fbpx

[VIDEO] Ko mali narcis postane veliki šef

Kar lahko otroku da mama, mu oče ne more. In obratno. Vloga očeta je še kako pomembna in mati je v polnosti ne more nadomestiti. Po drugi strani pa matere pogosto očetom ne dovolijo, da svojo vlogo izpolnijo, in držijo svoje otroke v svojem naročju še dolgo v njihovo mladost in odraslost. “Vsak mora dobro opraviti svoje naloge,” pojasnjuje Andrej Perko, psiholog in psihoterapevt.

Andrej Perko je psiholog in psihoterapevt, ki nadaljuje delo legendarnega dr. Janeza Ruglja. Z njim smo se pogovarjali o vlogi očeta – moškega pri razvoju identitete otroka. Poudarja, da vloge očeta in matere ne moremo enačiti, saj vsak od njiju pomembno prispeva k razvoju otroka.

Prvo leto je očetova naloga, da “servisira” mamo
V prvem letu je mama otroku vse. Lahko se seveda zgodi, da mame ni, če umre ali pa ima druge težave, kot je na primer poporodna psihoza, ko ni sposobna skrbeti za otroka. “Takrat mora vstopiti nek drug materinski lik. To je običajno stara mama ali teta, da gre lahko otrokov razvoj kolikor toliko normalno naprej,” pojasnjuje Andrej Perko.

Foto: Pixabay

Foto: Pixabay

V tem začetnem obdobju oče – razen tega, da skrbi za mamo – nima kaj veliko početi. O najpomembnejši vlogi očeta pravi, “da ljubi mamo, ji pomaga oziroma “servisira” in na ta način omogoči, da je simbioza med mamo in otrokom kvalitetna. Pomembno je, da se mati počuti pomirjena, varna in ljubljena; le tako lahko vse to prenaša na otroka.”

“Oče vstopa kasneje, po prvem letu.”
“Najpomembneje vstopa v času Ojdipovega kompleksa, ko je čas, da otrok z materine strani mostu preide na očetovo stran,” pravi Perko. Oče vstopa kasneje, predvsem po prvem letu otrokove starosti. Bistveno pa začne vstopati po času Ojdipovega kompleksa, ko otrok prehaja z materine strani mostu na očetovo. V tem času je očetova vloga vedno večja, hkrati pa bi morala biti materina vedno manjša.

“Z razrešitvijo Ojdipovega kompleksa otrok sprejme neke družbene norme, prepovedi in zapovedi oziroma oblikuje moralni čut. Brez očeta oziroma očetovskega lika, s katerim bi se identificiral, to ne gre. Oče je v življenju otroka lik, ki ga pelje izpod materinega krila v zunanji svet. To je njegova prvotna naloga. Otrok v materi vedno išče osnovno zatočišče, tolažbo in brezpogojno ljubezen. Tega mu oče prav gotovo ne more dajati v enaki meri kot mati, saj je njegova naloga, da ga pripravi na zunanji svet.”

Foto: Pixabay

Foto: Pixabay

“Brez tega otrok postane, kot v današnjih časih pogosto vidimo, mamin sinko. Mamon, kot se temu reče, kar je zlasti v Sloveniji zelo pogosto. Ko se odrasli otroci, govorim predvsem o sinovih, ne morejo odcepiti od doma, od matere. Slovenci smo menda med prvimi v Evropi, ko sinovi najdlje ostajajo pri domačem ognjišču. Tega mama preprosto ne more narediti, to je vloga očeta,” pojasnjuje Perko.

Mame pogosto ovirajo dober razvoj otrok
“Mama svojega otroka nezavedno ali zavestno tišči k sebi kot koklja in za mater je nekaj najhujšega, ko otroci odhajajo v svet in jih je na nek način tja potrebno tudi poriniti. Tega večina mater ni sposobna.” Od tod izhaja kup težav, saj odrasli otroci kasneje v življenju ne morejo prerezati popkovine, ki jih veže z mamo. Očetje se umaknejo iz vzgojnega procesa in s tem tudi svoje vzgojne vloge. “Umik se običajno zgodi, saj matere ne dovolijo oziroma onemogočajo, da oče izvrši svojo vlogo,” še dodaja Perko.

Foto: Pixabay

Foto: Pixabay

Perko razlaga, da je včasih bolje, da sinove vzgaja oče, saj jim matere v najstniških letih običajno niso kos.
Pri nas je veliko mater samohranilk, kjer so otroci večinoma dodeljeni njim, kar ugotavlja iz svoje dolgoletne prakse pri delu na Centru za socialno delo. “V 90 odstotkih očetje tako ali tako niso zainteresirani za te otroke. Včasih bi bilo morda bolje, če bi bili otroci pri očetih, predvsem ko so v fazi odraščanja, mladostništva. To velja predvsem v primeru, če je oče zrel in sposoben korektne vzgoje, saj najstniškim sinovom matere običajno niso kos,” pojasnjuje.

“Najhuje je, ko ti otroci odrastejo in se poročijo. Po letu ali dveh njihove žene ugotovijo, da so se poročile z maminim sinčkom. Kopičijo se občutki krivde in dolžnosti, sinčki se vračajo k mamam domov, da ustrežejo materi. Ti občutki so včasih tako močni, da zgubijo družino. Te žene se sčasoma naveličajo in začarani krog ponovijo tako, da nato navežejo nase svoje otroke. Na ta način so otroci psihološko zlorabljeni,” svoje izkušnje pri terapevtskem delu opisuje Perko.

Ne z otrokom – z materjo se jim ne da bosti
Očetje se iz vzgoje velikokrat umikajo, ker je to naporno, in jo prepuščajo materam. Matere pa naredijo največjo napako in vzgojo vzamejo na svoja ramena. Perko pojasnjuje: “Če se kasneje oče želi ponovno vključiti v vzgojo, tega matere ponavadi v “ozadju” tako ne dopustijo. Matere v svoji “materinskosti” očetom pogosto niso sposobne prepustiti, da bi sami skrbeli za določene stvari, ampak se vedno znova vpletajo. To je vzrok, da se moški pogosto umakne in se jim ne da več bosti – ampak ne z otrokom, z materjo se jim ne da bosti.”

Današnjo družbo vodijo razvajeni otroci
Ko govorimo o razvajenih otrocih, Perko pravi, da je najhuje to, da ti otroci kasneje v življenju ne morejo sprejeti odgovornosti. Zaščitniške matere, ki očetom ne dopuščajo, da odigrajo svojo vlogo, delajo otrokom izjemno škodo. Takšni otroci, ko odrastejo, niso sposobni vstopiti v nek tvoren partnerski odnos z moškim ali žensko. Niso pripravljeni na življenje, kjer bi bilo včasih treba potrpeti, stopiti korak nazaj ali celo prevzeti odgovornost. To je današnje stanje v Sloveniji.

Če oče in mama ne opravita svojih vzgojnih nalog vsaj do neke mere, otrok oziroma kasneje odrasel ostane na nekih nižjih razvojnih fazah in se v življenju preprosto ne znajde. Takrat govorimo o moteni osebnosti. To so ljudje, ki po besedah Perka nimajo kapacitete uvida, da je težava skrita nekje v njih, ampak vidijo izvore problemov povsod naokrog v zunanjem svetu.

“Ti ljudje zasedajo v Sloveniji najbolj pomembne položaje. To so zlasti narcisi, navzven krasni in šarmantni ljudje, vendar brez vsakršnega občutka odgovornosti – vse je podrejeno samo njihovim ciljem, tudi preko trupel. Ti ljudje preko komolčarstva zasedajo položaje, ki jih seveda ne bi smeli, glede na osebnostne lastnosti, ki jih imajo. Ti ljudje vodijo družbo,” Perko opiše stanje v Sloveniji.

Anja Dangubič