roko Levici. To, kar pravite, je bilo napisano prav na zahtevo Levice.
Ja, v koalicijsko pogodbo je bilo to zapisano na zahtevo Levice in odraža njen ideološki spopad s tako imenovanim kapitalom. Vendar je pravih kapitalistov pri nas malo, sploh v smislu, kot je te opisal Marx ali pa kot so v nekih bolj kapitalističnih ali, če hočete, neoliberalnih državah. Zato dejstvo, da davčna reforma napada tega imaginarnega razrednega sovražnika Levice, v bistvu škodi tistim, ki delajo in so nekakšen sodobni delavski razred. Gre za množico ljudi, ki imajo svoj espe ali malo podjetje. To niso nobeni kapitalisti, tudi niso vsi neki veliki podjetniki, so pa ljudje, ki s samostojnim delom sami skrbijo zase in, če jim gre dobro, še za koga, ki ga zaposlijo. Ti ljudje, ki so na nek način del sodobnega delavskega razreda, bodo s to davčno reformo, ki je ideološko naperjena proti kapitalu, najbolj prizadeti.

To ni edina težava tako imenovane davčne reforme?
Drugi problem te davčne reforme je, kar je razvidno iz nekaterih podrobnosti, da uradništvo na ministrstvu za finance spet spodkopava tisto, kar bi minister v dobrem ali slabem želel spremeniti. Naj razložim na primeru. Povišana je bila meja za neobdavčeni regres in minister je obljubil, da bo to veljalo že letos in tudi za tiste, ki so regres že izplačali pred spremembo zakona. Če so podjetja to razumela, kot da lahko zdaj izplačajo razliko regresa do višine, ki po novem ni obdavčena, bodo naletela na problem, ker se nihče ni spomnil korigirati zakonske določbe, da se regres praviloma izplača v enkratnem znesku. Se pravi, finančna uprava bo lahko trdila, da ta morebitna dodatna izplačila regresa sploh niso bila regres, in jih bo naknadno obdavčila kot vse druge dohodke. Poleg tega je bilo določeno, da se višina obdavčitve določi ne na podlagi znanega podatka o zadnji povprečni plači, kot je bilo doslej, temveč šele na podlagi podatka o povprečni plači za celo leto, ki pa bo znan šele februarja naslednje leto. Enako je zdaj predlagano tudi za božičnice. To pomeni, da bodo ljudje in morda tudi podjetja naslednje leto prejemali poračune dohodnine za regres in božičnice. In takrat bosta nastala zmeda in revolt in nihče ne bo razumel, zakaj je tako.

Morda vi veste, zakaj je tako?
Mislim, da vem. Menim, da je to zato, ker je nekdo, ki se na finančnem ministrstvu ukvarja z davki, ocenil, da bodo z zvišanjem mej pri regresu, za katerega je minister vztrajal, da mora veljati že letos, izgubili preveč prihodkov, tudi več, kot so ocenili v proračunu, in je našel zanko, da bo nekaj tega vrnjeno v proračun. Poleg tega je popolnoma jasno, da je to neustavno. Ustavno sodišče je v primeru, ko je odločalo o obdavčitvi Kramarjeve nagrade, reklo, da v trenutku, ko človek dobi dohodek, mora biti njegova davčna obveznost znana. Če pa dobiš danes regres in ne veš, koliko davka boš plačal, ker je to odvisno od podatka, na katerega nimaš vpliva in še ni znan, pa tvoja davčna obveznost ni znana. To bo torej verjetno padlo, ko bo nekdo prišel s tem na ustavno sodišče, vendar bo to čez tri ali štiri leta. Če bo vmes kdo to poskusil razložiti ministru, ga bo ta napotil na sodelavce, ki se ukvarjajo z davčnim sistemom. Državna sekretarka, ki se ukvarja z davčnim sistemom, pa je danes oseba, ki je bila dolga leta davčni inšpektor. To pa je tretji problem te davčne reforme. Da pač očitno v Sloveniji davke razumemo tako, da je namen davkov preprečiti utaje in od ljudi čim več pobrati. To pa ni namen davkov.

Kaj je v bistvu namen davkov?
Osnovni namen davkov je, da čim manj vplivajo na gospodarstvo in ljudi, na njihove odločitve, da so v tem smislu kar najbolj nevtralni, enakomerni in pravični. Lahko se z njimi tudi kaj spodbuja, na primer investicije, ne sme pa se z njimi ubijati. Namen finančne uprave pa je, da zavezancem olajša plačevanje obveznosti in da preprečuje kršitve. Ne more pa biti to slednje namen celotnega davčnega sistema. Skratka, s to davčno reformo napadamo namišljene razredne sovražnike, preganjamo namišljene utajevalce, kaj to pomeni za ljudi, ki vsak dan s svojim delom skušajo preživeti, o tem se pa noben ne sprašuje.

Kako to rešiti?
Glede tega imam vzgojni predlog. Glede na to, da je Luka Mesec še mlad in se lahko še veliko nauči, bi predlagal, da ga za eno leto postavijo za finančnega ministra. Naj sestavi proračun, pa bo videl, kakšne so te številke, kam gre denar, kaj to pomeni, ko hočeš nekomu pomagati in ustreči koalicijskim partnerjem, kaj pomeni, ko moraš hkrati upoštevati še ustavno pravilo, kaj pomeni, ko moraš delovati v nekem realnem finančnem okviru. Ko bo to opravil, pa naj s prihranki iz poslanske plače odpre podjetje, zaposli pet ljudi in naj eno leto skrbi, da bodo vsak mesec zaslužili dovolj denarja za poštene in dostojne plače. Skratka, naj bo eno leto svoj razredni sovražnik, kapitalist, da bo še sam videl, kako to izgleda. Ker dokler hodiš poležavat v parlament, bereš knjige in na osnovi tega na ideoloških osnovah predlagaš neke politične ukrepe, hkrati pa vlado izsiljuješ ter se do nje obnašaš pokroviteljsko, češ, ta vlada se nagiba v desno, nisi v realnem svetu. Si v svojih fantazijah. Tisti, ki živijo v realnem svetu, pa so žrtve njegovih fantazij. Ne samo njega, predvsem so žrtve tega, da mu premier Marjan Šarec ne zna pokazati vrat in odpreti vrat komu drugemu, ki bi mu pomagal voditi drugačno politiko.

Kakšne izkušnje imate še iz časa ministrovanja, kakšne razlike opažate in kako ste vi delali, kako je bilo?
Bom povedal eno anekdoto, ne vem, če sem jo že kdaj. Ko smo prevzeli posle na ministrstvu, smo povzročili dve veliki presenečenji pri zaposlenih. Prvo presenečenje je bilo, ko so stalno zaposleni v kabinetu vprašali, ali mislijo sodelavci, ki sem jih pripeljal s seboj, kar vsak dan prihajati v službo. Očitno pri mojem predhodniku, ministru Francu Križaniču, ni bilo tako. Saj je tudi logično – tisto, za kar je bil v kabinetu na primer Drago Isajlović, se pravi povezave z udbovsko-partijskim ekonomskim podzemljem, se ureja ob kavah, ne v pisarni. Normalno, da ga ni bilo vsak dan v službo, kaj pa naj bi tam sploh počel?

In drugo presenečenje?
Drugo presenečenje smo povzročili, ko so iz direktoratov začeli prinašati predloge uredb in zakonov, ki naj bi šli v vladno potrjevanje, in ugotovili, da jih v kabinetu ne bomo samo slepo podpisali in posredovali naprej na Gregorčičevo. Sodelavci v kabinetu so bili zadolženi, da zadeve preberejo in vidijo, ali so vsaj približno pripravljene tako, kot smo želeli in kakršna je bila naša vizija. Očitno je bila prej navada, da se je zadeva prinesla samo nekaj dni ali celo nekaj ur pred sejo vlade, minister je podpisal in je šlo v proceduro. Naj dodam, da je veliko ljudi na ministrstvu, ko so spoznali tak bolj resen in deloven pristop, to cenilo in veliko se jih je bilo pripravljenih angažirati. Tudi pri reformah in številnih zakonskih predlogih, ki smo jih pripravljali, so sodelovali ljudje, ki so bili že takrat in so tudi še zdaj na ministrstvu. Zato menim, da je na ministrstvu kar precej strokovnosti. Najslabše je po mojem res davčno področje. Področje upravljanja premoženja pa je problem, ker so pri tem politični in drugi zakulisni interesi vedno najmočnejši, tudi denarja je tu največ in zelo hitro ljudje želijo postati del nekih igric. Zanimivo, da danes to področje vodi oseba, ki mi je v mojih časih prinašala v branje zaupna poročila Sove.

V zadnjem času je javnost spet razburkala bančna luknja, predvsem njen obseg, očitki so, da je bila precenjena, dokapitalizacija prevelika, dana je tudi ovadba zoper nekatere na Banki Slovenija. Kako to komentirate?
Menim, da sploh ni pomembno, ali je bila bančna luknja 4,5 milijarde evrov ali pa 1,5 milijarde evrov, kot zatrjujejo nekateri. Pomembno pa je, ali je do te luknje prišlo zaradi gospodarske krize ali pa tudi zaradi nezakonitih in spornih ravnanj vodilnih v državnih bankah in ljudi v vzporednem omrežju, ki so ga te banke skozi vso tranzicijo in že prej v socializmu obilno zalivale z denarjem. Zahvaljujoč Logarjevi parlamentarni preiskovalni komisiji imamo danes cel kup dokazov o teh kriminalnih dejanjih, odgovornosti zanje, omrežjih, ki so zadaj in izvirajo še iz stare Udbe, kako se je denar pral, prestavljal v davčne oaze in nazaj ter se zlival k članom omrežja, ko so kupovali podjetja pri nas in po Balkanu. Čudni posli so bili vsepovsod. To je raziskano, treba pa je spraviti na raven obtožnic in obsodb. Poskusi minimiziranja bančne luknje so verjetno namenjeni prav temu, da se to ne bi zgodilo oziroma da se ne bi zdelo več tako pomembno in bi javnost na to počasi pozabila.

Kaj pa ovadba?
Tega, kar se očita Banki Slovenije, ne želim meritorno presojati. V ovadbi je navedenih nekaj argumentov glede postopkov vrednotenja in izbrisa, ki so vredni pozornosti, bodo pa seveda tudi še v Banki Slovenije predstavili svojo plat in odgovorili na očitke na sodišču, če bo do tega prišlo. Vseeno pa se poraja vprašanje, zakaj v ovadbi ni navedenega nikogar z ministrstva za finance, če so ti ves čas sodelovali z Banko Slovenije, zakaj ni prejšnjega guvernerja, ki je bil na položaju tudi še v letu, na koncu katerega je bila izvedene sanacija, in predvsem, zakaj je ovadba v celoti osredotočena na vprašanje izbrisa in zakaj samo izbrisa na NLB. Ko človek to prebere, se vpraša, kdo so bili ti izbrisani “podrejenci” v NLB, do katerih se zdaj poskuša na takšen način spraviti neka nova finančna sredstva, ki bodo nato zaokrožila po nekem omrežju. Ne bi me presenetilo, če bi se pokazalo, da so finančni skladi in nekateri posamezniki, ki so to kupovali, povezani z istim omrežjem, ki je desetletja plenilo po bankah in državnem premoženju.

Kje je država in kam pluje?
Po svoje je država v dobri kondiciji, to pa zato, ker gre gospodarstvu kar dobro. Po davčni reformi ji bo šlo sicer slabše, vendar pa se je v državi zgodila neka zelo pomembna stvar. Zaradi vseh privatizacij, odprodaje terjatev in s tem seveda tudi podjetij prek t. i. slabe banke, je to, kako ljudje danes živijo v tej državi, manj odvisno od politike kot je bilo včasih. Če danes pogledamo nekatere druge balkanske države, so tam še vedno vsi veliki posli odvisni od politike in se je treba zanje z nekom dogovoriti. Pri nas je tudi tako, vendar samo v enem delu. Nekdo, ki ima svoje podjetje ali pa nek poklic in ga želi opravljati, to lahko dela. Imamo tudi ljudi, ki niso levi po prepričanju, pa lahko delajo na univerzah, so lahko navzoči v nekaterih medijih, občasno tudi v največjih, in podobno. S tega vidika mene za to državo ni zelo strah, ker se je povečala razlika med politiko in družbo ter gospodarstvom. Obstajata družba brez politike in gospodarstvo brez politike. Ker smo majhna država, večina dobrih podjetij, pa tudi na primer mednarodno uveljavljenih strokovnjakov, ni materialno usodno odvisna od Slovenije in političnega dogajanja v njej ali od tega, kdo bo zmagal na volitvah v Sloveniji.

Res pa je, da je na primer časopis Delo odvisen od tega, kdo bo zdaj zmagal na razpisu za gradnjo predora pod Karavankami. To pa ja, ampak to je pač ta kleptomanski del tranzicije, ki še danes narekuje marsikaj, ne pa več vsega. To, da ne narekuje vsega, pomeni neko upanje za prihodnost.

Kako pa sicer ocenjujete delo zdajšnje reciklirane vlade?
Imamo politiko, ki ni sposobna neke resne programske vizije, zdajšnja sestava vlade je tudi politično zelo šibka. Vendar pa je to še zmeraj bolje, kot če bi imeli tisto, kar imajo Madžari ali Poljaki, na primer. Mi imamo kljub vsemu, kar se nam je dogajalo v krizi, tudi zato, ker je del omrežja in starih podjetij v krizi propadel, danes relativno vitalen del gospodarstva in veliko sposobnih ljudi ter na drugi strani politiko, ki je, ne bom rekel benigna, ampak vsaj avtoritarna ni, kot je v državah, ki sem jih omenil. Tudi zato najbrž, ker je enostavno prešibka za kaj takšnega. Je pa dovolj krepka, da lahko počne neumnosti in komu oteži življenje, drugim pa ga olajša.

Kaj pa menite o prejšnji vladi?
Največja sreča, ki smo jo imeli s Cerarjevo vlado, je bila to, da je bila popolnoma operativno nesposobna. Če bi vse tiste stvari recimo izvedli, ki jih je Milojka Kolar Celarc zagovarjala, če bi oni uzakonili tiste stvari, bi bila katastrofa. Ampak niso bili sposobni. Tudi davčno reformo so napovedali, a nikoli izpeljali. Zdajšnji mi izgledajo malo bolj sposobni. Nekaj stvari, ki so bile škodljive, smo že omenili. Sprejeli so neustaven proračun. Morda bodo zdaj sprejeli še škodljivo davčno reformo. Na veliko tudi spet govorijo o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, kot da je to rešitev za zdravstveni sistem. Mogoče največja nevarnost te vlade je, da je nekoliko bolj učinkovita od prejšnje. To je glede na njeno sestavo sicer presenetljivo, ampak zaenkrat tako kaže.

Kaj pa gospodarstvo, veliko je selitev v tujino, tudi mladi odhajajo …
To je simptom. Mislim, da se večini ljudi in podjetnikov ni lahko odseliti. Vendar pa so pogoji za delo drugje toliko enostavnejši in boljši – ne povsod, ampak marsikje – in potem človek tehta in se odloči. Včasih je to neka naravna rast, podjetje se širi, odpirajo se novi trgi. Tudi za človeka je to lahko normalna rast v karieri, če je ambiciozen, inteligenten in gre po svetu, pa se potem vrne ali pa tudi ne. Za podjetnike pa je tako, da se jim zdi neumno, da delajo, ustvarjajo dodano vrednost in delovna mesta, nato pa nek birokrat, ki ni nikoli iz svoje luknje ven pogledal, odloča o tem, ali lahko poslujejo ali ne oziroma jih preganja zaradi namišljenih utaj in prekrškov. In gre nekam, kjer birokrat ne bo tako odločil, ker ve, da tega ne sme. In še, da vsakič sproti, ko država potrebuje denar, tudi če ni v krizi, ampak zato, ker se ne zna upreti svojim političnim apetitom, zato, ker nekdo gradi svojo volilno bazo, pa naj bo to DeSUS, SD ali Levica, vedno pridejo k tebi potrkat. In potem narediš to, da ko bodo naslednjič prišli po denar, da bi sfinancirali še en nori, demagoški, ideološki projekt vlade, te enostavno ne bodo več našli, ker te ne bo več na tem naslovu.

Zato pa je, če pogledate prakso finančne uprave, zdaj nastala cela gonja, s katero želijo preprečiti in otežiti ter onemogočiti izpis iz slovenskega davčnega rezidentstva, tudi v nasprotju z zakoni in mednarodnimi pogodbami. Finančna uprava namreč zelo dobro ve in zelo dobro vidi, da Luka Mesec čez leto, dve ali tri ne bo mogel pri nobenem več potrkati za denar, saj nikogar več ne bo tam. Veste, on je kot tisti klošar, ki ima svoje ideje pa svoje lepe projekte in potem hodi od vrat do vrat in prosi za denar. Eni nimajo, da bi mu dali, eni so tisti, ki bi jim on dal, tretji pa so tisti, ki mogoče še kaj imajo. Ampak tista vrata, ne da bodo ostala zaprta, nobenega več ne bo za temi vrati čez nekaj let.

Omenili ste ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Zadnje čase ste veliko pozornosti namenjali financiranju zdravstva. Kakšne so vaše ugotovitve?
Na srečo imamo izsledke dveh preiskovalnih komisij, to je Logarjeve komisije in komisije, ki jo je vodila Jelka Godec. V obeh so številne ugotovitve o korupciji, pri delu je sodelovalo nekaj odličnih strokovnjakov, ki so jim pomagali. Vemo, da v bistvu pokradeni tokovi denarja iz bank in iz zdravstvenega sistema vodijo na isti naslov, to je na svobodno tržaško ozemlje iz leta 1945 oziroma v tisto, kar je nastalo, ko se je tamkajšnja mreža podjetij razširila, osvojila poslovanje offshore, vzpostavila prikrit in stabilen vzporedni ekonomski sistem in se potem vračala skozi tranzicijo nazaj domov. To je popolnoma jasno.

Ugotovitve komisij so velik premik. Mediji tudi poročajo o tem in upam, da bo ljudem to počasi prešlo v zavest. Da enostavno nekaterih ljudi ne bodo več hoteli videti v svojem življenju. Druga stvar, ki se je zgodila, pa je, da so zdravniki, ki so bili v glavnem borci za svoj položaj, začeli zdaj, posebno mlajši, opozarjati na neznosno birokratizacijo zdravstva. Tudi meni so v ordinacijah večkrat  pripovedovali, da morajo dnevno kršiti številne predpise zato, da bolnikom sploh lahko pomagajo tako, kot je treba in prav. Ključni vzrok za birokratizacijo, delno pa tudi za korupcijo, pa je po mojem mnenju način, kako je financiranje zdravstva organizirano. To ljudje premalo vedo. Zato hvala za to vprašanje, da lahko to povem.

Ni za kaj.
Financiranje zdravstva v Sloveniji temelji na centralnem socialističnem planiranju. Dobesedno. Če pogledamo splošni dogovor o financiranju zdravstva, so v njem številne zelo podrobne določbe, našel sem tudi številko, koliko pisem bo v tem letu poslal program Svit ali koliko prevozov bo opravil nek espe z Gorenjske. Razumete to norost? Načrtovati morajo število pisem, ki jih bodo poslali v letu dni, ker če pisma niso načrtovana v dogovoru, jim teh znamk ZZZS ne bo plačal. Če bodo poslali manj, pa je to neka rezerva. V takšnem sistemu zato vsak raje načrtuje ali vsaj poskuša načrtovati nekaj več, za vsak primer.

ZZZS ima 3,5 milijarde evrov prihodkov in nobenemu drugemu sistemu ali organizaciji s takšnim prometom ne bi v najhujših blodnjah padlo na pamet, da od vsake svoje enote zahteval tako podrobno načrtovanje. Pomembni so cilji, zakonitost in smotrnost porabe denarja, ne pa, ali je bil nek strošek planiran ali ne. Čudim se, da ne načrtujejo še števila dnevnih obiskov stranišč, ker bi s tem lahko perfektno nadzirali stroške toaletnega papirja. Čeprav, pri inkontinenčnih plenicah se je v bistvu zgodilo nekaj takšnega. Če bi nekdo izračunal stroške vseh opravil, ki jih takšno planiranje in potem izvrševanje plana zahteva, bi ugotovil, da gre za ogromen, fantastičen strošek sistema. Hkrati pa je to sistem, ki ga nihče ne razume in niti ne more do potankosti razumeti, se pa prav zaradi tega nekateri lahko v njem zelo dobro znajdejo in skrijejo. Tako, kot je bilo v socializmu. Nekateri so se zelo dobro znašli in so ustvarjali ekstra dobičke, rente, korupcijo, odliv denarja in podobno. In to imamo tudi zdaj. Zdajšnji zakon velja iz leta 1991 ali 1992, narejen je na izročilu starega socialističnega sistema. Dokler ga ne bomo enostavno vrgli stran, skupaj z vsemi, ki so si tak sistem zamislili in ga ohranjali in prodajali kot najboljšega in najbolj socialnega, ter vsega skupaj postavili na povsem drugačne temelje, nobena druga izboljšava v zdravstvu ne more rešiti sistema, ki je v temelju zgrešen. Zdravstvo mora zaživeti na povsem drugačen način, brez ogromne birokratizacije in brez nepotrebnih ogromnih stroškov. Do takrat pa nekako funkcionira samo zato, ker mnogi v njem delajo pošteno, strokovno in več, kot bi jim bilo treba.

Ali ima vlada v programu, da bi to spremenili?
Tega problema, kako je sistem financiranja vzpostavljen, se ne zavedajo. Kje pa. Njihov domet ne seže dlje od ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Ta denar bi se seveda prek novih dajatev prelil na ZZZS, pri čemer pa nihče ne zagotavlja, da bo potem ZZZS pokril vse, kar danes pokriva dopolnilno zavarovanje, in da ne bodo uvedena nova doplačila in participacije, ki pa jih zavarovanje ne bo več krilo. To je spet stara socialistična logika – neučinkoviti sistemi potrebujejo vedno nove in večje vire denarja, zaradi tega je tudi Jugoslavija na koncu bankrotirala. Upam, da bo odločevalcem to postalo jasno, preden tudi slovensko zdravstvo pride do te točke.

Vida Kocjan, Demokracija